Po zlomu praške pomladi na Vzhodu in Francove fašistične diktature na Zahodu se je evrokomunizem pojavil kot zadnji krik politične mode: Enrico Berlinguer, Santiago Carillo in Georges Marchais so bili velike zvezde liberalnega evropskega tiska, njihovo idejo "poti v socializem", družbene preobrazbe kapitalističnega zahoda, pa so imeli nenavadno radi tudi mediji v Jugoslaviji, ki si je rada zamišljala, da jih čaka na koncu te poti.

Konec osemdesetih pa se je velikanski sivi sovjetski blok sesul z velikanskim oblakom prahu in evrokomunizem je tiho izginil iz političnega besednjaka. Večina evrokomunistov je odšla med socialdemokrate, drugi so se vpisali med liberalce ali se obarvali "zeleno", nekateri so se vrnili med jezne komuniste, spet drugi v salonske intelektualne krožke.

Petintrideset let po tem, ko je nastal, so bili vsi prepričani, da je evrokomunizem davno mrtev. Prepričani zato, ker se je komunizem, in tako tudi sam evrokomunizem, na paranoičnem Zahodu razlagal izključno kot politična distopija in institucionalni sistem, ne pa tisto, kar je bil na Vzhodu od znotraj: družbeni in ne politični red. Niti danes, več kot dvajset let po padcu berlinskega zidu, komunizem v kolektivnem spominu vzhodne Evrope ni toliko politično dejstvo - degenerirani enopartijski sistem - kot predvsem družbeno, življenjsko izkustvo: temu med drugim dolgujemo fenomen nostalgije, prisoten od Moskve do Ljubljane.

Za nas je bil komunizem bolj prazne trgovine, vrste za gospodinjske potrebščine in pomanjkanje bencina - a tudi družbena solidarnost, občutek skupnosti in socialne varnosti - kot pa politično izkustvo. Kot tak, politični sistem je bil oddaljen, abstrakten, pošastno zbirokratiziran in nepovratno odtujen od, kot se je tedaj reklo, "baze". Mi iz "baze" v tej smešni laži socialistične demokracije nismo sodelovali kot politični subjekti, ampak kot družbeni, in tako je mehanizem odločanja že pri najtanjših, površinskih kapilarah - kot v vseh zbirokratiziranih sistemih - temeljil na korupciji.

Za nas z Vzhoda, in to je tisto, česar na Zahodu ne vedo, je bil namreč komunizem predvsem alternativni družbeni sistem, družbena oblast, utemeljena na konceptu "družbene lastnine", povsem abstraktne - in zato zelo neevropski in neskandinavski, po našem "ljudski" -, ki smo si jo razlagali kot "vsakogaršnjo", ne pa "našo".

Ta alternativni sistem smo zato definirali s tistim nesmrtnim reklom "znajdi se, tovariš". Za nas komunizem ni bil Veliki brat, ki nas vse gleda, pošast iz ameriške politične kriptozoologije, ampak ravno Veliki brat, ki nič ne vidi: ki ne vidi, ko kirurgu ali profesorju nesemo viski ali pršut, ko stanovanjski ali pokojninski komisiji nesemo kuverto z nemškimi markami, ko s tovarniškim kamionom iz hale vozimo armaturo za počitniško hišico, ko jo gradimo na polletni bolniški in ko na vhodu v podjetje v petek zjutraj žigosamo kartice in odidemo na podaljšani konec tedna.

Zato so v Evropi tako zlahka verjeli, da je evrokomunizem kot model družbene transformacije mrtev: zato, ker so pozabili, da je to model družbene, ne pa politične preobrazbe. Zato, ker nikoli niso doživljali komunizma kot velikanskega zbirokratiziranega sistema, povsem odtujenega od baze, ki se že davno ne doživlja več kot subjekt političnega procesa, ampak se dobro znajde v tistem družbenem. In zato, navsezadnje, smo priče uporu "baze" od Pariza do Aten, od Madrida do Londona. V paraleli, ki sploh ni tako zelo privlečena za lase, upor proti liberalni ekonomiji, ki ustvarja privilegirane elite, zgodovinsko sploh ni tako daleč od uporov, ki so ga proti privilegiranim elitam organizirali v nekdanjih socialističnih državah.

Zame osebno pa najboljša podoba takšnega "evrokomunizma" ni kateri od prizorov z demonstracij na rdečih trgih Evrosovjetske zveze, ampak tisti neskončno zabavni posnetki iz reportaže RTL-ovega novinarja Thomasa Meierja, ki je izzval mali škandal, ko je preverjal govorice, da je menda običajna praksa, da se poslanci evropskega parlamenta v petek zjutraj prijavijo v službo, na blagajni dvignejo dnevnico za 284 evrov in odidejo na - podaljšani konec tedna.

In zares, ko se je v petek zgodaj zjutraj s snemalcem povzpel v nadstropje, kjer se prijavljajo prihodi v službo, je Meier na hodniku naletel na poslance s kovčki in potovalkami, ki so se, ko so zagledali kamero, razbežali kot ščurki, si pri tem zakrivali obraz in se zaletavali v stene in vrata dvigala. Celi dve uri je RTL-ov reporter snemal tovariše poslance s potovalkami za podaljšani konec tedna, dokler ga ni glavni tajnik parlamenta s pomočjo varnostnikov vrgel iz stavbe.

Zahodnjakom se je to zdelo šokantno in škandalozno, meni pa so se usta raztegnila v nasmeh nekakšne nejasne, hm, simpatije. Simpatije do birokratskih ščurkov, ki zaslužijo, če verjamete ali ne, petnajst tisoč evrov na mesec - pa ob petkih zjutraj ne samo bežijo iz službe, ampak še beračijo za 284 evrov dnevnice - seveda ne gojim: občutil sem jo zato, ker sem RTL-ov posnetek gledal z otožno nostalgijo, kot arhivski material, kot kakšno staro epizodo "Boljeg života" ali "Pozorišta u kući", nedolžnih jugoslovanskih serij in filmov, v katerih delavci in državni uslužbenci na sivem socialističnem hodniku v petek zjutraj žigosajo kartice in odidejo na vikend.

Natanko tako je bil videti hodnik evropskega parlamenta v RTL-ovi reportaži in samo čakal sem, da se od nekod pojavita poslanca Čkalja in Pavle Vujisić in na blagajni srečata predsednika evroparlamenta Bato Stojkovića s potovalkami, ki jima nejasno razlaga, da gre za konec tedna na pomemben seminar o socialističnem samoupravljanju v Vrnjačko Banjo.

Birokrati vseh dežel, združite se!

Živel evrokomunizem!