Neki dan pa nič hudega sluteč stopim v svojo pekarno in presenečen zagledam, kako se tamkajšnje police kar šibijo pod težo najrazličnejših štruc in hlebcev. Polnozrnati, polbeli, pa beli takšen pa beli onakšen pa eden iz ajdove, drug iz koruzne moke, pa en bio, pa en posut z makom, pa še polkilski, pa štirioglati, pa tisti za diabetike, pa tisti za manekenke, pa en… no, saj zastopite. Lahko si mislite, kako izgubljeno sem se počutil in kako dolgo sem v šoku stal tam pred prodajalnim pultom in zijal zdaj na levo, zdaj na desno, prodajalka pa mi je, namesto da bi mi, revežu, priskočila na pomoč, le ravnodušno dejala, naj še malo počakam, da morda prinesejo iz murgelske pekarne še tistega z gorčičnimi semeni.

No, preden se zvesti komentatorji pod mojo kolumno razdelijo na partizanske makovke in domobranske sirove štručke, naj vam razkrijem, da nimam težav z našimi peki in da je zgornji odstavek le prispodoba našega predvolilnega dogajanja pretekle dni. Ob vsem tem, čemur smo zadnje čase vsi skupaj priča, se namreč kar ne morem iztrgati občutku, da se nahajam v gromozanskem in pretirano založenem hipermarketu in da me, točno tako kot to v svoji knjigi Izbira lepo opisuje dr. Renata Salecl, ob pamet spravlja ta nenadna in nepričakovana možnost izbire, na katero jaz, človek iz naše kamene politične dobe, sploh nisem bil pripravljen. Ko te dni poslušam poročila, slišim namreč le še glas, ki mi pravi: "…in če pokličete v naslednjih desetih minutah, dobite še Rada Pezdirja, kar pa še ni vse, zraven vam namreč podarimo tudi Marka Pavliho in vse to za samo…" Neverjetno!

Pravzaprav, če sem iskren, se že celo večnost, ali pa vsaj od torka dalje, počutim popolnoma enako nemočnega kot takrat, ko sem prvič brez natančnih maminih navodil odšel v bližnji Mercator na lov na življenjsko nujne pripomočke in sem tam skoraj eno uro stal pred polico s čistili ter poskušal ugotoviti, ali je neko novo kuhinjsko čistilo res tako zelo novo, kot piše na ovitku, oziroma ali lahko po novem res odstrani tudi madeže na stranišču in v kopalnici. Jaz, vzorno nepoučeni moški, sem neštetokrat prebiral sestavine v sedmih različnih jezikih in se zaman trudil pogruntati, kaj tako zelo novega je dodano vanj, dokler ni na koncu, verjetno v strahu, da bom med policami kar prespal, k meni le pristopila prodajalka, mi povedala, da so vsa ta čistila "en in isti šmoren" in da naj pač vzamem najcenejšega in se že spokam iz njene trgovine, da bo šla ona lahko domov.

Eto, točno tako se počutim zdaj, ko prebiram notranjepolitične novice. Kot bi se brez ženinega listka napotil v supermarket. Vsi artikli so na akciji, vsi so s popusti, vsi so eko, vsi so zdravi, vsi urejajo mojo prebavo, vsi so polni vitaminov, vse mi priporoča zobozdravniška zbornica, vsi so brez konzervansov, z vsemi sodelujem v nagradni igri, z vsemi lahko razveselim svojo ženo, taščo, otroke in še psa in vse lahko, če z njimi ne bom zadovoljen, po štirih letih, ali pa še prej, preprosto zamenjam. Kaj naj človek, povejte mi, počne s takšno izbiro, če pa lahko izbere le enega od vseh, ki so mu na voljo? Lahko si samo predstavljate, kakšen pritisk je vse to za moškega, ki ve, da mora domov prinesti prav tisti izdelek, ki si ga je žena sama pri sebi zelo natančno zamislila.

Že nekaj dni torej stojim pred polico in ves živčen tuhtam: "Zoran Janković je znana znamka, ki slovi po svoji učinkovitosti, ampak Matjaž Hanžek pa je sestavljen iz samih naravnih sestavin in zato ne onesnažuje okolja. A Gregor Virant je bolj univerzalen od obeh, Karl Erjavec ima pa tradicijo in so ga uporabljale že naše stare mame. In Katarina Kresal ima še vedno najlepšo embalažo in Gregorja Golobiča nam še vedno ponujajo po ugodni ceni in Boruta Pahorja je tudi še nekaj na zalogi..." In tako naprej v vse bolj stresni nedogled.

Človek res mora pogrešati stare dobre monolitne čase naše tranzicije, ko je imel na izbiro le dve vrsti mlečne čokolade, eno z rižem in eno brez riža, in si je izbral enkrat eno, drugič drugo. Malo je pri tem sicer stisnil zobe, se po tihem zmrdoval nad kvaliteto in na skrivaj sanjaril o demokraciji in vijoličnih švicarskih kravicah ter užival v tem skromnem tranzicijskem življenju po meri tranzicijskega človeka, prepričan, da za srečo res ni potrebna temna čokolada z okusom ingverja in da takšne vrste izdelki zgolj pričajo o izprijenosti zahodnega sveta.

Ja, to so bili časi. Časi, preden se je Gregor Virant odcepil od Janeza Janše, preden sta Milan Kučan in Janez Stanovnik okronala svojega prestolonaslednika in preden je Manca Košir začela verjeti v trajnostni razvoj. Bili so to zlati časi za vse nas, ki smo radi dali možgane na pašo in se brezskrbno prepustili toku zgodovine. A zdaj so nas, ne da bi nas kdorkoli karkoli vprašal, postavili v položaj, ko moramo dejansko sami premišljevati o tem, kdo je najboljša izbira za našo prihodnost. In, kar je od vsega skupaj najhujše, nam pri tem ne moreta več pomagati ne bog ne partija, po pomoč se lahko zatečete le k dr. Renati Salecl.