Kaj počne DSP? Pravkar vas je nagovoril član, ki bo kmalu praznoval 70. obletnico, to je gotovo ena izmed oblik neformalnega druženja piscev.

Je, res; okrogle življenjske jubileje naših članov se trudimo zaznamovati s tovariškimi večeri. To so po pravilu prijetna, sproščena, človeško domača srečanja ob glažu vina.

Spomladi se je DSP po daljšem času oglasilo z javnim pozivom vladi, naj se v teh težkih časih končno posveti svojemu delu. Je bil to poskus neke bolj aktivne politične vloge društva?

Besedilo je podpisal upravni odbor, pripravil pa ga je njegov član, moj vrstnik - šestdeset plus drobiž -, ki nemara še z nekoliko več nostalgije gleda na čase moči in veljave naše pisateljske besede, pa tudi z bolj iztanjšanim občutkom pozna splošno klimo tega časa: vsekakor ni šlo za kakšno ideološko pozicioniranje, ni šlo za politični, ampak v prvi vrsti za družbeni poziv. Ali krik.

Neumno bi bilo molčati v času dezorientiranega cepetanja na mestu, ki se ga zaveda slednji državljan, navijali pa ne bomo za nikogar, kot del civilne družbe nočemo in ne moremo. Mimogrede, sam sem prejkone vesel, da se je društvo znebilo vloge dežurnega patriota in higienika, ki vse ve in se na vse odziva. Četudi pri tem zadovoljstvu nimam nedeljene podpore članstva. Vendar ko jih povabiš, naj spišejo osnutek nergaške deklaracije ali naj dajo svojo nejevoljo na društveno spletno stran, kar poniknejo.

Ker seve tudi sam nisem brez profila, se v času mandata o marsičem nočem izrekati, da ne bi mogoče svojih pogledov ponujal za društvene in povzročil še kakšnega špetira. Znotraj društva pa vem, kam bi pripeljalo, če bi vsak vlekel na svojo politično stran. Zato sem se tudi razjezil, ko je najemnik našega vrta omogočil neki politični stranki, da je ob nekem referendumu ... saj ne vem več, ali jokala ali rajala tule zunaj. Ker DSP nima s političnimi strankami nič. Ne denar ne revščina nas nista razdelila, a nas bosta dve skupini oblastiželjnih pajacev, ki ne znajo napisati spodobnega stavka? Bi bila pa prehuda.

Torej naj društvo skrbi za stanovske zadeve?

Da, saj je navsezadnje politični prostor odprt, tudi naši člani lahko kot državljani živijo politično življenje, Društvo pa je prostor za uveljavljanje posebnih stanovskih interesov. V tem je bistvena razlika med zdajšnjim časom in osemdesetimi leti. Saj o splošnih družbenih rečeh se bomo še izrekali; čeravno se resnega mnenja pri nas ne sliši; za naše medije mora biti kaj alarmantnega, brutalnega. Že škandalozno ali opolzko ni več dosti.

Članstvo DSP tudi nikoli ni slovelo po veliki aktivnosti, kajne? Velikokrat se čudim, da jih ne pritegnejo ne velika literarna imena ne "turistični" vzgibi, ni jih v Vilenici, ne na srečanju PEN na Bledu…

Andrej Blatnik je nekoč lepo rekel: človek bi pričakoval, da bo, ko pride v Ljubljano pomemben nogometni klub, videl na tekmi nogometne navdušence. Pri pisateljih to ne drži. Pisatelji niso publika pisateljev. Redki se udeležujejo prireditev, to je lahko mučno in jemlje veter iz jader. Ne vem, čemu pripisati to letargijo: saj če člane povabimo k sodelovanju, pridejo, morda tudi iz občutka dolžnosti do naših osebnih tovarištev, sami od sebe pa nič; ne verjamem, da je posredi sramežljivost.

Prej se je tudi meni iz zapečka zdelo, da se na naši njivi nič ne dogaja, da je z dogodki hudo podhranjeno, da se za naš metje nihče ne zmeni, da nas socialno ni. Zato sem imel ob lanski otvoritvi Slovenskih dnevov knjige precej žolčen govor. Potem pa sem ugotovil, da je pravzaprav število dogodkov vsak dan večje, predvsem ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige. DSP je pri deležu teh dogodkov majhen kaliber, saj je v organizacijskem in finančnem smislu marsikdaj prekratko, kakšna Beletrina nas bo z bolje hranjeno Fabulo z boljšim programom zmeraj peljala na vodo. Za del dogodkov pa je seveda treba še pomodrovati.

Založbe so vsekakor prevzele velik del promocije, le da seveda vsaka promovira svoje avtorje, verjetno pa izvisijo tisti pri manjših ali manj dejavnih založbah.

Zato je treba vedeti, kaj je čigavo delo. Prepričan sem, da bi morala država stanovskemu društvu, ki je bilo nekoč društvo posebnega družbenega pomena, drugače in bolj pomagati. Če ne bi imeli po krompirju tele lepe hiše, bi že zdavnaj opleli, ker bi s stroški kakšnih najemov in takega tako zajedli v programe, da bi lahko vse skupaj zaprli. Če ne bi imeli Vilenice, bi nam tudi trda predla. Marsikaj pa naredimo tudi čisto na lasten strošek in gremo v minus. Bliža se knjižni sejem v Cankarjevem domu, kjer imamo že vrsto let dobro pozicijo, preneseno in dobesedno, zgoraj, v prvem preddverju. Letos bomo v minusu, a brez nas ne gre.

Boste prihodnje leto spet kandidirali za predsednika?

Ne, najprej zato, ker bi rad pisal, drugič pa, dobro je, da prevzame kdo drug, ki bo nemara z več pooblastili znal bolj predramiti članstvo.

Če sva govorila o količini dogodkov, ta kvantiteta večkrat ni pospremljena z enako zavzeto kvaliteto.

To drži, k temu pa je treba dodati še to, da se dogodki pokrivajo in tako imamo lahko v društvu še tako pomemben dogodek, a ko v istem času nekje drugje gostuje naš spoštovani član Boris Pahor, to seveda razdeli naše skupno občinstvo in tudi medije.

Koliko kakovostnih avtorjev sploh lahko ima dvomilijonski narod?

No, ker je ljudi manj, je bazen za zajem velikih rib manjši in rib najbrž proporcionalno manj. A kljub temu za poezijo vem, za kratko prozo pa me prepričujejo tisti, ki jo bolje poznajo, da so naši dosežki povsem primerljivi z "velikimi", in po kakovosti in po raznolikosti. Težava je, da so veliki silno zaverovani vase, mali pa gledamo, kaj je na ceni pri njih, sami pa pestujemo svoj kompleks premajhnosti.

Trubarjeva hiša literature vam gotovo konkurira, saj ima veliko programa.

Iz ust ste mi vzeli, tam imajo vsak večer program, pridobili so si svojo publiko in prostor je dovolj majhen, da je stik med govorci in občinstvom dober, se pravi neposreden, človeški.

In honorirajo tudi goste, kar se mi zdi še posebej dobro, saj so s tem pretrgali to samoumevnost, da gost soustvarja program zastonj. Za kulturno sfero enostavno velja, da so ljudje to nekako dolžni narediti brez plačila.

Drži: češ, malo ste dolžni, malo se promovirate in postavljate za lastno slavo, zakaj bi vas torej plačali? Vsi drugi, biljeter, organizator, moderator, maneken, tehniki so pa plačani. Le tisti, ki ima neko specifično znanje in je zato tudi povabljen, je volonter. Pred četrt stoletja so mi na švedskem radiu za nekaj besed v oddaji za jugoslovanske zdomce prav lepo plačali, debelo sem gledal, pogodba, gotovina, a vendar dojel, da je to logično, saj sem jim pač zagotovil določeno minutažo programa.

Saj pa se je tudi status literatov zelo spremenil. Sam sem bil vzgojen, tako doma kot v šoli, še v tistem duhu, da Prešeren in Cankar pomenita največ, kar lahko človek doseže. Takrat nihče ni rekel "rad bi bil Kardelj", politiki niso imeli teže, ne mrtvi ne živi, mogoče z izjemo Broza, Tita, ampak da bi bil zgled, pa ne; nogometaše smo fantje občudovali, pa filmske igralce, a bili so minljiv pop, bi rekel danes, in nihče od njih ni bil niti približno tako pomemben kot pisatelji - ti so bili zares zgled najvišje družbene veljave.

Tudi mojo generacijo so še tako vzgajali, a smo jih bili, teh nedotakljivih Velikanov, moram reči, strašno siti. Ko je končno zavel modernizem, tudi še vaše generacije, smo bili najstniki nadvse srečni.

Pa sva pri šoli in težavi z njo: kdor v naši deželi vzljubi poezijo, je ne zaradi šole, ampak kljub šoli. Z izjemami. Šola dela književnosti škodo, ker jo instrumentalizira na napačen način, pa naj gre za ideološko, vzgojno ali terapevtsko zablodo - slednja je nemara še najbolj človeška. Tako otroke običajno pitajo z biografizmi, in verzi postanejo funkcija nekega življenja, in učiteljica globoko razume nekega sto petdeset let mrtvega postaranega mladeniča. O čudežih onih malih, minucioznih razmerij med dvajsetimi besedami pa nič. O ritmu nič. Po najbolj vzvišenih Prešernovih verzih bi morali korakati in jih skandirati in plesati in se smejati. Razumeli jih bojo pozneje. Še prezgodaj. Naj otroci najprej dojamejo, kaj je stih, kaj rima, kako deluje na poslušalca.

Kako malo se spremeni: pred petdesetimi leti je bila šola točno taka kot danes. Mimogrede: po mojem sta na tem svetu dve stvari čisto narobe: šola in kaznovanje z zaporom. Seveda nimam pojma, kako bi bilo treba to dvoje rešiti. Nedavno mi je glede šole precej pritrdil filozof in pesnik Gorazd Kocijančič, ki je šolo raje opravil z izpiti. Jaz sem gimnazijo čutil kot kletko, kot arest.

Verjetno je to odvisno tudi od otroka, večina gre skozi to socializacijo vendarle brez večjih težav.

Vsekakor, a ne vemo, kaj bi od šole odnesli, če bi bila ta drugačna, boljša.

In vendar je otroštvo, mladost tudi poeziji neverjeten navdih, redkeje temen kot svetel.

Verjetno zato, ker spomin očisti tisto, kar je bilo hudega. Saj veste, da se da celo zelo obsežne spomine tudi izmisliti, da jih od pravih ne loči več nobena resnica. In potem si ta parazit v človeku, ki piše poezijo, deli fundus spominov s svojim gostiteljem. Ki mu da na razpolago vse svoje izkušnje, bolečine, radosti, strahove, upe. In preteklost je potem pesmi trden temelj. V prihodnost se pesem redkeje obrača... Brodski v eni pravi "bova", češ, živela tam in tako. Še najbolj so v pesništvu v prihodnost obrnjene želje in pohote.

In kaj menite o polemikah v zvezi s priporočenima knjigama za Cankarjevo priznanje Andreja Predina in Andreja Makuca?

Zelo daleč bi prišli, in to na teritorij, kamor ne bi radi, če bi se pisateljsko društvo opredeljevalo do primernosti vsebin ali celo posameznih izrazov v knjigah.

Gospoda Saksido, ki je knjigi izbral, cenim kot kompetentnega in doslednega moža, in sam utemeljuje svojo izbiro. Tudi avtorja sta očitno zgledno reflektirana pisatelja. Sicer pa je izbranim ljudem treba zaupati, če nočemo, dosledni, kot smo, na kakšni drugi ravni mogoče, priklicevati pobojev in atentatov.

Raven anonimnih blogerjev pa je seveda vredna vsega prezira.

Je kreativnost mogoče spodbujati ali pa ste se vi že rodili kot pesnik? Je človek, preden postane pesnik ali pisatelj, najprej strasten bralec?

No, sam berem vse življenje, ne vem, kaj bi bil in če bi bil brez knjig. Kako pa nastane pesem, v resnici ne vem, ne znam se usesti s prazno glavo, no, zdaj bom pa pisal. Začetek pesmi me kratkomalo obide, ponavadi, ko najmanj mislim na to. V zadnjih časih sem izgubil vsaj pet dobrih začetkov, ker so prišli v napačnem trenutku.

Niste imeli papirja?

Prepričan sem bil, da si bom zapomnil! Pa se zgodi kaj nepričakovanega in pesem zbeži. V tem oziru se delam, kot da sem majčkeno vraževeren, in verjamem, da bo mogoče začetek nitke našel kdo drug in naredil to pesem. Natančno se spomnim dela kraške ceste, po kateri sem se peljal, ko je prišel neki začetek, a je za ovinkom stal cestarski tovornjak in zraven moj drag znanec, stopil sem ga iz avta pozdravit, malo sva se pogovarjala, lep čas ga nisem videl, in ko sem se spet usedel v avto - čista tabula rasa! Sem upal, da se povrne, če se bom spet peljal tam mimo, a se ni. Pa zmeraj gledam. Burja odnesla.

Vseeno ste namesto pesmi našli starega prijatelja.

Zmeraj so ljudje več vredni kot pesmi, to pa gotovo.

Kakšna je v povprečju eksistenca pisateljev, koliko od 340 članov jih živi od pisanja?

Težko rečem, koliko, velika večina je zaposlena ali si, kar je samozaposlenih, pomaga še kako drugače, na častne načine (smeh); so določeni komplementarni poklici, kot je na primer prevajanje, ali igralstvo ali režija ali so uredniki ali založnički ali kolumnisti. Ali slikajo, kot Matjaž Kocbek. Ali pa so v penziji. Kdor je bil samozaposlen, dobi okoli 400 evrov pokojnine. Samo od literature pač ni mogoče preživeti.

Krivica malega jezika?

Ta res najbolj udari prav poezijo, saj je tudi prevajalcev za poezijo manj, iz malih jezikov pa še posebej. Zavedati se namreč moramo, da je prevodna literatura za gradnjo naše zavesti enako pomembna kot domača, izvirna. Zato so prevajalci naši najbližji sorodniki. In tukaj pridejo na dan neverjetne stvari, denimo, da nimamo enega prevajalca poezije iz albanščine, pa smo bili s Kosovci petdeset let v skupni državi in jih je bilo več kot nas! Enega Slovenca ni, ki bi znal prevajati literaturo iz albanščine, in tudi vsa albanska diaspora v Sloveniji ga ni znala vzgojiti, z eno izjemo, Nikolaj Berisha je intelektualec, ki zna oba jezika, a je sam za vse.

Za romunske prevode se imamo zahvaliti naključjem osebne poklicne poti Aleša Mustra, za litovske osebni zgodbi Klemna Piska, nimamo pa nikogar za latvijščino, estonščino, komaj za turščino in še za marsikateri drug jezik. V času Sovjetske zveze nas je iz ruščine prevajalo le kakšnih pet prevajalcev, drugi sovjetski jeziki kot da jih ni bilo, vključno s slovanskima ukrajinščino in beloruščino.

A prav pri rusistih je zdaj videti novo, močno generacijo, kajne?

Prav imate, močna ekipa se je naredila. To je svetla izjema, in upam, da bo katera ali kateri izmed njih odpadel denimo v ukrajinščino. Kot so, ko jih je bilo že več, hispanistke preklopile na portugalščino.

Zelo pozno pa smo, tudi po vaši zaslugi, končno dobili na novo prevedene klasike, saj prevod ni večen, zastara. Vi ste s prevajanjem Shakespeara vstopili v Župančičevo brazdo, kar gotovo ni bilo enostavno, saj so njegovi prevodi že kar ponarodeli.

Lahko rečem, da imamo pri nas kar visok standard prevajanja, ki ga veliki jeziki večkrat ne dosežejo. Mislim, da smo to preko Župančiča dobili od Schlegla, ampak samo standard. Sicer pa so Župančiču nedvomno delali krivico, ko so ga obrekovali, da je prevajal kar Schlegla, torej iz nemščine, ne iz izvirnika, si je pa gotovo s Schleglovimi prevodi pomagal. Saj si tudi jaz, in še s kakšnimi, pri Kralju Learu mi je prišel prav celo španski, pri neki repliki, ko sem bil čisto zgubljen.

Ste torej svoj prevod dram med delom primerjali tudi z Župančičevim?

Slovenski prevod pa samo nagaja, zato počakam, da naredim vsaj dve dejanji, šele potem pogledam njegovega. Pri Shakespearu sem sploh imel težavice, saj sem nekatere dele znal na pamet, ker sem v dijaških letih obiskoval gledališko šolo gospe Drage Ahačič v Pionirskem domu in sem igral celo malo Othella.

Omenili ste učenje na pamet, ste vi še tista generacija, ki zna veliko pesmi na izust? Kadar slišim najstarejše generacije, ki so zmožne navajati cele pasuse, kar ne morem verjeti. Res je, da je bil takrat spomin ključen, saj so bile knjige redka dobrina, ni jih bilo na vsakem koraku kot danes.

Iz človeških in družabnih razlogov mi je zelo všeč, da nekaj stvari znam citirati, lahko da malo nehote prirejeno... Recimo iz Julesa Verna, 20.000 milj pod morjem: "Ali ste me razumeli, dragi Ned? Niti toliko, kolikor je za nohtom črnega, je odgovoril vrli harpunar. Vendar le še kar pripovedujte, ker je res zelo zanimivo." A vidite, kako se smejite? Zato mi je dragoceno, da to znam. Še eno moram pa malo osvežiti, mi jo je žena iz glave izbila, iz Kuhinje pri kraljici Gosji Nožici: "Žena, ti si poštena in bogaboječa ženska, a imaš eno grdo navado, namreč da v moške pogovore skačeš kot pes med keglje."

O, za tole pa verjamem, da ste si prislužili embargo!

Ja, ni bil pravi trenutek. (smeh) Torej, kot sem rekel, dragoceno mi je, da znam kakšne verze, in zelo velikokrat bi si želel, da bi jih znal še več, enih se spomnim preveč v megli, da bi jih lahko v celoti ponovil, a mi je žal tuje modrosti, če znam o kakšni stvari sam blekniti samo neumnost.

Indijci imajo neko zvrst pesmi, katere ime v prevodu pomeni "dobro povedano", in to je v poeziji večkrat docela zadosten razlog.

In bralci te dobro povedane reči poberemo, jih citiramo, včasih rahlo falsificirane, ne da bi se sploh zavedali, čigave so, ker jih že imamo za svoje.

Saj stvar je v neki meri tako tudi zamišljena: ali mislec ali pesnik pišem zato, da bi soustvarjal tvoj svet, svet tvojih pogledov, svet tvojih misli. To delate pri svojem delu tudi vi. To je ta odnos, ne zadošča, da povemo, kaj mislimo, poslušalec pa gre naprej in misli isto kot prej. Hočemo vplivati.

Ampak včasih me zanima, kdo vse v meni stanuje, pa sem pozabila njegovo ime, ker je gneča precejšnja. K sreči berem le dobre knjige, ampak včasih se mi misel izmika… Razumete, kaj hočem reči?

Da, to se nam dogaja vsem; blodi pod streho kakšen približek, pa nisem vselej prepričan, ali lovim tuj ali lastni ali še mogoče nezapisan verz.

Ko omenjate verze, zanimivo je, da ste se po svoji mladostni modernistični pesniški fazi vrnili k povsem klasičnemu verzu, sonetu, jambu, podobno kot nekaj vaših sodrugov, Dekleva, Novak. Je prisila metrike dobra za kreativnost?

Prerok ruskega svobodnega verza je bil pesnik Vladimir Burič in Josif Brodski eden od zagovornikov tradicionalnega verza: njuni argumenti so iz enega kosa. Burič: ne maram, da rima vodi moje misli, ker hočem v neznane prostore, Brodski: ko rima vodi moje misli, me popelje v neznane prostore. Eni grejo s kolesom, drugi peketamo s konjem.

In kaj zdaj prevajate?

Zdaj Daniela Defoeja, satiro Pristni Anglež, dobrih tisoč verzov norčevanja iz etnogenetskih mistifikacij. Pristnim Slovencem pisano na kožo.