Tam si lahko tudi pogledajo, kako je nastala in kdo je sodeloval pri pripravi posameznih poglavij. Ker obravnava celotni vzgojno-izobraževalni sistem, Merc pa se bolj kot z rešitvami ukvarja s procesom nastajanja bele knjige, naj najprej navedem nekaj rešitev, opozoril in predlaganih sprememb. Na tem mestu ni mogoče obravnavati vsega, zato se bom dotaknil le vzgoje, odnosa do učenja, znanja in osnovne šole.

Kako bi po teh predlogih šolski sistem izboljšali? Temeljni cilj šolskega sistema je, da omogoča čim večjemu deležu prebivalstva doseči čim višjo stopnjo izobrazbe. Dejstva kažejo, da ta cilj želimo dosegati tudi z zniževanjem pričakovanj do otrok in mladine pri učenju in znanju. Podeljevanje izobrazbe - ne pa tudi zagotavljanje ustreznega znanja - skupaj z zniževanjem pričakovanj je na prvi pogled prijazno in všečno. A ni pravičen šolski sistem, ki se egalitarnim zahtevam prilagaja tako, da tistim, ki bi zmogli, ne omogoča doseganja odličnosti na različnih področjih znanja, in ki vsem prinaša manj, kot bi lahko. V celotnem šolskem sistemu smo iskali sistemske rešitve, ki se spopadejo s tem problemom.

Neprijetna resnica, ki jo zapišemo prav zato, ker je pogosto nočemo slišati, je, da se mora v šoli učenec spoprijemati z obremenitvami, povezanimi z učenjem. Kot družba in kot starši smo prevečkrat pričeli iskati lažne obvoznice do znanja in v vzgoji. Kakor da bi bilo tako kot nekatere materialne dobrine tudi osebnostno formiranje otroka in znanje mogoče doseči preprosto. Brez napora ali zgolj z denarjem, kot sežemo po zobni ščetki na polici v trgovini. To se prenaša tudi na šolo.

Lahko se zdi odveč, nemogoče ali preveč preprosto, a za večjo kakovost šolskega sistema bi se bilo treba odpovedati tem iluzijam. V državi bi morali doseči družbeno soglasje ter soglasje s starši o tem, da si kakovostno izveden pouk in ustrezna pričakovanja do otrok glede učenja niso v nasprotju. Eno je zvezano z drugim. Šole namreč ne morejo le izvajati sicer kakovostno zasnovanega pouka, če na ravni izvedbe nimajo podpore staršev in družbe. Osebnostno izgrajevanje, privzemanje vrednot in norm, ki bodo omogočale perspektivo posamezniku in celotni družbi, zadostni obseg kakovostno zasnovanega učenja v šoli in za šolo, kajpada v skladu z učenčevo starostjo in v učnih načrtih postavljenimi cilji, ter navajanje otroka na spoprijem z različnimi obremenitvami so pogoj njegove uspešnosti pri nadaljnjem šolanju in v življenju.

Tudi vzgojna ravnanja učiteljev so v sodobni demokratični družbi postavljena v povsem nov položaj. Cenimo in želimo zaščititi pravice posameznika in prav je tako. Vendar lahko pride uveljavljanje posamezne pravice učenca, njegove težave ali celo zgolj kaprice v nasprotje z drugimi pravicami istega učenca, s pravicami drugih učencev, z dolžnostmi samega učenca v odnosu do pouka in drugih učencev, z dolžnostmi učiteljev do tega učenca in do drugih učencev. Tu je treba iskati nove rešitve. Ne bi smeli le ščititi posamezne pravice, marveč bi morali omogočati učitelju strokovno avtonomijo, torej v tem primeru pravico do profesionalne presoje in odločitev glede različnih pravic in dolžnosti. Učitelju je treba omogočiti, da takrat, ko se pojavi neki problem, lahko "odreagira", da lahko pri pouku vzpostavi vključevalno klimo, sodelovanje in vsem učencem naklonjeno delovno okolje.

Poglejmo nekaj predlaganih sistemskih rešitev za osnovno šolo: za prvo triletje predlagamo skrajšanje začetnega opismenjevanja, ki bi moralo biti zaključeno v dveh letih, tretje leto pa je namenjeno že utrjevanju tega znanja; skrajšanje opisnega ocenjevanja znanja na dve leti, s tretjim razredom bi se začelo številčno ocenjevanje; kakšne rezultate so učenci in šole dosegli pri opismenjevanju ob koncu tretjega razreda, pa bi preverili tudi z neodvisnimi nacionalnimi preizkusi znanja, ki so informacija za učence, starše in učitelje. Pomembno lahko izboljšamo znanje tujih jezikov z zgodnejšim učenjem prvega in drugega tujega jezika. Predlagali smo, da ima otrok možnost pouka učenja prvega tujega jezika že v prvem razredu, od drugega razreda naprej pa je ta predmet obvezen. Uvajamo neobvezne izbirne predmete, ki prinašajo možnost učenja drugega tujega jezika od četrtega razreda osnovne šole naprej.

Zaradi razlik v znanju in z namenom spodbujanja kakovosti za zadnji dve leti osnovne šole predlagamo pouk v manjših skupinah pri temeljnih predmetih. Ob tem bi morali uvesti sistem zagotavljanja kakovosti, ki bi vključeval redne samoevalvacije dela šol in spoznanja, pridobljena na osnovi rezultatov nacionalnih preizkusov znanja ob koncu tretjega, šestega in osmega razreda. Premik tega preizkusa iz devetega na konec osmega razreda smo predlagali prav zato, da kot povratna informacija rezultati niso sami sebi namen. S to spremembo bi šole pri pouku v devetem razredu lahko uporabile rezultate, ki jih dosežejo posamezni učenci, preizkuse pa bi učenci morali resno jemati. To so le nekateri predlogi sprememb. Slovenska osnovna šola bi bila z njimi bolj kakovostna in z več možnosti za učenca.

Za razliko od pisca, ki predpostavi, da "naši otroci ne znajo", smo v beli knjigi izhajali iz pretehtanih analiz našega in tujih šolskih sistemov. Kjer smo ugotovili, da so pri nas uveljavljene rešitve in znanje učencev že ustrezni, seveda nismo predlagali sprememb. Kdor si vzame čas in prebere belo knjigo skupaj z opombami in pojasnili na koncu vsakega poglavja, lahko vidi, da smo uporabili rezultate vseh dostopnih slovenskih in različnih mednarodnih raziskav. To velja nasploh in tudi posebej za mednarodne raziskave o znanju (PISA itd.). Tako v beli knjigi nismo "razvrednotili slabih rezultatov iz mednarodnih raziskav v smislu, češ, vsega pa vendar ne povedo", marveč nasprotno. Povedali smo, da v dosežkih v pismenosti in pri matematiki ne moremo biti zadovoljni, ob tem pa izpostavljamo dejstvo, da imamo nadpovprečne dosežke v naravoslovju. Opozarjamo pa tudi, da te mednarodne raziskave znanja ne merijo vsega, kar so dejansko tudi pomembne naloge šole.

Na tej osnovi smo predlagali, da bi morali v državi zbrati moč, da si glede znanja postavimo konkretne cilje. Ob tem avtor zapiše: "Pisarjenje, da naj bi naši otroci trdo delali in da je znanje produkt trdega dela, da naj bi se uvrstili v mednarodnih raziskavah na vidna in elitna mesta itd., so seveda samo pobožne in naivne želje oziroma strokovni bla bla v beli knjigi." Ali ni to protislovje? V prispevku po eni strani večkrat sporoča, da bela knjiga ne prinaša nič novega. Tam, kjer je tudi piscu jasno, da izpostavimo problem, kjer povemo, kaj bi bilo treba spremeniti, in kjer postavimo tudi konkretne cilje, ki bi jih morali doseči, denimo, da se po kakovosti izkazanega znanja slovenski učenci uvrščajo k vrhu, to je vsaj v zgornjo tretjino dosežkov učencev razvitih držav, pa to razglasi za pobožne in naivne želje. Ali res?

Cilj smo že dosegli v naravoslovju (lahko bi tega seveda še presegli) in treba je še nekoliko izboljšati znanje matematike ter seveda takoj ukrepati za izboljšanje pismenosti učencev. Prej navedene spremembe na sistemski ravni spreminjajo opismenjevanje, predlagamo še nekatere druge ukrepe za otroke, ki prihajajo iz nespodbudnih okolij, in otroke tujcev, od tod naprej pa so glede izboljšanja opismenjevanja potrebni drugi ukrepi države in dodatno delo strok.

Protislovje ne bi bilo vredno omembe, če avtor ne bi s tem zavzel stališča, ki z razglašanjem za naivna neprijetna sporočila bele knjige brani obstoječe stanje, kot da ne bi bilo mogoče ničesar spremeniti in kot da si v državi ne bi mogli jasno postaviti nekaj temeljnih ciljev. Preprosto ni res, da naši otroci na nobenem področju ne bi nič znali. Prepričan pa sem, da bi bil šolski sistem lahko še precej boljši, kot je, če bi se v Sloveniji zmogli dogovoriti za nekaj resnih sprememb.

Postavljenim ciljem bi namreč morali slediti tudi s strani države postavljeni operativni ukrepi, ki bi omogočili, da jih dosežemo. Bela knjiga ne more navajati bolj podrobnih operativnih ukrepov, kakršne bi moralo na njeni osnovi pripraviti ministrstvo. Lahko pa je spodbuda, da ne vztrajamo v ležerni pasivnosti, da si kot država postavimo prioritete, njim primerne ukrepe in izpeljemo konsekvence tudi glede za to nujnih sredstev.

Janez Krek, predsednik Nacionalne strokovne skupine za pripravo bele knjige