Drhal na Manhattnu

To je bil eden najbolj črnih torkov v zgodovini vzhodnega Manhattna v New Yorku. Hujši od črnega torka 29. oktobra 1929, ko se je zrušila borzna trdnjava Wall Street in so revni postali še bolj revni. Z Wall Streeta se je kup brezdelnežev odpravilo na pohod po mirnih ulicah vzhodnega Manhattna, kjer živita cvet in ponos ZDA, kjer živijo ameriške sanje enega odstotka Američanov. Skozi damastne zavese so kukale prestrašene oči in se spraševale, ali se bodo ponovili prizori iz časov francoske revolucije, ko je drhal tedanji cvet francoskega ljudstva serijsko obglavljala. Za okni pa sami dobri znanci s Forbesovega seznama 400 najbogatejših Američanov: naftar David Koch ("težak" 25 milijard dolarjev), Jamie Dimon, šef banke JP Morgan Chase (letna plača 23 milijonov dolarjev, bogat za 3 milijarde dolarjev), Rupert Murdoch, časopisni mogotec (pod palcem ima 7,6 milijarde dolarjev), in virtuoz na borznem parketu John Paulson (v nogavici ima 15 milijard dolarjev). Stiskali so se v 12-sobni Murdochovi vili in molče čakali, da bo podivjanih 600 ljudi prebil policijski kordon in jih masakriral na več milijonov vrednih tepihih. "Dedek, kdo so ti ljudje na ulici?" je vprašal Kochov vnuk. "Banda pokvarjena, komunistična!" "Kdo so komunisti, dedek?" "Lena svojat, ki bi rada živela na račun nas poštenih in pridnih kapitalistov!" "Sinko," se je oglasil stari Murdoch, "raje daj v garažo svojega 231.000 dolarjev vrednega bentleyja, ker ti ga bodo popljuvali!" "Ne morem, dedek David (Koch) ima tam že dva mercedesa, dva jaguarja in porscheja! Ampak meni se zdijo ti ljudje na ulici tihi, lačni, obupani!" "Videz vara, sinko, ti so, tako pravijo, siti vsega. Pripravljeni pa so zrušiti ograjo, pobiti naše varnostnike in požreti pet kil gosjih jetrc, ki so v hladilniku," ga je podučil Paulson, ne da bi umaknil pogled z računalnika, ki je kazal, da je medtem, ko se je šel olajšat na stranišče, zaslužil pet milijonov dolarjev. "Kaj pomenijo transparenti, da so oni 99 odstotkov?" je vprašal Dimon - šef JP Morgan Chase banke, pa sprašuje takšno neumnost! "To pomeni, da smo mi kot beli tigri, vrsta, ki izumira. Nas je samo en odstotek in namesto da bi nas zaščitili, nas hočejo z dodatnimi davki iztrebiti!" je bil slikovit stari Koch. "Ste slišali, da se je tem razcapancem pridružil neki filozof Žižek?" je vprašal Murdoch. "Spet bo sranje," je zarohnel Koch. "Stari komunist Marx je imel prav, ko je dejal, da filozofi svet samo različno interpretirajo; gre pa za to, da ga spremenimo. In kdo ga spreminja? Mi, pošteni kapitalisti." "Dedek, a nisi rekel, da so komunisti drhal?" je drezal vnuk Kocha. "Seveda so, a stari Marx je bil car. On je napisal Kapital, in tega imamo mi, ne pa tisti tam zunaj." "To je konec demokratičnih ZDA," je modroval Paulsen, "na ulici od hipijevskih protestov proti vojni v Vietnamu nismo imeli toliko ljudi, Obama pa se ne zgane!" "On je največji komunist. Klinc gleda njegovo brezplačno zdravstvo," je bentil Murdoch. "Zakaj ljudje vzklikajo, da hočejo službe in dostop do šolanja?" se je znova oglasil vnuk. "Služb je dovolj, samo nočejo delati kot Kitajci za skodelico riža. Tudi šol je dovolj, a naj plačajo, tako kot mi plačujemo za našo mularijo. In naj plačajo zdravnika, tako kot mi, paraziti zagamani!" je rohnel Koch. "Fantje, drhal je šla! Ste za to, da z letalom skočimo do Los Angelesa k Bastidu na lahno večerjico z vinčkom za 860 dolarjev na glavo, zmažemo kilogram belih tartufov za 35.000 dolarjev in proslavimo današnjo zmago?" In so šli. Jetrca v hladilniku bodo jutri za zajtrk.

Pa poskusimo drugače

Bliža se čas, ko pri nas med ljudmi zavejejo toplina, iskrenost, obljube, radodarnost, spoštovanje, strpnost. Ne govorim o adventnem času, ampak decembrskih predčasnih volitvah. Še začela se ni predvolilna tekma, že skeptiki tarnajo, da bomo gledali stare obraze in poslušali znana nakladanja o tisočih delovnih mestih, večjih pokojninah, zaščiti slovenskega kmeta, prodoru našega gospodarstva na trge, kot so Jemen, Lesoto in Butan, večji demokraciji in svobodi. Novih obrazov ni, če so, ponujajo še več svobode in blaginje. Zakaj ne bi novi obrazi poskusili z nečim novim:

- simbola, ki ponazarjata stanje v državi, naj bosta gumijevka in umetni penis; gospodarstvo tepe, politika posiljuje,

- na televizijska soočanja naj nova gibanja nosijo prašičje glave; te ponazarjajo razmere v gospodarstvu in politiki, kjer je najbolj pomembno biti pri koritu,

- dovolj je napihovanja škofov in njihovega vmešavanja v politiko,

- verouka nikoli ne bo v šolah,

- cerkvi je treba pobrati vse, kar so ji vrnili, in naj se vzdržuje sama,

- vera je lahko samo osebna zadeva,

- kontracepcija bo brezplačna,

- istospolni pari se lahko poročijo in imajo otroke,

- mehke droge bodo legalizirane,

- niti evra strankam iz proračuna,

- ukinitev državnega sveta.

Saj vem, rekli boste, to je nemogoče. Če nosilcev takšnih idej ne bodo linčali kot brezvercev in zaprli kot narodovih izdajalcev in teptalcev slovenske demokratične tradicije, pa jih bodo povozili s tremi referendumi in štirimi ustavnimi pritožbami. Toda prav s temi predvolilnimi obljubami je poljski filozof Janusz Palikot v globoko katoliški in konservativni Poljski s svojim lani ustanovljenim gibanjem na nedeljskih volitvah dobil neverjetnih 10 odstotkov. Pa ja niso Loleki in Boleki boljši od nas Slovencev.