Razlika med vizualizacijo koncertov in spotom je predvsem v tem, v kolikšni meri določena naloga omogoča in zahteva samostojno avtorsko delo, čeprav imata nejaaka načeloma pri delu za naročnike s področja kulture zelo proste roke. Pri oblikovanju videoozadja za koncerte, ki naj bi v danem primeru poudarilo spektakularnost nastopa, je njuna vloga primerljiva z delom scenografov in svetlobnih tehnikov. Pri videospotu je avtorstvo bolj v ospredju in od njiju zahteva ilustracijo glasbe v gibljivi sliki, ki upošteva ritem in glasbene poudarke.

Za njuno delo je najbolj pomembno poudariti, da uporabljata specifični jezik tako imenovanih gibljivih grafik (motion graphics), ki se formalno nekoliko razlikuje od animacije ali videoumetnosti, čeprav jih hkrati ne moremo povsem ločiti. Sami ta jezik umeščata v polje ilustracije, kot sta pokazali tudi v kratkem eksperimentalnem filmu Ilustracija v gibanju leta 2007. V svojih gibljivih grafikah namesto feedbackov, zank, izginjanj in prikazovanj (fade-in in fade-out), ki so bolj značilni za video jezik, uporabljata repeticije, prekrivanja, razpadanja, povečevanja in pomanjševanja (zoom-in in zoom-out). Posamezni elementi v podobi so bolj togi, relacije med njimi pa zelo spremenljive in v nenehnem gibanju. Podobna vizualna izhodišča lahko zasledimo tudi v njunih špicah za televizijske oddaje, kot sta na primer Studio City ali Tranzistor, in v več kot tridesetih filmskih špicah domačih producentov, ali pa v izdelavi videoscene za državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti leta 2009 in 2010. Nadgradnjo scenografije in gledaliških luči sta z gibljivo grafiko izdelali tudi za številne plesne in gledališke predstave (EnKnap, Haris Pašović in drugi).

V njunih gibljivih grafikah se poleg podob iz računalniškega sveta pogosto pojavljajo tudi mehanski elementi, kot na primer v ilustraciji Corporate cannibal (Korporativni ljudožerec). Kadar uporabljata fotografske predloge, te najpogosteje prikazujejo sodobne mestne vedute z ostrim diktatom postmoderne arhitekture. Avtorici zelo redko težita k temu, da bi izrazili neko točno določeno pripoved, pač pa si prizadevata, da bi čim več povedali s podobami, ki so asociativne narave. Trudita se, da ne bi bili dobesedni in pretirano dekorativni. Pogosto se odločata za uporabo reducirane estetike s tremi osnovnimi plakatnimi barvnimi ploskvami – belo, črno in rdečo – ali pa uporabita preslikavo revnih materialov, kot so karton, sprej in podobno.

Za festival prehodne umetnosti Sonica leta 2009 sta v sodelovanju z Luko Umekom zasnovali interaktivno zvočno in svetlobno instalacijo na skupinski razstavi Post v Galeriji Jakopič z naslovom Echo Village (Vas z odmevom), ki je bila neke vrste besedna igra med izrazi ekološka in globalna vas. Instalacija dobro prikaže njun interes za razmišljanje o urbanih naseljih, ki diktirajo naš način razmišljanja. Mehanizmi urbane arhitekture nas ukleščijo v neskončni stroj ponavljanja istih gest. Njune gibljive grafike se neprestano razraščajo in zopet podirajo same vase. V zelo splošnem smislu bi jih lahko razumeli kot metafore za sodobni način življenja, obenem pa vsaka grafika za sebe sproža tudi povsem lastne asociacije.