Slabše od Slovenije se je uvrstilo le pet držav članic - Latvija, Slovaška, Bolgarija, Romunija in Grčija. Med novimi državami članicami je najuspešnejša Estonija (33. mesto), sledi ji Češka (38. mesto). V primerjavi s sosednjo Avstrijo po konkurenčnosti Slovenija zaostaja kar za 38 mest.

Zakaj je naša država v izrazito tekmovalnem mednarodnem okolju tako nekonkurenčna, zakaj po lestvicah različnih mednarodnih primerjav drsimo vsako leto navzdol? Kako situacijo izboljšati in obrniti trend navzgor? Predvsem pa, kako izboljšati pogoje poslovanja podjetjem in blaginjo prebivalcev?

Ste se kdaj vprašali, zakaj so na primer športniki Petra Majdič, Tina Maze, Primož Kozmus, Dejan Zavec, Peter Mankoč, Aljaž Pegan, Mitja Petkovšek vrhunski športniki in mednarodno uspešni? Zakaj so podjetja in institucije, kot na primer Revoz, Slovenska industrija jekla, Trimo, Datalab od velikih in srednje velikih podjetij, pa tudi mala Pipistrel, Instrumentation technologies, Dewesoft, Bosio, Cosylab, X-lab, Gigodesign itd., uspešni in prepoznavni? Kaj so njihove skupne lastnosti in v čem je razlika med njimi? Prvi so individuumi, znana imena, za njihovimi vrhunskimi uspehi so stali ekipa sodelavcev, talent, trdo delo, inovativnost v pristopu, in drugi so generična imena podjetij, za poslovnimi uspehi katerih prav tako stojijo individuumi in ekipa sodelavcev, znanje, trdo delo, ustvarjalnost in inovativnost.

Ključ do uspeha je znanje, inovativni pristop, trdo delo, le tako lahko posameznik ali podjetje beleži vrhunske rezultate, v športu, znanosti, na trgu.

Vloga države je oblikovati okolje, ki bo spodbujalo k nastanku in delovanju takih individuumov in podjetij, ki bodo družbenemu in gospodarskemu okolju prinašali dolgoročne koristi: prispevali h gospodarski rasti, boljši izobraženosti zaposlenih, večji vpetosti v mednarodne tokove in prepoznavnosti njih samih in Slovenije.

Vrhunskost je mogoče doseči v dobro znani kombinaciji: 10 odstotkov talenta in 90 odstotkov trdega dela. Če lahko država s svojim delovanjem in vzpostavitvijo okolja pripomore k temu, da se ta vrhunskost sploh lahko doseže ali vsaj prej, kot bi se sicer, toliko bolje. Zato je ravno namen delovanja vladnih politik na področju podjetništva, raziskovalno-razvojne dejavnosti, inovativnosti, kulture, izobraževanja itd., da bi z ustreznimi, tako finančnimi kot tudi nefinančnimi ukrepi, oblikovale okolje, ki bo spodbudno vplivalo na pojav in razvoj novih zmagovalcev.

Skrbnik in grobar

Slovenija tudi zaradi svetovne finančno-gospodarske krize stoji pred izzivom, kako naprej, saj gospodarski zagon, povezan z vstopanjem v EU, postopoma stagnira, konkurenca na mednarodnih trgih s strani vzhajajočih držav BRIK pa postaja vse močnejša. Kje lahko Slovenija, njena podjetja, raziskovalci, strokovnjaki najdejo svoj prostor po soncem?

V letošnjem letu sta bila sprejeta dva strateška dokumenta, ki opredeljujeta ukrepe in aktivnosti za oblikovanje konkurenčnega raziskovalno-razvojnega in visokošolskega prostora ter inovativnega gospodarstva: Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije 2011-2020 (RISS) ter Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020, in njuni načrti so drzni, Slovenija naj bi postala DRZNA (DRužba ZNAnja).

Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije 2011-2020 predvideva, da bo Slovenija do leta 2020 dosegla skupna vlaganja javnega in zasebnega sektorja v raziskave in razvoj v višini 3 odstotkov BDP. Svet za znanost in tehnologijo je v izhodiščih za RISS postavil ta cilj še višje - 3,6 odstotka BDP skupnih naložb do leta 2020, od tega 1,2 odstotka BDP javnih sredstev. So te projekcije realne ali le pobožna želja, gledano v luči sedanjih gospodarskih in finančnih razmer, ko podjetja bolj skrbita njihov trenutni obstoj in preživetje, manj pa se ukvarjajo z lastnim razvojem? To nakazujejo tudi tendence zmanjševanja izdatkov podjetij za raziskovalno-razvojne dejavnosti.

Zato je vloga države, da s finančnimi spodbudami pomaga podjetjem prebroditi težke čase. Tako je v obdobju 2007-2009 ministrstvo za gospodarstvo za projekte spodbujanja podjetništva, inovativnosti in tehnološkega razvoja namenilo več kot 500 milijonov evrov subvencij in več kot 150 milijonov evrov garancij, ministrstvo za visoko šolstvo pa za ukrepe spodbujanja tehnološkega razvoja in raziskovalno-razvojnih projektov podjetij in raziskovalnih institucij skoraj 230 milijonov evrov. Za primerjavo: Javna agencija RS za raziskovalno dejavnost je v istem obdobju namenila skoraj 520 milijonov evrov za financiranje raziskovalne dejavnosti.

Vendar je bolj kot višina sredstev, ki so na voljo, pomembno, kako učinkovito so ta sredstva porabljena, kako prispevajo k razvojnim aktivnostim podjetij in kako k raziskovalni odličnosti. V luči omejenih javnofinančnih virov, ob praktično že porabljenih vseh sredstvih EU za te namene, je to čedalje bolj pomembno.

Kakšne celovite analize učinkovitosti dodeljenih finančnih sredstev nimamo, se pa seveda poraja dvom, da so številni instrumenti in razpršenost sredstev bistveno vplivali na rezultate poslovanja podjetij. Seveda ni pričakovati, da se bodo vse poslovne in razvojne aktivnosti podjetij financirale iz javnih sredstev, še bolj je tu pomembna vloga bančnega sektorja, ki pa v zadnjih letih ne opravlja svoje naloge. In ne gre pozabiti na pomen Davčne uprave Republike Slovenije, finančnega biriča, ki ne le da je skrbnik polnjenja proračunske malhe, marveč je s svojimi nefleksibilnimi postopki pogosto tudi grobar podjetij.

Da razmere v gospodarstvu niso rožnate, povedo podatki AJPES, saj so gospodarske družbe, ki so zavezane za predložitev letnih poročil, leto 2010 sklenile z najslabšim poslovnim rezultatom v zadnjih petih letih. Ustvarile so sicer več prihodkov (dobrih 75 milijard evrov) kakor v letu 2009, vendar so odhodke povečale bolj (za 9 odstotkov) kot prihodke (za 7 odstotkov). Razlika med skupnimi prihodki in skupnimi odhodki je bila še vedno pozitivna oziroma so družbe izkazale neto celotni dobiček, ki pa je pomenil le še slabo petino te razlike v letu 2009. Po pokritju davka od dobička so družbe tako prvič po letu 2001 izkazale neto čisto izgubo (256,5 milijona evrov). Za primerjavo - družbe so še v letu 2009 ustvarile neto čisti dobiček v višini 536 milijonov evrov.

Recept je dokaj preprost

V Sloveniji imamo nekaj velikih podjetij, vlečnih konjev slovenskega gospodarstva, toda enako pomembna so mala in srednje velika podjetja, ki v strukturi gospodarstva predstavljajo skoraj 99 odstotkov vseh podjetij, a je med njimi le malo podjetniških zvezd, ki v teh težkih časih uspešno poslujejo in se razvijajo ter rastejo.

Enako velja za slovenske izdelke in storitve. Slovenija ima premalo končnih izdelkov in storitev, ki so mednarodno prepoznavni in se lahko uspešno tržijo v konkurenčnem okolju. Zato morajo imeti sredstva, ki jih država namenja za raziskovalno-razvojne aktivnosti, spodbujanje podjetništva, turizma, za cilj končne izdelke in storitve z oblikovanimi prepoznavnimi blagovnimi znamkami. Ne le raziskovalna odličnost in aplikativnost raziskovalno-razvojnih dosežkov, tudi njihova inovativnost v povezavi s kreativnostjo omogočajo nastanek končnih izdelkov in storitev, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost.

In ne le inovacije v izdelkih in storitvah, temveč predvsem inovacije v postopkih so tiste, ki ustvarjajo novo vrednost. Zakaj so nizkocenovni letalski prevozniki (na primer Ryanair, Easyjet) postali tako uspešni in odgriznili precejšen del pogače klasičnim letalskim prevoznikom, čeprav oboji ponujajo isto storitev, letalski prevoz? Dejavniki neopredmetenih sredstev (R&R, softver, pravice intelektualne lastnine, oblikovanje, organizacijske značilnosti, trženje itd., tako imenovani intangible assets) postajajo bistveni dejavniki gospodarske rasti in konkurenčnosti posameznih podjetij in gospodarstev.

Kako naprej, kako izboljšati konkurenčnost slovenskega gospodarstva in države? Morda bi lahko posnemali Nizozemsko, ki se, podobno kot Slovenija, sooča z dejstvom, da se je politika subvencij podjetjem izkazala kot ne najbolj učinkovita, da je vladna politika spodbud nekoherentna in nejasna, da imajo podjetja premajhne koristi od javnih raziskovalnih in visokošolskih institucij. Tako se je Nizozemska odločila za nov pristop. Opredelila je prednostna področja, sektorje, ki imajo konkurenčne prednosti, in se osredotočila na to, da je treba zmanjšati število podpornih in izvajalskih institucij in se preusmeriti iz nepovratnega financiranja v povratne in bolj splošne podporne mehanizme, za katere se ne potrebuje toliko državnih uradnikov. Kar poenostavi in poceni poslovanje javne uprave. V središču te politike morajo biti podjetnik, podjetje in njegove/njihove potrebe, saj naj bi bila vloga politik podpora njihovemu poslovanju, ne pa cokla, kot je to sedaj, ali kot pravi eden izmed znanih slovenskih podjetnikov Ivo Boscarol, "država naj nas, podjetja in podjetnike, pusti, da lahko delamo".

Recept je torej dokaj preprost, toda ali obstajata tudi volja in moč, da se to tudi uresniči, ali nas bo gospodarska situacija, prej ko slej, prisilila k temu?