Dr. Janez Remškar je prejšnjo soboto v Objektivu moje besedilo, pravzaprav kar mene samega, hudo okrcal. Sprašuje me, zakaj sem zgodbo objavil, namesto bi jo anonimno prijavil in počakal na rezultate preiskave, in ali sem preveril resničnost dogodka ter raziskal, ali je bil dogodek analiziran in ali so bili sprejeti ukrepi, da se ne bi ponovil. Ob tem me vsaj oplazi z očitkom, če ne kar uvrsti med tiste, ki o napakah v zdravstvu govorijo javno, namesto da bi stvari razreševali interno, in ki se ob nesreči drugega radi naslajajo in jo izkoristijo za samopromocijo ali za medsebojno obračunavanje. Tudi medijem ne prizanese, ki da jim gre predvsem za senzacijo.
Piscu ne bom očital, da ni opazil, da sem tragično zgodbo uporabil kot priliko, kaj se lahko zgodi, če zdravnik ne uporablja protokola, pa tudi kot opis neustreznega obravnavanja napake, potem ko je bila razkrita. In da sem z dvema primeroma, ki sta se pripetila skoraj istočasno, in to med ljudmi v moji neposredni okolici, skušal pokazati, da so taki dogodki pogosti. (Če bi kolumno pisal danes, bi verjetno lahko navajal že nove primere.) Čudi pa me, da ni opazil, da nisem omenil niti imena bolnišnice niti zdravnika in da torej nikogar nisem javno razkrinkaval.
Remškarjeva vprašanja so retorična, saj odgovore pozna. Tragični dogodek sem opisal na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki mi jo je predala družina umrlega in ki je povsem nedvoumna. Ne znam si predstavljati, da bi kakršna koli dodatna raziskava dogodek lahko interpretirala drugače. Niti pomislil nisem, da bi dogodek anonimno prijavil, kot svetuje dr. Remškar. Pač pa sem o njem brez skrivanja poročal direktorju bolnišnice in ožjemu strokovnemu vodstvu, zelo podrobno tudi dr. Remškarju. To je bilo še pred objavo kolumne, vendar sem sogovornikom povedal, da o tem dogodku nameravam pisati in naj me nikar ne poskušajo prepričati, naj tega ne storim. Niso poskušali. Kolikor vem, je sprožen interni nadzor.
Dr. Remškar je nekonsistenten: na eni strani kritizira stroko, ki tudi po njegovem mnenju pri takih zadevah vse prevečkrat odpove, prikriva napake in jih ne analizira; govori o sebi, ki je javno kritiziral neodgovorno in neprofesionalno delo Zdravniške zbornice v primeru Bora Nekrepa (moj komentar: tudi on ni počakal na rezultate preiskave), na koncu pa vseeno večjo krivdo odmeri tistim, ki o strokovnih napakah seznanjajo javnost, namesto da bi primer prepustili interni obravnavi.
Dr. Remškar je pomešal nekaj bistvenih stvari. Če bi se bolnišnica bolnikovi družini opravičila takoj, ko je bila napaka prepoznana, če bi ji predstavili ukrepe, da se take napake ne bodo ponavljale, in če bi ji bila ponujena pravna pomoč pri morebitni tožbi, potem o takih posamičnih primerih ne bi bilo treba pisati. Nič od tega se ni zgodilo. Deset mesecev po napaki in tri dodatne mesece po bolnikovi smrti nihče ni ukrenil ničesar; bolnišnica, ki je tik pred smrtjo napako odkrila, o tem ni obvestila nikogar. Štiri tedne po prijavi dogodka in objavi kolumne z družino še nihče ni vzpostavil stika. Kaj bi se zgodilo z anonimno prijavo, ki jo svetuje dr. Remškar?
Prepričan sem, da morajo biti državljani seznanjeni s takimi dogodki. Ne zato, da bi zdravstvene delavce pribijali na križ, temveč zato, da bi od njih zahtevali, da delajo po protokolih, da obveščajo o napakah in da jih preprečujejo. Pa tudi zaradi samozaščite: dokler se napake prikrivajo, obstaja velika možnost njihove ponovitve, in bolniki jih morajo poznati, ker vsaj nekatere lahko tudi sami preprečijo. Na primer tako, da od svojega zdravnika zahtevajo komentar sleherne opravljene preiskave.
Dušan Keber, Ljubljana
