Ker gre bizonje meso dobro v promet, nekateri že ustanavljajo farme z vzrejo teh živali za zakol. Ko je leta 1893 Karl May izdal prvo knjigo o Vinetuju, je na Divjem zahodu živelo le še nekaj manj kot tisoč bizonov. Evropski naseljenci so učinkovito poskrbeli za poboj 60 milijonov bizonov. Za opoldansko kosilo so ga pač ustrelili in odrezali primeren kost mesa, truplo velikana pa prepustili propadu. Pobijali so jih tudi zato, da bi povzročali lakoto med Indijanci. Poleg tega pa je bilo treba bizone iztrebiti, da je bilo dovolj trave za goveje črede.
Zadnje čase pa v Severni Ameriki velja za bioalternativo pitanemu govedu. V Ameriki zdaj spet živi okoli 600.000 bizonov, toda povpraševanje po njihovem mesu že presega ponudbo. Kanada ne more več zagotoviti dovolj tovrstnega mesa za ameriške in evropske sladokusce.
Nekateri podjetniki v Nemčiji sami uvažajo vakuumirano bizonje meso. Eden od njih, ki je več let živel med Indijanci, Tom Steuer, si prizadeva, da bi indijanska plemena gojila bizone in tako ublažila svojo revščino.
Seveda bizonje meso ne pride na vsak krožnik. Namenjeno je gurmanskim restavracijam in najboljši kosi za zrezke ter zarebrnice stanejo od 50 do 70 evrov za kilogram. Delajo tudi klobase iz bizonjega mesa, ki so seveda dražje od drugih klobas.
Že leta 1971 je Hans Josef de Graff v bližini Kaiserslauterna prvi začel gojiti bizone za zakol. Sosedje so sprva mislili, da bo gojil pižmovke za krzno (v nemščini je podgana pižmovka bisam, bizon pa je bison), se danes smeji 75-letni de Graff. Vsak bik, pravilno odrt in razrezan, prinese okoli 10.000 evrov. Posebno priljubljeno je bizonje meso pri približno 2000 nemških pripadnikih Indijanskega prijateljstva.
V Nemčiji je sedaj kakih 4300 bizonov, večjih vzrediteljev je 15. Vzreja zahteva izkušnje in potrpljenje. Bizona ni mogoče pitati kot domače govedo. To je zrelo za klavnico pri dveh letih starosti, bizon pa šele pri treh. V prosti reji namreč pozimi ne glede na količino krme upočasnijo življenjske funkcije in celo izgubijo nekaj teže. Odrasel bizonji samec tehta okrog 1,2 tone.
Če pa bi bizone vzrejali v hlevih in jih pitali z raznimi dodatnimi krmili, njihovo meso ne bi bilo več tako okusno. Že spremljevalec Old Shatterhanda, Sam Hawkens, je v Vinetuju sanjaril o kosu bizonjega hrbtišča, ki da je še bolj okusno kot ambrozija starogrških bogov. In vrhunski kuharji dodajajo, da je to res. Meso ja menda tako nežno, da se na jeziku stopi kot maslo.
Med gurmansko navdihnjenimi vzreditelji se je pojavila tudi zamisel, da bi za potrebe "divje" kulinarike vzrejali evropske sorodnike bizona, zobre. Teh še največ živi na Poljskem. Toda zobri ali turi (od tod ime turjaškim grofom) so manjši in bolj koščeni pa tudi njihovo meso menda ni tako okusno kot bizonje. (fs)