"Presrečen sem! A za zdravje trije dvoboji Tokiča niso bili najboljši. Po četrtfinalni tekmi sem imel povsem mravljinčasto levo stran telesa, tako da sem šel k nemškemu zdravniku po injekcijo," je stresne trenutke na klopi v Sopotu opisal selektor Bojan Rak.

V ekipnem delu prvenstva je Tokič v Gansku odigral osem dvobojev (šest zmag), tako da je bil pred posamičnim začetkom v Sopotu precej utrujen. Kako sta se lotila priprave?

Tokič je ekipni del prvenstva sicer odigral zelo dobro, a je imel preveč nihanj. Proti Portugalcem je denimo z odlično igro dobil oba posamična dvoboja, proti Švedom pa mu je proti Perssonu povsem padla zbranost. Jasno je bilo, da bo moral nihanja pred posamičnim delom prvenstva ustaviti. To mu je odlično uspelo.

Kako ste doživljali tri izjemno stresne dvoboje, ki jih je Tokič do kolajne dobil v odločilnih trenutkih?

Ne gre pozabiti tudi dvoboja v drugem krogu proti Francozu Eloiju. Čeprav je ta dvoboj dobil s 4:2, je bil izjemno težak in naporen. Ob boku tistemu v osmini finala proti kitajskemu Špancu He Shi Wenu. Oba igralca sta izjemno neugodna, žogico lahko neubranljivo zadeneta iz nemogočega položaja. In to sta večkrat tudi storila. Vendarle je Tokičeva kakovost prevladala. Ključnega pomena je bil dvoboj v šestnajstini finala proti Čehu Prokopcovu, ko je Bojan zaostajal v sedmem nizu z 1:5 in 7:10. Ko je dobil ta dvoboj, sva se zavedala, da mu je uspel podvig, ki ga je potrebno izkoristiti. Najtežja tekma je bila gotovo v četrtfinalu, ko je proti Nemcu Ovčarovu odigral najboljši dvoboj prvenstva. Tekmeca je odlično zaprl, ni igral v globino, čeprav Ovčarov pogosto na bekhendu igra s forhendom. To je bil nepozaben dvoboj!

Po njem so vas tudi preplavila čustva. Kaj ste doživljali?

Oba naju je zajela čustvena evforija. Zavedala sva se, da je Slovenija osvojila prvo posamično kolajno na evropskih prvenstvih. To je nekaj posebnega. Za državo, ki ima toliko registriranih igralcev kot kakšna evropska regija, je to res fantastično.

Ob Tokičevem posamičnem uspehu se nekoliko pozablja na kolajno med dvojicami, do katere sta s Srbom Karakaševićem vsaj na prvi pogled prišla precej lažje. Je bilo res tako?

Ob pogledu na gladko dobljene tekme bi res lahko kdo dobil občutek, da je bila pot do kolajne lahka. A še zdaleč ni bilo tako. Tokič in predvsem Karakašević sta izjemno nepredvidljiva, lahko imata precej nihanj. Po drugi strani je, tako da ko se oba sestavita, nastane stroj, ki melje tekmece. Karaš lomi tekmecem hrbtenico, Tokič pa zaključuje lepe žogice. Žal mi je za polfinalni poraz proti ruskemu paru, saj sta v četrtem nizu zapravila lepo priložnost za vodstvo s 3:1. Če bi ta niz dobila, bi bila po mojem finalista.

Kako pa bi ocenili ekipni del, v katerem je Slovenija z 12. mestom izenačila najboljšo uvrstitev na evropskih prvenstvih?

Najprej bi omenil, da je sramota, kar nam dela evropska zveza. Drugič smo izpadli v drugo divizijo na način, ko smo igrali zelo dobro in tudi dosegli lep rezultat. Predlani so se spomnili, da iz prve lige izpadejo trije, letos kar šest. Ne glede na vse lahko rečem, da sem, čeprav smo dobili le en dvoboj, ponosen na vse igralce. Pokazali so, kako se bori za svojo državo na velikem tekmovanju.