S tem vprašanjem smo se odpravili k Bojanu Petanu. Petan je predsednik uprave DZS, ki sama in preko povezanih družb obvladuje Terme Čatež, v katerih je Petan generalni direktor, in Dnevnik, kjer je Petan predsednik njegovega nadzornega sveta. Petan o sebi pravi, da ni kapitalist, in trdi, da kapitalizma v Sloveniji, kjer je država pretežna lastnica vseh strateških podjetij in tistih, ki kotirajo na borzi, sploh nimamo. Protesti zato Slovenije, v kateri je socialna država še vedno močna, ne morejo nasloviti, bomo pa vsi za sedanje politično brzdanje socialnega nezadovoljstva plačali ceno, ko se bo recesija vrnila. Torej najkasneje v roku dveh let.

Kako razumete newyorško gibanje Zasedimo Wall Street?

Za zadnja ameriška desetletja je to nekaj povsem novega, v Ameriki, v srcu kapitalizma, naj se take stvari ne bi dogajale. Kapitalizem kot družbeni red prehaja v fazo, ko se bo nekaj moralo spremeniti. En odstotek Američanov obvladuje skoraj 40 odstotkov ameriškega BDP. Dokler večina ljudi relativno dostojno živi, temelji kapitalizma niso problematični. Kriza pa je pripeljala do tega, da veliko ljudi s prihodki ne more pokriti niti svojih osnovnih potreb. Ko se zgodi, da deset, petnajst odstotkov ljudi nima več strehe nad glavo, ne more več plačevati niti svojih tekočih stroškov in nima več česa zgubiti, smo na točki, ko lahko pričakujemo, da bodo ti ljudje postavili pod vprašaj kapitalizem kot družbeni red. Američani so že velikokrat v zgodovini dokazali, da so izjemen narod in da znajo rešiti najtežje situacije, in verjamem, da bo tudi tokrat tako.

Ampak, gibanje se širi, za soboto je napovedan globalni protest proti kapitalskim trgom. Vi ste kapitalist in ste torej del sistema globalnega kapitalizma, ki je danes predmet kritik. Ali torej te proteste razumete kot kritiko samega sebe?

Ne, razmere po svetu so drugačne. Najbolj avtentično obliko kapitalizma imajo Združene države, evropski kapitalizem je bistveno bolj socialen od ameriškega, da o slovenskem sploh ne govorimo. O kakšnem kapitalizmu sploh lahko govorimo v državi, v kateri so vsa strateška podjetja in velika večina podjetij, ki kotirajo na borzi, v pretežni državni lasti? Poglejte delniške knjige javnih delniških družb, na primer za moje pojme najuspešnejšega slovenskega podjetja Krka, d.d.! Država v Krki obvladuje približno 25 odstotkov, naslednji delničar pa dva odstotka. Kdo upravlja to podjetje? To je vendar podjetje v upravljanju države.

Ja, a v tej isti državi je tudi Bojan Petan, ki je preko DZS in povezanih podjetij lastnik Term Čatež in Dnevnika. Hočem reči, da so v Sloveniji tudi lastniki kapitala, ki je v zasebni lasti.

Glejte, slovenskih lastnikov kapitala je bistveno manj, kot se zdi. Kapitalizem je v razvitih državah star dvesto let, pri nas se še niti začel ni. V Sloveniji se bodo pravi kapitalisti rodili v tretji generaciji, do takrat pa bomo vsi delavci z boljšimi ali slabšimi plačami, ne glede na to, s kakšnimi pridevniki se bomo medtem obkladali.

Ko se govori o slovenskih lastnikih kapitala, se spušča veliko megle. Če ima namreč nekdo za deset milijard evrov premoženja in za deset milijard evrov kreditov, ni lastnik ničesar in zato tudi nihče od tako imenovanih tajkunov ni bil ekonomski lastnik ničesar, to je fikcija, ki jo je ustvarila politika za svoje dnevnopolitične potrebe. Veliko režimov v zgodovini se je potrudilo dati ljudstvu kruha in iger. Manj ko je bilo kruha za ljudi, več je bilo iger. V Rimu so gladiatorje metali levom, v srednjem veku so sežigali čarovnice, da so bes ljudstva kanalizirali nekam drugam, slovenski tajkuni pa so poskus politike, da bi nezadovoljstvo množic zaradi svoje lastne nesposobnosti in napak preusmerila na ljudi, ki jih ljudstvo ne mara.

Kaj je potem Bojan Petan? Vendarle vi neposredno ali preko DZS in z DZS povezanih podjetij obvladujete mrežo pomembnih slovenskih družb.

Jaz sem predsednik uprave DZS, ki skrbi za poslovanje tako matične družbe kot družb v skupini DZS. Sem torej menedžer. V skupini DZS smo pravi čas ugotovili, da bo treba živeti le od lastnega dela. Zato zadnja leta dajemo izjemen poudarek enemu elementu: uspešnemu poslovanju iz osnovne dejavnosti.

Vrniva se na izhodišče. Vi pravite: prvi kapitalist je država, mimo nje ne obstaja nihče…

… Obstaja, v minimalnih količinah. V razvitih državah je država lastnik samo tistega, kar je nujno potrebno, ne pa 70 odstotkov gospodarstva. Država pa je pri nas lastnik vsega, kar ima strateški pomen. Koliko slovenskih firm pa sploh je v tuji lasti? Domačih kapitalistov si ne želimo, jih ne maramo. Tujih kapitalistov, njihovega kapitala si tudi ne želimo, ne le, da si ga ne želimo, ga tudi aktivno preprečujemo in ga po potrebi tudi preženemo, če ne gre drugače. To je povezano z učinkovitostjo gospodarstva. Če namreč ne maramo ne domačega in ne tujega kapitala, ostane samo državna lastnina, ki pa je v vsaki državi neučinkovita, ker je plen politike. Lastnina je preveč resna zadeva, da bi jo prepustili politikom. Poglejte, kaj se dogaja na Slovenskih železnicah, kateremu normalnemu človeku pa lahko razložite procedure pri imenovanju njihovega generalnega direktorja! Imenujejo kandidata, pa ga drugi ne imenujejo, izdajo mnenje, pa ne izdajajo mnenja… Slovenske železnice so veliko in pomembno slovensko podjetje, imenovanje uprave, kdorkoli že naj tam bo, pa kaže na popolno neresnost in upravljalsko nesposobnost državnih institucij.

Zadnja dva mandata, tista od 2004 do 2008 in od 2008 do 2011, sta pokazala, da je Slovenija premajhna država in ima kot taka bistveno premalo človeških potencialov, da bi lahko v njej vladali tako, da ena politična polovica iztreblja drugo polovico. To je bil aksiom zadnjih osmih let. Dr. Janez Drnovšek nikoli ni vodil vlade, ki ne bi vključevala neke desne stranke. Njegove vlade morda niso bile vedno povsem politično uravnotežene, vendar pa so bile model pozitivnega razvoja. Zadnjih deset let je Slovenija napredovala manj, kot bi morala, ker se politično izčrpavamo, saj si vsaka politična opcija, ki pride na oblast, zada za nalogo, da vzpostavi svojo mrežo ljudi, ki bodo obvladovali gospodarstvo. Tujci jih pri tem motijo. V Hitu so se pogajali z resnim ameriškim investitorjem in ga nato odslovili, z Interbrewjem je bila enaka zgodba. To so torej relativno transparentni balkanski posli, ki jih v Bruslju ali Washingtonu težko komu razložiš.

To izkušnjo imate za sabo tudi sami. Pred leti ste želeli kupiti turistično podjetje Sunčani Hvar, vendar pa vam to v imenu, recimo temu, hrvaškega nacionalnega interesa ni uspelo.

O lastnem domu vedno govoriš bolj iskreno in kritično, o sosedovem domu moraš govoriti bolj dostojno. Še danes obžalujem, da nam ta nakup ni uspel, a napake smo naredili oboji, verjetno tudi Terme Čatež na sociološkem področju. Morda ljudem na Hvaru niso znale dovolj jasno in spretno predstaviti, da bi bil ta posel dolgoročno tudi v njihovo korist. Še zlasti, ker je kasneje hrvaška ministrica za turizem v nekem intervjuju ugotavljala, da je bila ponudba Čateža daleč najboljša ponudba hrvaškemu turizmu v vsej njegovi zgodovini.

Ali so Terme tedaj na Hrvaškem nastopale preveč vase zaverovano, preveč ošabno? Sprašujem pa zato, ker tudi kakšnega drugega slovenskega investitorja, ki se odpravi čez Kolpo, tam tepe glas, da je preveč ohol in s takim nastopom razburja lokalno javnost.

Tujih napak ne morem komentirati, naša napaka pa je bila, da bi morali v socializacijo našega projekta vložiti bistveno več energije. Ja, morda smo bili res malce nespretni, ker kdor prihaja v tujo hišo, mora dati domačinu vedeti, da njegove hiše ne namerava zrušiti, le nadgradil jo bo.

A če je vaše sporočilo, da tisti, ki vstopa, ne sme biti ošaben, potem mora to sporočilo veljati tudi za Agrokorjev interes, da vstopi v Mercator.

Absolutno se strinjam. Prostor nekdanje Jugoslavije je zame nekaj posebnega. Glede na število ljudi, ki tu živijo, najdete v njem nesorazmerno veliko izjemno talentiranih, sposobnih, pa tudi izjemno negativnih ljudi. Pozitivne primere za to zlahka najdete v športu in kulturi. Je pa res, da se v tem istem prostoru vsakih petdeset let zgodijo vojne. Skoraj vsi, ki smo tukaj, smo preveč zaprti, nesamozavestni, zato tudi nezaupljivi in škodoželjni. Ne razumemo, da nekdo, ki bi v neko podjetje vložil recimo milijone evrov, tega denarja ne bo vložil zato, da bi to podjetje uničil. Saj vendar ne bo "zakuril" lastnega denarja.

Takih načrtov ni mogoče povsem izključiti, sovražni prevzem se lahko izvede tudi zato, da se konkurenco izrine s trga.

Da, ampak ne verjamem, da so v ozadju primera, o katerem se pogovarjava, take namere. Sam sem vesel nekaterih zadnjih slovenskih potez, torej prodaje Droge Kolinske in Fructala. Hrvaški in Srbiji smo s tema potezama pokazali, da nasprotovanja njihovim investitorjem pri nas ni več toliko, kot bi si kdo mislil. Kar se tiče Mercatorja in Agrokorja, pa sem prepričan, da ne Mercator in ne Agrokor kot samostojni podjetji dolgoročno ne bosta zelo uspešna. Če bi se pred dvajsetimi leti Krka, Lek in Pliva bili sposobni povezati in bi pri tem znali rešiti za tržno gospodarstvo nepomembna vprašanja, kot so, kje bo sedež podjetja, kdo bo njegov direktor in tako naprej, bi bili danes evropski generični velikan. Ker tega niso storili, je danes ostala samostojna le še Krka, drugi dve podjetji je kupila njuna konkurenca. V vsakem primeru bi torej priporočil povezavo Mercatorja in Agrokorja v zgradbo, ki bi ju, ne glede na lastnino, povezala na enakopravnih temeljih, če pa je problem v tem, kje bi bil sedež takega povezanega podjetja, jim lahko - zdaj se bom pošalil - mi brez problema ponudimo dvorec Mokrice. Na koncu se nam lahko zgodi, da bo Mercator ostal v nacionalni lasti, ekonomsko pa bi bil neuspešen. Jaz imam rajši uspešno slovensko podjetje v ameriški lasti kot neuspešno podjetje v slovenski lasti.

Ste regionalni igralec, naložbe imate od Ljubljane do Podgorice, pred leti ste se pohvalili, da lahko pridete do vodstev vseh večjih podjetij in vlad na Hrvaškem, v Srbiji in Črni gori. Kaj za vaš biznis pomeni, ko se vlade zamenjajo? Kot kaže, se bo to zgodilo 4. decembra na Hrvaškem, pa tudi v Sloveniji.

Poslovanje skupine DZS ni posebej odvisno od sodelovanja z državo, mi poslujemo na čistem trgu, na katerem ni države. Čatež kot najuspešnejše slovensko turistično podjetje ima v svoji strukturi prihodkov približno 4 odstotke prihodkov iz zdravstva, to je posredno iz javnih sredstev. V ostalih zdraviliščih znaša delež njihovih prihodkov iz zdravstva okoli 50 odstotkov vseh prihodkov, pri nekaterih še več. Ko bo država začela varčevati na vseh področjih, in je že začela, bo udar na javne finance tolikšen, da se bo ta del prihodkov zdravilišč samo še zniževal.

V redu, ampak ne verjamem, da lahko v drugi državi posluješ brez lokalne politične podpore. Če bi bilo tako, bi vi že bili v Sunčanem Hvaru, Agrokor pa v Mercatorju.

Jasno. Sam sem bil v politiki neprofesionalno udeležen do leta 2002, a še to le kot predstavnik lokalnih interesov v državnem svetu. Nikoli tudi nisem skrival, da je bila LDS edina stranka, katere član sem bil.

To še zmeraj velja?

Še vedno sem simpatizer vrednot LDS.

Drži, da ima grupacija DZS povsod relativno odprta politična vrata, a problem je drugje. Mi vstopamo le v projekte, ki so ekonomsko upravičeni, vsa večja slovenska podjetja v državni lasti, ki so v zadnjih petih, šestih letih investirala v države bivše Jugoslavije, pa so tam naredila izjemne izgube. Večji problem je torej, ko gre za poslovanje v državah nekdanje Jugoslavije, najti ekonomsko uspešne projekte kot biti politično blokiran. Neuspešnih projektov si ne moremo privoščiti, saj nam jih nihče ne bo pokril, in zato zaenkrat tam ne delamo veliko.

Imate pa strateško pozicijo. Terme Čatež so najbližje kopališče Zagrebčanov. Hrvaška bo konec leta podpisala pristopno pogodbo z EU. Kaj to pomeni za Terme?

Poglejte podatek, ki vas bo presenetil. Terme na leto ustvarijo 700.000 nočitev, samo 4 odstotke od teh predstavljajo hrvaški gostje.

Koliko pa imate hrvaških kopalcev?

Slabih 20 odstotkov.

Fikcija je, da Čatež živi od Hrvatov. V Čatežu je bilo lani več kot 90.000 italijanskih nočitev in samo 40.000 hrvaških. Lani se je tudi prvič zgodilo, da smo imeli več srbskih kot hrvaških nočitev. Vstop Hrvaške v Evropsko unijo je torej za Čatež zelo velik plus. Plus, Brežice so, če ne bi bilo politične razdelitve, nekakšno predmestje Zagreba. Pred leti smo v Zagrebu hoteli zgraditi kopališče, naredili smo študijo, ameriški svetovalci pa so nam povedali, da je kopališče milijonskega mesta od njega vedno oddaljeno 30 kilometrov. Trideset kilometrov stran od Zagreba je Čatež.

Da ste pridobili lastniško kontrolo nad Termami, ste morali odigrati neko zgodbo z državo. Šlo je za spopad z nekdanjim gospodarskim ministrom Andrejem Vizjakom v Janševi vladi, sicer pa vašim brežiškim sokrajanom. Kakšno vlogo v tem spopadu je imel premislek, da bo lastnik Term Čatež imel pred nosom del prihodnjega skupnega evropskega trga z imenom Hrvaška?

Trdim, da Terme Čatež sodijo med pet do deset najboljših slovenskih podjetij. Zaposlujejo okoli petsto ljudi, kar je za brežiško občino zelo veliko. Tja do Novega mesta in Celja so edina večja in uspešna gospodarska družba, če spet odmislimo državna podjetja, kot je NEK... Je pa jasno, da je bil koncept Term Čatež že od začetka pravilno postavljen, že dvajset let so najboljše slovensko turistično podjetje in to nima nobene zveze z mano ali Andrejem Vizjakom. Koncept je postavil dolgoletni direktor gospod Borut Mokrovič. Naš motiv za Terme je bil zelo preprost. DZS je imela v Čatežu pred prevzemom okoli 20-odstotni delež: podjetje smo torej morali prevzeti, da bi ga lahko aktivno upravljali, ali pa ga prodati.

DZS je korporacija, ki kupuje kure, ki nesejo zlata jajca. Je tako?

Da, ampak te kure tudi skrbno neguje.

Kritiki pravijo: Že prav, ampak problem je, da potem kure shujšajo.

Kritiki so vedno bili in bodo, podatki pa jim ne pritrjujejo. DZS ima samo tri večje strateške naložbe: Terme Čatež, Dnevnik, Marina Portorož. Če konkretno govorim o Dnevniku v zadnjih desetih letih je povečal kapital družbe za 59 odstotkov. Večna natolcevanja, da DZS z visokimi dividendami izčrpava Dnevnik, so torej neresnična. Dnevnik tako uspešno posluje, da je daleč najboljša slovenska medijska firma, saj ima visoke dividende za delničarje, uspešno povečuje kapital in ima - upam si to trditi in zagovarjati - nadstandardne pravice za zaposlene. Njegovih zadnjih deset let je bilo briljantnih, problem je, da moramo razmišljati, kaj bomo naredili v naslednjih petih letih.

To skrbi tudi zaposlene. Dnevnik je svojim lastnikom, DZS pa je njegov največji lastnik, v zadnjih treh letih z dividendami izplačal okoli pet milijonov evrov. Dejstvo je, da poslujemo v kriznih razmerah, ki jih določa tudi dejstvo, da časopisne naklade padajo, ker se bralci vse bolj usmerjajo na digitalne edicije. V takem položaju se zdi edino razumno, da bi časopisne družbe večji del dobička namenjale lastnemu razvoju in ne izplačevanju dividend.

Slovenci smo še iz jugoslovanskih časov ohranili lastnost, da se vsi radi ukvarjamo s tistim, kar ni naša temeljna naloga, manj pa s tistim, kar je naša temeljna naloga. V nekdanji Jugoslaviji je živelo 20 milijonov nogometnih selektorjev in vsi so bolje vedeli, kako sestaviti nogometno reprezentanco, od selektorja samega. Prvih nekaj let naše prisotnosti v Dnevniku je minilo v prepričanju, da smo naključni preprodajalci delnic Dnevnika, ki jih bomo relativno hitro in s profitom prodali. Po desetih letih se to še ni zgodilo.

"Še ni zgodilo."

Ja, še ni. Govorim lahko le o preteklosti, saj ne vem, kaj bo jutri. Ta trenutek je Dnevnik bistveno bolj v krizi odnosov kot v krizi rezultatov in v krizi vizije. V letošnjem polletju je Dnevnik ustvaril dobrih petsto tisoč evrov iz poslovanja, skratka je izjemno uspešno posloval. Dnevnik ima v svoji bilanci še vedno nekaj milijonov evrov potenciala, ki ga lastniki nismo vzeli iz podjetja in ki ga lahko v zelo kratkem roku pretopimo v denar za razvoj. Denarja za razvoj Dnevnika je v samem Dnevniku, brez zadolževanja, toliko, da lahko z njim pokrijemo tri razvoje Dnevnika, ne samo enega. In verjemite, da si noben lastnik ne bo dovolil uničiti firme, saj bi s tem uničil lasten kapital. Mi varujemo kokoši zato, da lahko pobiramo njihova zlata jajca.

Pred letom dni smo se pogovarjali z gospodom Horstom Pirkerjem, ki je takrat odstopil s položaja predsednika uprave Styrie, ki je še danes solastnica Dnevnika. Pirker je o poslovni politiki Styrie rekel, da "novinarstvo pri nas ni namenjeno temu, da bi z njim zaslužili veliko denarja; nikogar ni, ki bi ta denar dobil, zato ostaja v podjetju", Dnevniku pa je, kljub pohvalam, očital pomanjkanje založniškega pristopa.

Glejte, leta 2001 je imel Dnevnik 5,6 milijona kapitala, leta 2010 pa 8,9 milijona, indeks torej znaša 159. V istem obdobju se je kapital Dela zmanjšal za 40 indeksnih točk, kapital Večera pa za 6 indeksnih točk. Ti podatki potrjujejo, kar pravim, da namreč obstaja velik potencial v Dnevnikovem denarju, v Dnevnikovih naložbah.

Upam si napovedati, kaj bo čez približno pet let v turizmu in trgovini, nihče na svetu pa si ne upa napovedati, kako se bo stvar razvijala v medijskem založništvu, vemo pa, da bo prišlo do dramatičnih sprememb, saj je tiskani časopis pojavna oblika, ki počasi usiha. Časopisna informacija, ki bo do uporabnika prišla zadnja, se bo morala spremeniti, biti bo morala bolj poglobljena, analitična, kot je danes. Vsebina bo v prihodnosti še bistveno bolj pomembna, kot je zdaj, to pa bo treba razporediti na distribucijske kanale prihodnosti, za katere pa ta trenutek še nihče ne ve, kako bodo razporejeni in koliko te vsebine bo kakšen od njih dobil.

Tehnološka revolucija nas je vse prerasla, jaz pri petdesetih nimam nikakršnega problema to priznati. Moj 18-letni sin in 21-letna hči vesta o internetu več od mene. Na Dnevniku bomo morali sestaviti ekipo, spoj mladosti in starosti, ki bo to tehnološko revolucijo razumela in ji bo lahko sledila. Premajhni smo, da bi izumljali, kam bo svet tehnološko šel, biti pa moramo tako fleksibilni in vitki, da se bomo lahko dovolj hitro odzvali, ko bomo videli, kam se usmerja svet. Bistvo problema, ki ga imajo podjetja, ki usihajo ali propadajo, je namreč v tem, da vedo, kaj bi morala narediti, a tega niso sposobna narediti.

Omenili ste polletne rezultate Dnevnika, jaz bom omenil polletne rezultate skupine Terme Čatež. Njeni prihodki so bili v prvem polletju letos nižji kot lani, dobiček pa je skupina zvišala za polovico, v glavnem na račun nižjih stroškov dela. Zelo načelno vprašanje: kje je spodnja meja nižanja stroškov dela, kako dolgo lahko podjetja dosegajo dobičke z zniževanjem teh stroškov? Zdaj se vračava k protestnim gibanjem, kot so Zasedimo Wall Street.

Prepričan sem, da je skoraj v vsakem slovenskem podjetju 20 odstotkov rezerv v stroških, da o državi sploh ne govorimo. DZS, ki posluje na izjemno zahtevnem založniško-knjigotrškem delu, ima letos iz poslovanja bistveno večji dobiček kot lani. DZS in Terme Čatež so v zadnjem letu ali dveh za 10 odstotkov zmanjšale število zaposlenih, ohranile vse prihodke, jih celo povečevale in bistveno izboljševale zaposlovanje.

Ali to, da ima vsako podjetje 20-odstotno rezervo v stroških, velja tudi za DZS?

DZS je večji del racionalizacij že opravila.

Se pravi, DZS je prišla na to mejo, več se ne da znižati.

Ne, tega pa nisem rekel, to je proces, ki je večen.

Ker nikoli ne bom šel v politiko, si upam reči, česar si politiki ne upajo - v slovenskem javnem sektorju je 30 odstotkov preveč zaposlenih. Tukaj so izjemne finančne rezerve. Predstavljajmo si, da je Slovenija podjetje: 500.000 ljudi v tem podjetju je zaposlenih v proizvodnji, 160.000 ljudi dela v skupnih službah, 700.000 je štipendistov in 500.000 naših upokojencev. Tako podjetje strukturno nima nikakršne možnosti, da preživi. Slovensko gospodarstvo v Sloveniji ne odloča skoraj o ničemer, v tej državi odločajo porabniki. Poleg tega, Slovenija je država z najmanjšimi socialnimi razlikami, mi pa govorimo o turbokapitalizmu. Slovenski socialni status je torej izjemno dober, kar je, glede na to, da smo - v to sem prepričan - pred obdobjem nove recesije, za nas dobro izhodišče. Dobro je, da smo bolj izpostavljali socialno kot kapitalsko komponento. Vlada, ki je svoj mandat končala z manj kot 10-odstotno podporo, se je za stotine milijonov evrov zadolžila zato, da bi ljudje krizo lažje preživeli.

Zadolžila se je zato, da bi kupila socialni mir.

Ja, ampak s tem je ljudem pomagala, da so lažje preživeli težke čase. Očitek Evrope in sveta nam, da zmanjšujemo konkurenčnost gospodarstva, je ista plat te medalje. Ta vlada se je zavestno odločila, da bo povečevala socialne transferje, s tem pa je zmanjševala konkurenčnost gospodarstva. Borut Pahor je večkrat povedal, da ni delal predvsem za gospodarstvo, ampak za ljudi. Ironija te zgodbe je, da mu ljudje za to niso hvaležni, ko bo pa čez deset let nekdo opazoval realne dosežke njegove vlade, bodo ti verjetno videti boljši, kot zgledajo danes. Problem je v tem, da se je Slovenija zelo zadolžila, ker je računala, da bo kriza trajala samo nekaj let in bo sledila konjunktura, ko bomo lahko dolgove vrnili. Ob drugem valu krize, ki se mu ne bomo mogli izogniti, zunanje zadolževanje za Slovenijo ne bo več možno, kar pomeni, da bomo šele tedaj prišli v krizo, ker bo država morala manj porabiti. Država lahko porabi le toliko, kot ima, in ne more imeti država z dvema milijonoma prebivalcev samo 500.000 ljudi v proizvodnji. To je pot do Grčije.

Je to, da je v volilno tekmo vstopil Janković, s tega vidika dobro ali ne? Bi on popravljal Pahorjeve napake?

Vsaka konkurenca, še posebej v politiki, je izjemno dobrodošla. Zoran Janković je človek izjemne pozitivne karizme, nenaravno delaven in operativen. Je eden od dveh slovenskih avtoritativnih voditeljev, ki to državo lahko pripelje iz krize, ki bo dolga. Sedaj ni več čas za politike, ki govorijo, sedaj je čas za politike, ki kaj naredijo. Je pravi človek za krizne čase.

Zgodba s prodajo Večera se je razpletla, kakor se pač je, podjetje 3Lan je od nakupne namere odstopilo in zahteva vrnitev are, odločba UVK, da mora Delo prodati Večer, pa je še veljavna. Nezavezujočo ponudbo za nakup Večera je lani oddala tudi DZS. Ali vas Večer še zanima?

Dnevnik in Večer sta leta 2000 zamenjala šest odstotkov kapitala. Takrat je to bila vizija začetka približevanja obeh družb. Tretji del te naveze bi lahko predstavljale Primorske novice, zato je tudi Dnevnik v njih kupil tisti 10-odstotni delež. Današnja ekonomska situacija je sicer bistveno drugačna, kot je bila takrat, izhodišča pa so ista. V takem povezovanju torej še vedno vidim potencial uspešnega projekta. Leta 2000 smo se šalili, da predor pod Trojanami še ni končan, zato ni mogoče narediti povezave med Ljubljano in Mariborom. Trojane so medtem zgradili, problem, s katerim se soočamo, pa je enak tistemu na Hrvaškem: upoštevati je treba tudi sociološke razmere, antagonizme med obema mestoma, ki so sicer smešni, a vseeno spoštovanja vredni. Ne znam pa vam povedati, ali bi to še vedno bila najbolj smotrna odločitev, saj se moramo najprej na Dnevniku odločiti, kako ga uspešno peljati naprej.

Sedanji upravi Dnevnika se konec meseca izteka njen drugi mandat. Kaj boste storili?

Nadzorni svet bo verjetno 27. oktobra, ta trenutek se intenzivno išče nova uprava in prepričan sem, da bomo do tedaj našli rešitev, ki bo zagotovila naslednji razvojni ciklus Dnevnika. Sedanja uprava je na Dnevniku naredila deset izjemnih let, zdaj pa se postavljajo temelji za naslednjih pet let. Temeljna naloga je ustvariti pogoje in najti ljudi, ki bodo podjetje enako uspešno peljali naprej, za to pa, kot pravim, potrebujemo tudi nekaj sveže krvi.