Tukaj bom prikazal, da zaustavitev ni izguba, pač pa predvsem velikanski prihranek za narodno gospodarstvo. Omeniti pa velja še alternativo bloku 6, ki jo davkoplačevalci vidimo predvsem v posodobitvi blokov 4 in 5. Oba bloka namreč še zdaleč nista amortizirana in sta v zelo dobri kondiciji. Njuna uradna življenjska doba se izteče leta 2023 oziroma 2028. Za njuno posodobitev v TEŠ navajajo ceno 475 milijonov evrov, vendar je ta strošek za 3,6-krat precenjen. Normalna in poštena cena bi bila največ 130 milijonov evrov (več o tem na spletu DPSND). Zaustavitev TEŠ6 je za narodno gospodarstvo dobiček, ne izguba!

V TEŠ navajajo, da je strošek zaustavitve 1,8 milijarde evrov. Za začetek je treba povedati, da stroškovna "argumentacija", s kakršno operirajo v TEŠ, ni relevantna niti korektna. Treba je namreč ugotoviti, koliko z zaustavitvijo projekta prihranimo in kolikšen je strošek zaustavitve. Končni prihranek oziroma narodnogospodarski dobiček pa je razlika med prihranki in dejanskimi - očiščenimi stroški. Poglejmo najprej, kaj v TEŠ navajajo kot strošek zaustavitve.

Pomudimo se nekoliko ob tem kislem jabolku in neracionalno konstrukcijo razčlenimo na obvladljive elemente:

a) Znesek je mogoče bistveno znižati s prodajo opreme drugim interesentom. Računamo, da bi bilo možno iztržiti 75 odstotkov vrednosti plačane opreme in je tako izgubljeni strošek le 25 odstotkov, to je 98 milijonov evrov. Povpraševanje po tovrstni opremi je zelo veliko.

b) Za zapadle obveznosti podpisanih pogodb bo treba plačati penale. Ocenjujemo, da je višina penalov lahko največ 50 odstotkov vrednosti. To znese 50 oziroma največ 100 milijonov evrov.

c) Strošek posodobitve 475 milijonov evrov je triinpolkratno precenjen (glede na evropske cene in glede na namerno napako v izhodišču zahtevka - obratovalna doba 150.000 ur). Zaključena obnova obeh blokov še dodatno zniža strošek posodobitve.d) Zapiranje rudnika v tej kalkulaciji odpade, ker se bo rudnik zapiral v vsakem primeru - s tega stališča je vseeno, ali leta 2050 ali 2025. V primeru zaustavitve leta 2025 pa bo obseg zapiralnih del celo bistveno manjši in cena nižja.

e) Vračila bankam ne moremo šteti kot izgubljenega stroška, ker se lahko sklene drugačen aranžma, vendar ga tu vzamemo v poštev v celotnem znesku.

f) Stroške prekinitve pogodb smo ocenili na polovico prikazane vrednosti. Tukaj bi seveda bilo nujno, da TEŠ to postavko demistificira.

g) Stroški izpada proizvodnje v primeru posodobitve so za 6-krat previsoki. Izpad ne more trajati leto dni, pač pa največ dva meseca.

Očiščeni stroški prekinitve projekta so le tretjina tega enormnega, 1,8 milijarde vrednega zneska. Z dobro pogajalsko ekipo in skrbnim vodenjem sanacije pa bi lahko ta znesek znižali na manj kot četrtino.

Nujno pa moramo upoštevati še bistveno previsoko proizvodno ceno elektrike iz TEŠ6. Celo po oceni bivšega gospodarskega ministra Andreja Vizjaka naj bi bila proizvodna cena v TEŠ6 okoli 95 evrov na MWh. Torej bi bila glede na današnjo ceno višja za 35 evrov. To je 122 milijonov evrov na leto. Kdo bo to pokrival? Odjemalci elektrike in gospodarstvo. V tem smislu je ta znesek prihranek, ki ga prinese zaustavitev TEŠ6.

Če upoštevamo očiščene stroške, ceno investicije in prihranjene stroške preplačane elektrike, dobimo naslednje:

Prihranek je torej v prvem letu 894 milijonov evrov, po 15 letih pa 2,6 milijarde evrov. Gre za pozitivni učinek, ne pa za strošek. Tudi po merilu porasta BDP in delovnih mest je primerjava za TEŠ6 negativna. Bistveno večji porast BDP in bistveno več novih delovnih mest je v drugih energetskih virih. Pri hidroenergiji je domačega znanja in domačih podjetij za 80 odstotkov, v primeru TEŠ6 pa največ 20 odstotkov. Projekt bo bolj kot dohodek Slovenije povečal predvsem dohodek francosko-nemške multinacionalke.

Posodobitve blokov so v Evropi in svetu pogoste, ob pomanjkanju denarja še toliko bolj. Siemens naredi v povprečju 25 posodobitev letno, Alstom podobno. Posodobitev blokov 4 in 5 pa se v ekonomsko obubožani Sloveniji 2011 zdi kot nekaj nemogočega. Politiki največjih strank jo povečini nojevsko ignorirajo. Čeprav je strošek le desetina cene projekta TEŠ6. Najbolj absurdno pa je, da nekateri etablirani ekonomisti "argumentirajo" TEŠ6 s tem, da potrebujemo elektriko. Ta ugotovitev je res enkratna. Gre za argument, vreden naših prednikov Butalcev.

Kako iz nastalega problema? Predlagamo, da se posodobitev izvede brez zunanjih posojil, deloma iz amortizacije. Objavi naj se mednarodni razpis in razpišejo naj se obveznice za vlaganja državljanov Slovenije in šaleškega prebivalstva. Posodobitev bi bila mnogo donosnejša investicija od TEŠ6. Z nakupom obveznic bi v Šaleški dolini dokazali, da jim gre za razvoj Šaleške doline in slovenske energetike, ne pa predvsem za lastne koristi.

Naj še enkrat povzamem: zaustavitev TEŠ6 bi imela zelo pozitivne finančne, socialne, razvojne in okoljske učinke za vso Slovenijo in Šaleško dolino. Prinesla bi zelo velik, 2,6-milijardni prihranek, ne pa izgubo, kot strašijo v TEŠ. S padcem projekta TEŠ6 pa bi padel še en papirnati mit, to je mit, ki ga nekritično gojijo mnogi politiki in "ekonomisti". Gre za skrbno negovan mit, da je samo TEŠ6 garant stabilne energetske oskrbe. Pozivam vodstvo TEŠ, da 1,8-milijardni znesek specificira po vsebini, in to tako, da bodo številke verodostojne in preverljive, javne in ne tajne. Ustavitev projekta je tako velik zalogaj, da bi terjal konsenz več strank na levi in na desni ter v sredini političnega spektra. Kajti ustaviti TEŠ6 pomeni mnogo več, pomeni ugrabljeno državo vrniti državljanom oziroma vrniti odločanje njihovim izvoljenim predstavnikom.