Verjamem, da si izbrisa na primer želi Rosvita Pesek. Da bi njen pogovor z Janezom Stanovnikom za vedno končal v smeteh oziroma da se ne bi nikoli zgodil. Pustimo samo dejstvo, da je oče naroda Rosvito kot malo šolarko učil osnov novinarstva, torej korektnosti in povzemanja dejstev brez vrednostnih ocen. To si pač v teh in prejšnjih časih dovoli vsak, ki stopi pred kamero. In prav je, da voditelji branijo svoje kolege in avtonomnost novinarstva. Zalomi pa se, ko gospod Stanovnik Rosvito vpraša, če se ji ne zdi, da je Ljubljana lepo mesto. In ona kot iz topa izstreli, da ni Ljubljančanka. V tej nedolžni pripombi je skrita vsa frustracija in zmota nosilcev javnega diskurza. Zmota, da imajo lahko Ljubljano radi samo Ljubljančani. Da druge boli patka, še več, na Ljubljano so jezni in sovražijo vse, ki jo reprezentirajo.

Gre za preslikavo iz političnega prostora, kjer ne more nihče najti lepe in pohvalne besede za tekmece. Vsi, ki niso naši, so naši sovražniki. Sovražnik pa logično ne more narediti nič dobrega ali koristnega. In ko oče naroda na koncu pogovora Rosvito vpraša, zakaj vedno iščete črne fleke in ne vidite belih, je njen odgovor logičen: jaz sem pač novinarka in ne agitiram. Ta prastrah, da je pohvala že agitacija, da je prepoznanje dobrih stvari že opredeljevanje za nekoga, je rakasta razjeda, ki požira vse pred seboj. Dol mi visi, za koga na politični sceni bije srce Rosvite Pesek. Me pa razjezi, če mi nekdo na javni televiziji izjavi, da ne sme videti belih flekov, da je njena dioptrija naravnana le na črne packe.

Izbrisa si želi tudi njen voditeljski kolega Slavko Bobovnik. Saj veste, Slavko je car. On zna vprašati in daje občutek, da ga vsi zanimajo na enak način. In ponavadi to demonstrira že s prvim vprašanjem. V četrtek pa ga je odgovor na njegovo prvo vprašanje popolnoma uničil. Vrgel iz tira. Peter Jambrek je njegovo vprašanje označil kot totalno banalnost. Si predstavljate to predrznost: gost voditelju zabrusi, da sprašuje banalnosti. Čeprav Slavko dobro ve, da ne obstajajo neumna vprašanja, ampak samo neumni odgovori, Jambrekove pripombe ni mogel pozabiti. In zato tudi ni zaznal ene najboljših misli, ki so bile na temo stanja v državi sproducirane v novejši zgodovini Odmevov. Namreč, Peter Jambrek je izjavil, da je država največji kapitalist, ki ga je treba razlastiti. In da volilci ne bodo iskali dobrih programov, ampak karizmatičnega voditelja, ki bo obglavil tega kapitalista.

Ta teden bi radi deletirali tudi mnogi politiki. Prvi med njimi je Janez Janša. V treh dneh sta mu Zoran Janković in Gregor Virant vzela ves medijski blišč in šov, ki ga je že okronani bodoči zmagovalec demonstriral zadnje tedne. Čez noč je pristal v začasni drugi ligi. In lahko le resignirano izjavljal stvari, za katere bi bilo bolje, da bi ostale neizrečene. Pokazal je tako nemoč kot ranljivost, ko je zbranim novinarjem serviral domislico, da je še čudno, da je kakšen novinar tukaj in niste vsi na Magistratu. In potem še Virantov vstop v politično tekmo označil kot zahrbtno dejanje. Verjamem, da je Janša užaljen. Da se mu vse skupaj zdi nepravično. On se tri leta s svojo ekipo vsak dan bori proti Borutu Pahorju in kompaniji, na koncu pa se lahko zgodi, da bosta sadove pobrala dva novinca, ki sta v tem času lepo skrbela za svoje vrtičke.

Zato je bilo logično, da so televizije kar tekmovale med seboj, katera bo na površje prinesla več gnoja in umazanije na račun Zorana in Gregorja. Če je Gregor le fasal ukor, ker je izdal zaveznike v opoziciji in v Zboru za republiko, se je na Zorana usula kanonada, ki bo neizčrpen vir tudi do volitev: sinovi, Stožice in podporniki. Zraven pa še obvezna doza pokroviteljstva, kot so jo pokazali v oddaji Svet na Kanalu A. Ker Zoran ni hotel takoj priteči v njihov studio in se zagovarjati za vse svoje grehe in grehe drugih, so slavnostno dodali, da zaradi tega ne bodo jokali. Bo pa enkrat jokal Zoran, ker jih bo še rabil. Ja, televizijo rabimo. Rabimo, da nam na primer v Tedniku pokaže, kaj nas čaka. Najprej prispevek, ki nas razjezi. Na eni strani nesramno bogati, na drugi strani ponižani, ki hodijo na Rdeči križ po pomoč. V zadnjem prispevku pa emigrant, ki razlaga, kako jo je pred šestdesetimi leti peš ucvrl čez mejo. Upam, da čez dva meseca ne bomo bežali in da bomo obdržali vsaj toliko optimizma, kot ga ima Karel Erjavec. Edini, ki v tem tednu ni jokal nad novimi zvermi v živalskem vrtu…