Slovenska denarna osamosvojitev se je začela potem, ko je v skladu z brionskim sporazumom pretekel trimesečni moratorij na uveljavljanje osamosvojitvenih sklepov in je tedanja skupščina RS sprejela zakon o denarni enoti RS, s katerim je uvedla lastno valuto, ter zakon o uporabi denarne enote RS, ki je določal, da je tolar edino zakonito plačilno sredstvo v slovenski državi.
"Slovenski tolar se je rodil v zelo neugodnih okoliščinah," je dejal prvi guverner Banke Slovenije France Arhar. Poleg politične negotovosti je v nekdanji skupni jugoslovanski državi vladala visoka inflacija, veliko je bilo tudi nezaupanje med prebivalstvom, saj je bila dejanski hranilec vrednosti tuja valuta - nemška marka.
V Sloveniji so se do izdaje tolarskih bankovcev in kovancev kot zakonito plačilno sredstvo uporabljali vrednostni boni, ki jih je izdala RS. Banka Slovenije je prve tolarske bankovce - za 100, 500 in 1000 tolarjev - dala v obtok 30. septembra 1992. Oblikovni avtor slovenskega denarja je bil Miljenko Licul s sodelavci, tiskali pa so jih v britanski družbi Thomas de la Rue. Centralna banka je vrednostne bone po izdaji lastnega denarja postopno izločala iz gotovinskega obtoka.
Prva leta samostojnosti so bila za slovensko gospodarstvo in finančni sektor zelo zahtevna. Kot opozarja Arhar, so pozornost centralne banke ob majhnem, odprtem slovenskem gospodarstvu z visokim deležem izvoza zahtevali tudi lastninjenje, denacionalizacija in sanacija bančnega sektorja.
Pot denarne samostojnosti je terjala tudi ureditev dolžniških razmerij nekdanje skupne države s tujimi upniki. Po triletnih pogajanjih z Londonskim klubom je bil leta 1995 dosežen dogovor, s čimer je Slovenija dobila možnost dostopa na tuje finančne trge, septembra 1995 pa je bila razglašena zunanja konvertibilnost tolarja. Prizadevanja pa so bila usmerjena v vključitev Slovenije v evropski monetarni sistem, katerega članica je postala 1. januarja 2007, vlogo nacionalne valute pa je prevzel evro.
