Kar zadeva tekmovalni del, si predsednik organizacijskega odbora Andrej Razdrih, direktor Gojko Zalokar in Gabrijel Ambrožič, ki je ob menedžerju Borutu Podgorniku zadolžen za prihod najhitrejših tekačev, prizadevajo, da bi zmagovalec pretekel 42-kilometrsko razdaljo v dveh urah in enomestni minutni številki. Gre za projekt, ki bi Ljubljano na maratonskem zemljevidu povzdignil na višjo raven.

"Velik poudarek smo namenili t. i. zajcem, se pravi narekovalcem ritma. Tekli bodo kar trije, eden med njimi z osebnim maratonskim rekordom dve uri in osem minut. Naša želja je, da bi ti trije atleti držali tempo 30 kilometrov, v nadaljevanju pa bi drugi temnopolti tekači skušali izboljšati rekord ljubljanskega maratona. Pri lovljenju rekorda smo se osredotočili predvsem na moško preizkušnjo, saj je pri ženskah zelo težko pripeljati atletinjo, ki bi tekla pod dvema urama in 25 minut," je pojasnil Gabrijel Ambrožič in nadaljeval: "Žal mi je, da na startu ne bo več slovenskih maratoncev. Pogovarjali smo se z vsemi štirimi trenutno najboljšimi. Primož Kobe je še poškodovan, Anton Kosmač se je odločil za nastop v polmaratonu, saj je po nastopu na svetovnem prvenstvu v Daeguju še vedno utrujen, poleg tega pa ima višje načrte na decembrskem evropskem prvenstvu v krosu v Velenju. Povabili smo tudi Heleno Javornik, a se vabilu ni odzvala."

Maratonski trend v zadnjih letih v Evropi je, da v ospredju niso več pomembni temnopolti tekači, ki so vrsto let simbolizirali maratonsko moč. Vse več je tekov, ko se nagrade delijo med evropske tekače. V Italiji denimo tamkajšnji maratonci lahko solidno živijo, v Sloveniji bolj životarijo. "Navezali smo stik z nekaterimi najboljšimi evropskimi tekači, a so enostavno predragi. Kenijski tekači so cenovno ugodnejši. S tekmovalnim proračunom okrog 90.000 evrov se trudimo pripeljati čim boljše atlete," je pojasnil Ambrožič.

Na vprašanje, zakaj se Mestna občina Ljubljana vsa leta hvali s številom nastopajočih, ki ga prinese predvsem rekreativni tek na 10 kilometrov, ki z maratonom nima nobene zveze, je odločno odgovoril ljubljanski podžupan Jani Möderndorfer: "Ljubljanski maraton je ena treh osrednjih prireditev MOL. Dokler bo tako, bomo podpirali desetkilometrski tek. Tek je oblika rekreativnega športa in nam veliko pomeni, da se ljudje številčno ukvarjajo z njim. Kot mestno občino nas ne zanima, koliko rekreativnih tekov denimo organizirajo v Rogaški Slatini. Nas zanima, kar mi ponudimo Ljubljančanom."

Kako razporediti gledalce ob progi po vsem 21-kilometrskem krogu, je stvar, ki ji organizatorji namenjajo premalo pozornosti. Dogajanje je zgoščeno v okolico cilja, solidno so obiskani nekateri ljubljanski predeli, katastrofalno pa velik del poti. Dokler bodo organizatorji iskali prostovoljce, ki bodo nastopali zastonj, bo še dolgo tako. Ko pa bodo pripravljeni del proračuna, ki naj bi se gibal med 600.000 in 800.000 evri, vložiti v dogajanje v okolici Večne poti, bo Ljubljana sijala v še lepši luči.

Očitno sta projekta prihoda boljših maratoncev, predvsem evropskih tekačev in tekačic, in dolgčasa precejšnjih kilometrov ob progi prerasla zmogljivost zimzelenega organizacijskega odbora. Nujni bi bili tako mlajša slovenska menedžerska okrepitev, ki jo v Sloveniji imamo, kot tudi mlajša ideja, da bi športno-rekreativna prireditev pridobila kulturni pomen, ki bi privabljal tako Ljubljančane kot vse Slovence.