Na način obravnave revmatoidnega artritisa so vplivala nova merila za postavitev diagnoze revmatoidni artritis, po katerih se je čas do postavitve diagnoze zelo skrajšal, ter nove smernice zdravljenja te bolezni, po katerih je cilj zdravljenja popolna odsotnost bolezni, to pa dosežejo z intenzivnim zdravljenjem, ki ga začnejo že ob postavitvi diagnoze. Takšnega načina zdravljenja pa v Sloveniji še ne izvajamo v polni meri, je povedal revmatolog prof. dr. Matija Tomšič, saj so zdravniki konservativni in včasih težko spremenijo navade, po drugi strani pa to niti ni mogoče, saj je revmatologov v Sloveniji premalo in ne zmorejo obravnave povečanega števila novih bolnikov, do katerega je prišlo z novim načinom zdravljenja. Na pregled pri revmatologu je 1. oktobra letos čakalo 1728 bolnikov, nekateri čakajo tudi 13 mesecev. "Nobena internistična stroka nima tako dolge čakalne dobe kot revmatologija," opozarja Tomšič in še, da za te bolnike čakalne dobe ne bi smelo biti.

Premalo revmatologov

V Sloveniji premoremo 0,8 revmatologa na 100.000 prebivalcev, medtem ko znaša povprečje v Evropski uniji 1,7 revmatologa, je opozoril Tomšič. Stroka si sicer prizadeva stanje izboljšati, a neuspešno. Tako so že leta 2004 uvedli specializacijo iz revmatologije in postavili nacionalno mrežo revmatologov, ki jo je potrdil razširjeni strokovni kolegij za internistično dejavnost, "a je obležala v predalu Zdravniške zbornice in ljudi, ki so odgovorni za razvrščanje specializacij". Klinični oddelek za revmatologijo UKC Ljubljana, ki ga vodi Tomšič, je že pred desetletjem predlagal drugačno organizacijo revmatološke službe, kar bi omogočalo, da bi pregledali več bolnikov, vendar je vodstvo UKC Ljubljana predlog zavrnilo. Ekipa revmatologov v UKC Ljubljana je sicer zelo povečala obseg dela, "a prideš do limita, ko več ni mogoče". "Nemogoče je zagotoviti zdravstveno varstvo s tako nizkim številom revmatologov," je opozoril Tomšič.

Tako se je na primer na Kliničnem oddelku za revmatologijo UKC Ljubljana zadnja leta zmanjšala bolnišnična obravnava bolnikov, trikrat več pa so sprejeli bolnikov v dnevno bolnišnico. V ambulantah bodo letos pregledali že več kot 15.000 bolnikov, z isto ekipo kot pred petimi leti, ko so opravili tretjino pregledov manj. Bistveno več opravijo tudi različnih preiskav, kar kaže, da so bolniki pregledani vse bolj natančno.

"Naredili smo vse, kar smo lahko," pravi Tomšič.

Kako naprej

Dodatne ambulante v UKC Ljubljana zaradi maksimalne obremenjenosti zdravnikov ni mogoče odpreti, na ministrstvu za zdravje pa so sprva zavrnili tudi predlog revmatologov, da bi na račun povečanega obsega dela revmatologov na oddelku zmanjšali obseg dežurstev revmatologov na internistični prvi pomoči UKC Ljubljana. Oktobra letos je ministrstvo temu predlogu ugodilo, a v polovičnem obsegu. Tomšič upa, da se bo s tem čakalna doba začela zmanjševati.

Revmatologe bo razbremenil tudi prenos nekaterih kompetenc oskrbe bolnikov na medicinske sestre. Medicinske sestre ponekod v Evropi namesto zdravnikov že izvajajo preglede, s katerimi ugotavljajo obolelost sklepov in gibljivost hrbtenice. S tem omogočijo daljši čas pogovora zdravnika z bolnikom. Prenos kompetenc je dolgotrajen proces, vendar Tomšič predvideva, da ga bodo končali čez nekaj mesecev.

Pri Društvu revmatikov Slovenije so letos spomladi na ministrstvo za zdravje naslovili vprašanje, kaj bodo naredili glede predolgih čakalnih dob za pregled pri revmatologu, je povedal predsednik društva Andrej Gregorčič. Ministrstvo jih je povabilo na sestanek z revmatologi, kjer so se dogovorili, da bodo pod vodstvom Matije Tomšiča pripravili strategijo, kako bi se čakalne dobe lahko zmanjšale in bodo bolniki prej prišli do specialista. Pri društvu so sicer zadovoljni z zdravljenjem bolnikov z revmatoidnimi boleznimi pri nas, le čas, da bolnik pride do specialista revmatologa, je predolg.

Zgodbe o bolečini, obupavanju in novem življenju po učinkovitem zdravljenju

Mateja Plemenitaš je za revmatoidnim artritisom zbolela po rojstvu drugega otroka. Na začetku ni vedela, kaj se z njo dogaja: boleli so jo zapestja, ramena, gležnji, zjutraj je imela povsem otrdele roke... Težave so bile tako hude, da se ni mogla niti obleči, previti dojenčka, ga položiti v posteljo. Potreboval jo je tudi drugi otrok, njo pa je vedno vse bolelo in je bila zaradi bolečin sitna in nerazpoložena. Potem je v eni od revij zasledila članek o revmatoidnem artritisu, prepoznala v njem svoje težave in začela iskati pomoč. Šest mesecev po začetku zdravljenja se ji je stanje izboljšalo in lahko zdaj normalno živi. Ker pa je zdravilo slabo prenašala, je maja letos prekinila zdravljenje, vendar se ji je bolezen takoj povrnila. Zdravljenje je potem nadaljevala z drugo obliko istega zdravila, ki ga bolje prenaša. Kot je povedal Matija Tomšič, njeno zdravljenje stane zdravstveni sistem manj kot sto evrov na leto.

Neva Sosič je zbolela pred 12 leti. Bila je popolnoma na tleh, ni vedela, kaj ji je, boleli so jo sklepi in celo telo. Potrpela je in ni šla takoj k zdravniku, ko pa je zdravnika le obiskala, je trajalo kar nekaj časa, da so postavili pravo diagnozo. Po začetku zdravljenja se ji je stanje popravilo, vendar ni bila več sposobna delati osem ur. V službi so ji začeli odrejati manj zahtevna dela, kar jo je duševno morilo in rešitev je videla v upokojitvi. "Tako sem bila poleg bolezni prizadeta še s tem, da sem morala dokaj mlada v pokoj," je povedala. Potem je izziv videla v delu pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje in "sonce je spet zasijalo, saj sem bila spet koristna". Pred nekaj leti pa je bolezen spet udarila in jo znova položila na tla: "Nisem mogla hoditi, izvajati osebne nege, problem je bilo obrniti se v postelji, sesti v avto..." Predpisali so ji druga zdravila in "od človeka, ki je bil na tem, da umre, je spet človek, ki živi in si radostno obleče rdeč kostim, da vliva voljo sobolnikom, ki obupujejo". Kot je komentiral Tomšič, v času, ko je Sosičeva zbolela, revmatologi še niso imeli toliko znanja, kot ga imajo danes. Ob zadnjem zagonu bolezni so jo začeli zdraviti z dvema novima zdraviloma in aktivnost bolezni postopno upada. Če bi se izkazalo, da to zdravljene ni učinkovito, pa imajo na voljo še kakšno zdravilo in bodo poskusili s tem, je potolažil Sosičevo.

Tudi Radija Avdić, medicinska sestra, je na postavitev diagnoze čakala dve leti. Najprej je mislila, da je težava v hrbtenici, saj so jo boleli križ in podplati, in je težave reševala s protibolečinskimi zdravili. Podplati pa so jo še naprej tako boleli, da je šepala in ni vedela več, kaj naj sploh obuje. "Nobenemu ne moreš dopovedati, kako te boli," je povedala. Do revmatologa je prišla po naključju in ko je postavil diagnozo, je bila pred obetom temne bodočnosti vnetih sklepov in bolečin šokirana. Zdravi se z biološkim zdravilom in po prvi aplikaciji zdravila se je počutila, kot da bi iz predora prišla na svetlobo. Iz postelje lahko spet vstane brez bolečin in nepreznojena, protibolečinskih zdravil ne uživa več. Letos se je že dvakrat povzpela na Golico; še nedavno ni mogla niti pomisliti, da bi obula planinske čevlje, kaj šele, da bi šla v hribe, je povedala. lo