Morda res tudi zaradi Klare, prve Palčice prireditve, 18-letne Mariborčanke, ki je kot promotorka stojnice s pirsingi serialno prebodena in razgaljena postopala okoli. Čeprav gredo tatuji in pirsingi z roko v roki, Klara tatuja še nima, zato se pa dela telesa, ki si ga še ni prebodla, težko spomni. Tak del skoraj ne obstaja: "Predvsem mi je všeč bolečina med postopkom. Postala sem odvisna od nje. O tatuju pa prav tako razmišljam, vendar še ne vem, pri kom in kako bi si ga dala delati," navrže med kramljanjem pri hot dogu. Če je po sejmu ostala pestrejša tudi tudi za poslikavo kože, ni znano. Prizorišče smo zapustili prej, je pa vzdušje občutno hrabrilo k temu, da si človek omisli tatu.

Prej za tetovažo kot za morje

"Tetoviral sem sicer vnaprej dogovorjene modele, sem pa na sejmu pridobil kakih 50 novih strank. Zelo uspešna prireditev," pove Robert Turković - Turko, profesionalni tetovator iz Kočevja, specialist za heavy metal sceno, v kateri med motivi prevladujejo demoni, biomehanska bitja in drugi prizori iz mitologije heavy metala. Kot bo potrdilo tudi nadaljevanje zapisa, je tetovatorska branža vsaj v nečem podobna industriji jekla. Recesije ne čutijo oziroma nikakor ne jamrajo nad razmerami. Za tetovažo človek očitno vedno najde denar. Katja Žibert, tetovatorka iz Kranja, pravi: "Recesijo je nekaj malega sicer bilo čutiti. Predvsem se ljudje niso odločali za večje tetovaže, ampak prej za manjše, vendar pa večjih razlogov za pritoževanje ni. Tetoviranje je v vzponu in zdi se, da dela ne more zmanjkati. Če se pohecam, ljudje prej investirajo v tetovažo, kot gredo na morje."

Prva slovenska konvencija tetovatorjev se je zgodila v manjši dvoranici celjskega sejmišča, kar je bilo za dobrih 20 razstavljalcev oziroma udeležencev in obiskovalcev ravno prav. Pretežno je šlo za tetovatorske studie, fantje in dekleta so imeli polne roke dela, saj je obiskovalce popadala želja po novih tatujih. Ali pa je bilo tako vsaj videti, ker so bili pač tetovatorji dogovorjeni z modeli vnaprej, zato da ne bi bilo videti, da na stojnicah samevajo. "Prvih deset let je bilo tetoviranje moja popoldanska obrt, zadnjih sedem let je moj osnovni poklic. Sedaj naredim letno približno 350 tatujev. Krog odjemalcev se je razširil, bum pa so povzročile ženske, tudi bančne uslužbenke, ki se tetovirajo tudi na odkrita mesta, magari na vrat. Tetoviranje se je približalo manikiranju nohtov. Ko so se one začele tetovirati, je to pomenilo sprostitev scene, tako da so med strankami danes res vse starostne skupine, od mladih do 50-letnikov," pove Nace Požek, Zasavčan, ki je dejavnost preselil v Portorož. Kako se je v teh letih spremenil okus publike oziroma želje, ga vprašam. "Dokler sem delal v Zasavju, sem na primer tetoviral več orlov in mečev kot na Obali. Še vedno je ogromno zmajev, napisov, prav tako likov iz risank in stripov ter seveda klasike, kot so rožice in zapestnice. Bolj zahtevne stranke iščejo bolj realistične motive, z boljšimi barvami in recimo portrete, ki so najtežji. Dejansko pa, bi rekel, imamo celo premalo zahtevne stranke. Znamo več od povpraševanja," je na stranski mizi svoje oblegane stojnice razmišljal Požek, ki se v šali oglašuje tudi: "Ne bom ti naredil tako slabega tatuja, kot ga ima Beckham."

No, ni dvoma, da znajo biti tetovaže, čeravno so starodaven način samookraševanja človeka in je bil bojda potetoviran celo Otzi, tudi sporne. Takšna je njihova preteklost. Z njimi so sužnjelastniki označevali sužnje, oblastniki sebi neljube, nacisti Žide v koncentracijskih taboriščih, vojske svoje najemniške vojake in podobno. Tetovaža je dolgo časa veljala za označitev, ki te določi oziroma marginalizira. In privilegij politično korektnega življa je bila prav čista koža.

V zadnjem času so se razmere spremenile. Običajni ljudje se označujejo kot posebni. Tetovaže so postale širše družbeno sprejemljive. Pa vendar, kot že rečeno, še vedno tudi sporne. O tem pričajo številni, ki na pogovorih za službo ali v službi nosijo dolge rokave, s katerimi jih prikrivajo. "Sam nimam takšnih težav. Imam več tatujev, vendar pa se tudi ukvarjam s takšnimi posli oziroma imam življenje zastavljeno tako, da s tatuji lahko mirno živim," je dejal obiskovalec Mitja, ki je konvencijo fotografiral za lastne namene. Glede tetovaž je že veteran, svoje poslikave pa misli še nadgraditi. Ko si enkrat noter, padeš v serijo, pravijo tetovirani ljudje.

JLA, trideset let kasneje

Predrag ima 53 let, profesionalno se giblje v, recimo jim, vrhunskih krogih poslovnežev in politikov, nedavno pa si je omislil svoje prve tri tetovaže. Hkrati je prepričan, da niso zadnje in da je na začetku serije. Naredil si jih je v Torontu. Med drugim tudi silhueto Đonija Štulića z naslovnice plošče Kad fazani lete. Na prvi pogled se marsikomu (vključno s podpisanim) zdi kot kitajska pismenka, tako da njegova tetovaža deluje tudi kot mala uganka. "Za tri tetovaže sem plačal 150 evrov, pri nas bi me verjetno stalo 500 evrov. Prav tako nisem zaupal vsakomur. Danes mislim, da je pametno, da se nisem tetoviral prej. Po glavi so mi rojile razne neumnosti, s tem, kar imam sedaj, pa sem zadovoljen. Pomirjajo me," pravi zadovoljni debitant.

Kvaliteta izdelka ne vpliva nujno na vizualno učinkovitost poslikave. Prava ponesrečenost na pravem človeku zna dati bistveno boljše rezultate od mojstrovine na nekom, ki je ne zna nositi. Pokojni ljubljanski punk rocker Kuzla je bil znan po tem, da si je najprej nepravilno vtetoviral ime zasedbe Sex Pistols, nakar je zadevo popravil tako, da je napačno črko enostavno prečrtal s tetoviranim x-om in nad njo vtetoviral pravilno črko. Podobno kot učiteljice slovenščine popravljajo spise. Na njem je popravek deloval skrajno avtentično. Kaj je s tetovažo po vsej nekdanji Jugoslaviji razvpitega prestopnika iz mladinskega kazensko-popravnega doma v Glini, ki si je na čelo vtetoviral napis "Oprosti mama", se ne ve. V vsakem primeru se da tetovaže po novem tudi lasersko odstraniti, čeravno še vedno ostane pobledela koža.

Večina poslikav pred "demokratičnimi spremembami", ko je tetoviranje v zanosu individualizma in povečane potrebe po samorealizaciji postalo posel tudi pri nas, je bila opravljena amatersko, torej s tušem in iglo. Podobno kot pri Primožu, danes imetniku standardno barvnega tatuja, ki je bil nekoč samo štorast križ. "Vtetoviral sem si ga med uro zemljepisa v srednji šoli in je predvsem prijatelja tako živciral, da mi je častil popravilo." Najbolj stereotipni so bili napisi JLA. Včasih ga je nosil tudi Samo Bregar, iniciator celjske konvencije in dolgoletni tetovator iz Zasavja. Odstranil ga je leta 1991, samostojno, tako da je kožo, ki mora biti pri tetoviranju napeta, napenjal tako, da je roko vpel v primež v kleti. Danes mu je za to žal, pravi. Časi se spreminjajo in njegov kolega Nace mi potrdi, da je nedavno nekomu tudi že naknadno vtetoviral napis JLA z zastavo vred, kar je sploh specifična revizija osebne zgodovine: to, da si 25 ali 30 let kasneje vtetoviraš, kar si tedaj, ko si bil v JLA, nisi. Toliko bolj, ker je novi JLA narejen bistveno bolj umetelno od standardnih tetovaž iz vojašnic bivše države in z barvno zastavo poleg.

Točno število studiev za tetoviranje v Sloveniji ni znano. Novi zakon predvideva, da mora oseba, ki se ukvarja s to dejavnostjo, bodisi imeti končano kozmetično šolo ali biti medicinski tehnik oziroma zdravnik. Samo Bregar na to pravi: "Zakon je prestrog, saj na kozmetični šoli o tetoviranju dejansko niti ne predavajo. Zadevo bi se dalo urediti s srednješolsko izobrazbo in z nekaj diferencialnimi izpiti iz dermatologije. Točno število studiev je nemogoče odkriti, kajti mnogi delajo v okviru društev. Sicer je največ studiev v Ljubljani, čeravno je bilo prav iz Ljubljane na konvenciji najmanj udeležencev. Morda so se ustrašili, da ne bo odziva in da bodo samevali. No, odziv je bil, in to navdušujoče velik. V dveh dneh se je na prizorišču zvrstilo približno 2000 ljudi."

Bregarjeve opazke glede trendov so, da je letošnje leto v modi pisanje imen, pregovorov in parol, medtem ko se je na primer priljubljenost kitajskih pismenk zmanjšala oziroma jih praktično ni več. Vprašam ga, če je tako morda tudi zaradi govoric, da so si ljudje tetovirali pismenke, ki so pomenile vse kaj drugega, kot so mislili, na primer "avtobusna postaja". "Sam sem šel na 30-urni tečaj njihove kaligrafije in lahko zagotovim, da teh primerov ne poznam. Lahko se je zgodilo kvečjemu, da je bila pismenka vtetovirana površno in je bila na primer obrnjena narobe. Kot da bi R napisal obratno," na vprašanje odgovori Bregar, medtem ko njegov kočevski kolega Turković pravi: "Zaenkrat je še tako, da studio pri nas ne odgovarja za tetovažo, medtem ko se je v tujini že zgodila kakšna tožba. Pri nas je razmerje med amaterji in profesionalci še zabrisano. Stranka pri nas sicer podpiše papir, v katerem izjavlja, da se tetovira na lastno odgovornost, kar je pa predvsem zaščita za nas, medtem ko so stranke pri nas še nezaščitene."

Širjenje mode tetoviranja med Slovenci verjetno ne bo bistveno pospešilo gospodarske rasti, je pa pomenljivo, da v časih, ko se krepi mnenje, da so razmere zavožene, vedno več ljudi prestopa rubikon odločitve tetovirati svoje telo. Kot da razlogi, da svojo kožo ohraniš čisto, sebe pa neoznačenega in definiranega, vedno bolj izostajajo. Po svoje razumljivo, mar ne?