"Če ne bi zdrobili četverice, danes ne bi imeli ničesar," je menil Wang Guixiu, profesor Centralne partijske šole, iz katere tudi danes prihaja jedro kadrov, na katere se naslanja komunistični režim, ki je na oblasti od leta 1949. "Če bi jim pustili, da nadaljujejo s svojo levičarsko politiko, Kitajska ne bi doživela napredka, ki je na očeh vseh," je še dejal profesor Wang. Aretacija "četverice" je leta 1976 sprožila radost kitajskih množic, odstavljene voditelje pa so obsodili zaradi protirevolucionarnih zločinov.

Strah pred internetom

Šestega oktobra letos se je prvič zgodilo, da so aretacijo četverice obeležili z velikim sprejemom. Med bogatim banketom so v dvorani vrteli tudi dokumentarne posnetke o rajanju ljudstva, ki je pred 35 leti na ulicah praznovalo konec terorja. Med povabljenci so bili sinovi takratnih herojev, ki so Deng Xiaopingu, očetu reform rdečega kapitalizma, omogočili njegov tretji povratek na oblast. Ironično je bilo, da je slavju predsedoval Hu Deping, sin Hu Yaobanga, sekretarja komunistične partije, ki ga je Deng leta 1987 zaradi njegove preveč popustljive politike odstavil. Hujeva smrt dve leti pozneje je sprožila upor študentov, ki se je končal s pokolom na Tienanmenu ter ponovnim vzponom partijskih gerontokratov. Bilo je, kot da bi kratko pekinško pomlad zadušil Mednarodni denarni sklad ali Svetovna banka. Z žrtvovanjem demokracije na trgu in čistko v partiji je revolucija še enkrat na široko odprla svoje nenasitno žrelo. Deng je nato v njenem imenu še z večjo silo pognal reforme, ki so dve desetletji kasneje Kitajsko iz revne dežele spremenile v drugo največjo gospodarsko silo na svetu.

Toda na sprejemu 6. oktobra ni šlo vse gladko. Morda so prisotne iz sna prebudili nostalgično obarvani prizori izpred let. Morda se je v potomcih bivših voditeljev, ki so bili na sprejemu in ki danes zavzemajo visoke, ne pa najvišjih položajev v partiji, prebudila revolucionarna strast njihovih očetov. Hongkonški tisk je poročal, da je med proslavljanjem skupina "maoistov" predlagala novo kulturno revolucijo, s katero bi Kitajsko očistili korupcije, družbene neenakosti in moralnega zatona. Ta reakcija je bila poleg tega odmev dolgoletnih spopadov med populisti in elitisti v partiji. Ideološke pozicije obeh frakcij so se v zadnjih letih sicer precej zameglile. Toda še pred nekaj leti ni bilo dvoma o tem, da je Hu Jintao, zdajšnji šef partije in države, pripadal frakciji populistov, Jiang Zemin pred njim pa zaradi tesne zveze z Dengom neusmiljenim tehnokratom. Toda Deng je bil nasprotnik absolutne oblasti. Z reformami je časovno omejil mandat najvišjega vodstva ter še pred smrtjo določil, da bo Jianga nasledil ideološko povsem različni Hu Jintao. To pravilo velja še danes, zaradi česar je tudi Hu za svojega naslednika moral izbrati Xi Jinpinga, ki ne pripada njegovi frakciji. Xiju, ki je navdušen zagovornik tržnega gospodarstva, razvoja zasebnega sektorja ter integracije Kitajske v svetovno gospodarstvo, pa je Hu Jintao ob bok postavil Li Keqianga, bodočega premierja, ki je pristaš močne socialne politike. Takšne so bile značilnosti obeh kandidatov pred dvema letoma, ko je politbiro izbiral kandidate za novo vodstvo morda danes razlika med njima obstaja le še na papirju.

Določanje razlik med frakcijami partije je mehanizem, ki ga zaradi ustvarjanja videza politične dinamike vzpodbuja sam enopartijski režim. Obstoj demokracije v partiji v Pekingu dokazujejo z enakopravno distribucijo sedežev v politbiroju med člani obeh frakcij.

Danes bo centralni komite, najvišji organ komunistične partije Kitajske, v Pekingu začel trodnevno zasedanje. Po zbranih informacijah plenum ne bo razpravljal o imenovanjih na najvišje položaje. Kot že rečeno, sta kandidata za najvišji mesti Xi Jinping in Li Keqiang. Namesto tega naj bi partijska nomenklatura razpravljala predvsem o kulturnih reformah. Opazovalci, ki so bližje dogodkom, trdijo, da se za delovnim naslovom plenuma skriva povsem nekaj drugega. Vodstvo kitajskih rdečih tehnokratov predvsem razmišlja, kako spraviti pod nadzor nevarne družbene medije. Kot poroča Ming Pao, partijsko trobilo v Hongkongu, kitajsko vodstvo namerava prizanesti tistim spletnim medijem, ki ne nasprotujejo in ne kritizirajo državnega in partijskega vodstva. Po drugi strani, poroča vir, pa naj bi politbiro razpravljal o novih dodatnih in strožjih ukrepih za nadzor družbenih medijev in mobilne telefonije. Xie Xuanjun, strokovnjak za kitajske zadeve, ki živi v New Yorku, trdi, da se aktualni režim boji, da bo doživel podobno usodo kot dinastija Qing, ki jo je leta 1911 zrušilo ikonoklastično gibanje. Po njegovem so imeli časopisi pred stotimi leti enako pomembno vlogo, kot jo imajo danes družbeni mediji. "S pomočjo oddelka za propagando je imela partija tisk pod popolnim nadzorom. Potem pa je prišel internet, in zdaj družbeni mediji," opozarja Xie, ki je prepričan, da partija igra odločilno partijo.

Zaskrbljenost in zmeda

Zaradi tega so v Pekingu z veliko pozornostjo sledili arabski pomladi. Pa ne samo oni. Anonimni aktivisti interneta so med kitajskim vodstvom nekaj tednov sejali paniko. Preko interneta so napovedali lažne protestne shode in opazovali ravnanje oblasti. Reakcije varnostnih sil so bile histerične.

Na Kitajskem je že pol milijarde uporabnikov interneta. Dejavnost blogerjev in uporabnikov družbenih medijev je izredno razgibana. Podpirajo jo nove generacije raziskovalcev, tehnikov in hekerjev, ki aktivno sodelujejo v spopadu s cenzuro na netu.

Člani najvišjega kitajskega vodstva bodo seveda razpravljali tudi o drugih problemih. Ker bo tudi tokratni plenum potekal za zaprtimi vrati, bo javnost lahko zgolj ugibala o vsebini razprav. Priletni člani partijskega aparata bodo nedvomno veliko časa porabili tudi za pogajanja o še nezasedenih mestih in funkcijah, čeprav so najvišji položaji že oddani. Poleg vse večjega pritiska javnosti pa kitajskemu vodstvu gori pod nogami tudi zaradi vedno bolj zapletenih gospodarskih vprašanj in njihovih posledic na družbo. "Še nikoli nisem imel tako jasnega občutka, da je Kitajska paralizirana," mi je dejal Anthony Saich, profesor Kennedy School of Politics na Harvardu. Saich, ki redno predava tudi v Pekingu, govori zmotnih percepcijah. "Medtem ko Zahod še vedno misli, da je Kitajska raj za poslovne priložnosti in za zaslužek, in prevladuje prepričanje v brezmejno rast novega imperija, sem v številnih pogovorih s Kitajci vseh slojev opazil zaskrbljenost in veliko negotovost glede usode njihove dežele," ugotavlja Saich. Gre za razširjeno prepričanje, da vlada v Pekingu ni sposobna, da je preslabotna, da bi se lahko lotila problemov, ki jih prinaša hitri razvoj.

Januarja letos so kitajske oblasti na Tiananmenu postavile 10 metrov visok kip Konfucija. Modrec antične Kitajske je gledal v smeri mavzoleja Mao Cetunga na jugu trga. Konfucij, ki se spogleduje z Mao Cetungom, je bil nemočen poskus oblasti, da bi se vse bolj pluralističnemu razmišljanju kitajske javnosti zoperstavila z bolj učinkovito ideologijo, kot je že iztrošeni marksizem. V nekaj urah po odkritju kipa Konfucija se je v družbenih medijih vnela vroča razprava, polna sarkazmov. Nekaj tednov kasneje se je Konfucij moral ponovno umakniti Mao Cetungu. Bojazen kitajskega ljudstva, ki jo omenja profesor Saich, najbrž izvira iz dejstva, da partijsko vodstvo tudi tokrat ni razumelo: kmalu zatem, ko so Konfucija odnesli v muzej, je oddelek za propagando sprožil kampanjo proti parlamentarni demokraciji, federalizmu, privatizacijam in še in še. Kot da je po porazu Konfucija na trgu partija množicam hotela sporočiti, da podpira Mao Cetunga. Nič čudnega ni torej, da so v Pekingu čedalje bolj zaskrbljeni.