Tokič je po nedeljskem nastopu v Gdansku, še včeraj do 22. ure igral dvoboj v nemški bundesligi, njegov Saarbrücken pa je s peto zmago na vrhu edini neporažen. Včeraj je ponosno razkazoval dve kolajni v obliki namiznoteniškega loparja, imel pa je zelo malo časa, saj je imel že ob 15. uri letalo proti Beogradu. Tja sta ga vodili, kot se je izrazil, ljubezensko srce ter povabilo partnerja v igri dvojic Aleksandra Karakaševića, saj bosta danes gosta na tamkajšnji komercialni televiziji roza barve.

"Toliko zbranih še nisem videl. K sreči nisem sramežljiv. Za mano so naporni, a prijetni dnevi," je prisotne ogovoril glavni junak Bojan Tokič ter nadaljeval: "Pri 23 letih sem se na svetovni lestvici povzpel do 38. mesta. To je bil zame izjemen podvig. Do danes ga še nisem presegel. Ves čas vem, da sem sposoben več, a tega nisem dokazal. Zdaj mi je končno uspel izjemen rezultat, ki me bo izstrelil tudi na lestvici. Po mojih izračunih bom novembra 20., morda kakšno mesto slabši igralec na svetu. Na to sem izjemno ponosen. Odprta vrata imam tudi do nastopa na turnirju najboljše evropske dvanajsterice, morda celo osmerice, ki je vsako leto v Rusiji. Ponosen sem tudi na dejstvo, da sem v četrtem desetletju svojega življenja vse boljši in zrelejši. Koliko časa bom še igral? V torek mi je eden najboljših evropskih trenerjev vseh časov Dubravko Škorić rekel: 'Bojan, igraj, dokler te nosijo noge.'"

Tokič je tudi podoživel še zelo žive občutke izpred nekaj dni, ko je v Gdansku in Sopotu v odločilnih trenutkih pokazal svoj "ubijalski" obraz. "Prvič sem se ustrašil poraza v osmini finala proti He Shi Wenu. Bal sem se, da bi me premagal 49-letni igralec. Ustrašil sem se, kako bo poraz sprejela slovenska javnost. Doslej sem ga vedno premagal, vedno je bilo zelo tesno. Poraz proti njemu v mednarodnih krogih ni nič posebnega, saj je izjemno neugoden igralec. Toda domača javnost bi gotovo slabo gledala na to, da me je premagal stari ded."

"Bojan, zbiraj kolajne še naprej, a prosim te, ne na takšen način. Spremljanje infarktnih končnic za pregrado je bilo nekaj najtežjega, kar sem doživel v dolgi trenerski karieri. Po drugi strani je bil Bojan na Poljskem tako prepričan vase, da je v minuti odmora v dvojicah pri vodstvu z 10:9 meni in Karakaševiću rekel: 'Ne se sekirat, jaz končnice zmagujem!'" je pojasnil članski selektor Bojan Rak ter v nadaljevanju pokazal svoj čustveni obraz: "Težko je, zelo težko. Zahvaljujem se Bojanu in namiznoteniški zvezi, da sem lahko njegov selektor, da ga lahko spremljam, čeprav si pri njegovih uspehih ne lastim popolnoma ničesar. Hvala njegovim staršem - mami in očetu, s katerim odlično sodelujeva. Hvala psihologu Alešu Vičiču, ki je Bojana pripravil tako vrhunsko, da je dobil vse dvoboje v končnici. Zahvalil bi se tudi predsedniku zveze Marjanu Hribarju in sekretarju Danielu Šarlahu, ki je človek, ki v izrazito individualnem športu iz nas dela celoto."

Še dve imeni si ob Tokičevih uspehih zaslužita pohvale in nanju glavni igralec ni pozabil. To sta trener Jože Urh, ki mu je utrl profesionalno pot, in kondicijski trener Miran Kondrič.