Vprašanje javnih financ in fiskalne politike, ki jo bo vodil bodoči finančni minister, je danes tako pomembno, da bi moralo definirati hrbtenico programa čisto vsake stranke ali liste, ki se bo v prihodnjem mesecu in pol potegovala za naše glasove.

Včeraj so bile dovoljene sanje, danes je novega dne že skoraj konec

Problem številka ena razvitih držav sveta danes, mednje sodi tudi Slovenija, je javnofinančna vzdržnost. Zaupanje v sposobnost teh držav, da povrnejo dolgove, torej se izognejo bankrotu, je danes na rekordno nizki ravni v celotnem povojnem obdobju. S tega vidika neke posebne razlike med položajem ZDA in držav Evropske unije ni. Razlika je v bistvu zgolj računovodske narave. ZDA imajo namreč zvezni proračun, prek katerega se izvaja zvezna fiskalna politika. Zaradi tega problemi ekscesno zadolženih držav članic, kot je primer Grčije, v primeru ZDA pač ne izstopajo in ne polnijo časopisnih naslovov.

Javni dolgovi niso od včeraj. Niti niso nastali v zadnjih treh letih od izbruha finančne krize. V zadnjih letih sicer hitro naraščajo zaradi reševanja bank in padca ekonomske aktivnosti. Vendar je to postal tako izrazit problem le zato, ker gre za naraščanje z že tako visokih ravni dolga, ki se je nakopičil v desetletjih pred krizo.

Dvom v javnofinančno stabilnost je ključna cokla ekonomskega okrevanja. Ljudje ne trošijo, podjetja ne investirajo, ker se zavedajo, da je mogoče dan, ko bodo morali poravnati račun za dolgove države, zelo blizu. Da ne bo več mogoče, tako kot smo bili navajeni, računa za trošenje preko zmožnosti izstaviti našim otrokom.

V zgodovini podobne krizne epizode niso bile redke. Redke so bile sicer krize tako globalnih razsežnosti, vendar mehanizem kolapsa prekomerno zadolženih držav ni redek pojav. Finančnim krizam so v večini primerov sledile dolžniške krize držav. Bankrotom pa proces razdolževanja, ki nikoli ni minil brez znatnih negativnih posledic za blaginjo ljudi.

Naloga bodočega finančnega ministra

Zaradi teh dejstev so nosilci fiskalne politike tako v razvitih državah kot v Sloveniji pred velikim izzivom. Preprečiti je treba eskalacijo dolžniškega problema in se izogniti nevarnosti bankrota. Izziv je vsekakor velik. Zadolženost države se meri z deležem dolga v njenem bruto domačem proizvodu. Zadolženost se tako lahko zmanjša z odplačevanjem dolga in/ali zagotavljanjem višje gospodarske rasti. Ob izbruhu krize so se potrebne poteze fiskalne politike zdele očitne. Povečati državno trošenje in s tem zagnati rast. Klasičen recept tako imenovane keynesianske ekonomske politike. To se je za kratek čas tudi zgodilo, vendar danes projekcije ponovno niso vzpodbudne.

Razviti svet se je namreč znašel v situaciji tako visoke zadolženosti, da je pohabil svojo fiskalno politiko. Očitno večina potrošnikov in podjetij ne verjame več, da se lahko kriza premaga z večjim trošenjem, ki sicer poveča dolg, vendar tudi gospodarsko rast tako, da se zadolženost države ne povečuje. Zato za bodoče finančne ministre praktično ni več veliko možnosti. Zadolženost bo treba obvladati z odplačevanjem dolgov.

Trnova pot pred nami

Konec politike zadolževanja bo temeljito preobrazila podobo držav blaginje po svetu, redefinirala vlogo države v gospodarstvu in spremenila arhitekturo ekonomskopolitične moči v svetu. Če se najprej osredotočimo na posledice za družbena razmerja znotraj držav, je treba ponoviti očitno dejstvo, da se potrebo po zadolževanju držav odpravi z znižanjem državnih izdatkov in/ali povišanjem davkov. Nobena država se ne bo mogla izogniti kombinaciji obojega.

Odločitve o tem, koliko česa, ne bo mogoče sprejeti gladko. Na eni strani so tisti, ki jih je kriza najhuje prizadela. Brezposelni in slabo plačani. Protesti proti bankirjem in bogatašem, ki se širijo iz ZDA, pomenijo njihov klic k bolj pravični razdelitvi dohodka. Po drugi strani ne pozabimo, da so se dolgovi držav nakopičili prvenstveno zaradi bohotenja držav blaginje v času politične dominacije sodobne socialdemokracije. Ponavljam, da kopičenje dolgov države pomeni trošenje države preko svojih zmožnosti. In to trošenje prek zmožnosti je nekdo financiral. Ta nekdo danes, vpričo močno povečanega tveganja, da z bankrotom držav ostane brez svojih prihrankov, popolnoma legitimno zahteva poplačilo dolgov. Mnogo lastnikov državnega dolga pa je ravno med osovraženimi premožneži, ki tako pričakujejo, da se jim povrne dohodke, ki so se jim odrekli za financiranje prekomerne državne potrošnje.

Dodajmo še grožnjo, ki jo za javnofinančno stabilnost pomeni staranje prebivalstva, ki zaradi pritiska na pokojninske in zdravstvene sisteme sproža vprašanje medgeneracijske pravičnosti, pa dobimo novo konfliktno linijo. Da bo redefiniranje vseh teh odnosov turbulentno, ni dvoma.

Podobno redefinicijo razmerij kot znotraj držav lahko pričakujemo tudi na globalni ravni, pri čemer se pojavljata dva fenomena. Prvič, dejstvo je, da del sveta - gre predvsem za hitro rastočo Kitajsko, Indijo in jugovzhodno Azijo - ne živi prek svojih zmožnosti, temveč varčuje več, kot potroši, in financira primanjkljaje razvitih držav. Opravka imamo z vznikom novih ekonomskih velesil, ki vse bolj narekujejo svetu svoj odnos do varčnosti. Drugič, podobno kot v preteklih krizah tveganje bankrota postavlja vprašanje suverenosti držav. Države, ki svojih javnih financ ne bodo sposobne spraviti v red, bodo v zameno za polno participacijo v ekonomskih integracijah s stabilnimi državami prisiljene prenesti del suverenosti pri odločanju o ekonomski politiki na slednje.

Nacionalni interes po krizi

Kaj to pomeni za nas? Veliko. Svojo gospodarsko suverenost smo skozi tranzicijo gradili prek mencingerjanske doktrine gospodarskega nacionalizma, ki je v odnosu do države potenciral socializem, do podjetništva pa državno zaščito monopolnih pozicij, zaprtost pred tujim kapitalom in nizke standarde pravne države, ki so bili potrebni za kanaliziranje premoženja v roke redkih izbrancev. Nastala je finančno trhla tvorba, ki je temeljila na zadolževanju v tujini. S krizo je država samo del prej zasebnega dolga do tujine prevzela nase.

Paradoksalno torej vidimo, da je mencingerjanski način gradnje naše gospodarske suverenosti slednjo dejansko ogrozil. Zato je treba te poglede na gospodarstvo, vlogo države in banke v njem ter ekonomsko politiko popolnoma zavreči. To je edini način, da se prekine opustošenje, ki ga je gradualistična in klientelistična miselnost pustila v gospodarstvu.

Kako iskrena bo volilna kampanja?

Znižanje dolgov je nič kaj prijetna naloga, če jo moraš napovedati pred volitvami. Napovedati jo je sicer enostavno, ni pa enostavno zraven iskreno dodati, da to pomeni reforme javnih financ, ki bodo mnogim interesnim skupinam odvzele določene privilegije. Takšna iskrena obljuba zmanjševanja dolgov težko dobiva volilne glasove. Sploh če ji konkurirajo demagoške obljube, ki smo jih bili vajeni doslej in so nas na koncu pripeljale v situacijo, v kateri smo. Zanašati se na to, da je Slovenija podpovprečno zadolžena in s tem "na varni strani radarja", je lahkomiselno. Lahkomiselnost pa je naš ključni problem. Zaradi lahkomiselnosti imamo hitro naraščajoči dolg in iz vesolja vidno nesposobnost pravočasnega ukrepanja.

Čeprav politično tvegana, bi bila zaveza k zmanjševanju dolgov in izvedbi potrebnih reform iskrena do ljudi. Čeprav se sliši naivno, iskreno upam, da jo bo vsaj kdo izmed novih prišlekov na politično prizorišče zmogel. Znižanje zadolženosti bi moralo biti nekaj, kar je treba ljudem predstaviti kot dober cilj. Če je prekomerna zadolženost tisto, kar danes ovira gospodarsko okrevanje, potem si ne moremo predstavljati trajne rasti, ne da bi to oviro odstranili. V kolikor se ne ognemo nevarnostim dolžniške spirale, ne bo trošenja gospodinjstev, ne bo investicij podjetij, ne bo rasti in ne bo zaposlovanja.

Uravnoteženje javnih financ bo imelo pozitivne učinke na rast le, če bo reformiralo davčni sistem in državni aparat v prijaznega za podjetništvo in počistilo z vsem nepotrebnim na strani izdatkov, od znižanja števila birokratov do pokojninske in zdravstvene reforme. Za izvedbo česa takega potrebujemo finančnega ministra, kot ga še nismo imeli. Nočemo novega Gasparija, ki je deficit umetno zniževal z manipuliranjem proračunskega leta. Nočemo še enega Mramorja, ki je z absurdnim zapletanjem davčne zakonodaje ubijal podjetništvo. Nočemo novega Bajuka, ki bi znižal davke in pozabil na znižanje izdatkov. In nočemo še enega Križaniča, ki je krizo "premagoval" s kaotičnimi in neučinkovitimi ukrepi ter z rekordnim zadolževanjem pripeljal naše javne finance do razsula. In nenazadnje, nočemo finančnega ministra, ki se bo vsako jutro pred službo poklonil bodisi sindikatom bodisi botrom iz ozadja.

V programih, s katerimi nas bodo v prihodnjih tednih bombardirali pretendenti za vlado, moramo zato volilci, ki otrokom ne želimo zapustiti bankrotirane države, iskati tiste, ki bodo na prvo mesto postavili skrb za našo finančno prihodnost. Obljube o visokih in enakih plačah, službah za vse, so prazne. Vodijo v nadaljnje zadolževanje. Ko bo tujina, od katere si še vedno radi izposojamo, privila pipico, bodo tisti, ki take obljube dajejo, prvi, ki vam bodo segli v denarnico. Bolj smiselno je podpreti tiste, ki bodo iskreno povedali, da je pred nami nekaj let neprijetnega prilagajanja, in so pripravljeni za izvedbo teh neprijetnih ukrepov narediti vse. Če si bodo s takim programom sploh upali pred volilce, seveda.