Skozi celo stoletje in onkraj njegovega konca se je razprla nova umetniška praksa, ki jo je rodilo prav poslušanje glasnega novega sveta. Tako imenovana zvočna umetnost je iz okolja historičnih avantgard krenila na pot, na kateri se je prepletala z elektroakustično kompozicijo, glasbenim eksperimentom, svobodno improvizirano glasbo in se ves čas plemenitila z najnovejšimi tehnološkimi dognanji, v svoji ohlapni definiranosti nekje med umetnostjo in znanostjo pa ima danes zagotovljeno mesto v divje pluraliziranem umetniškem polju. Zvočna umetnost torej že dolgo ni nov pojav, nov pa se še vedno zdi festival EarZoom. Letos ga je skupaj z nekaterimi drugimi domačimi producenti tretjič zapored organiziral Inštitut za raziskovanje zvočnih umetnosti (IRZU), festival pa je v teh letih predstavil nekaj referenčnih zvokovnih umetnikov in množico ustvarjalcev različnih znanstveno-zvočnih profilov.

Glasbena in zvočna umetnost

Pionirstvo pri organiziranju zvoka in hrupa različni pisci pripisujejo skladatelju Edgardu Varesu in futurističnemu slikarju Luigiju Russolu, in zdi se, da je razlika med njunima vizijama tudi razlika med glasbo in tistim ustvarjanjem, ki mu raje pravimo zvočna umetnost. Če je Varese šum in hrup obravnaval kot abstraktno glasbeno snov, je Russolo z napravami, ki so uprizarjale petje tovarn, avtomobilskih in letalskih motorjev ter drugih strojev, sledil predvsem radikalnim družbenim nazorom futurizma. Meja med čisto glasbeno estetskim in angažiranim je sicer krhka, se je pa ravno zvočna umetnost do danes odpirala zlasti neumetnostnim dilemam. Na mesto umetnosti so se naselile dejavnosti meddisciplinarne produkcije novega znanja: splošne družbene teorije, naravoslovni znanstveni izsledki, še posebej pa - to potrjujejo prav dosedanje edicije festivala EarZoom - najnaprednejše tehnološke rešitve pri zvočnem manipuliranju.

Glavnina nastopajočih je bila tudi tokrat predstavnikov akademskega miljeja, program večernih performansov pa so dopolnjevale še improvizacijske in celo bolj klasične koncertne prakse. Ravno ob takih preskokih iz zvočnega raziskovanja k skladateljskemu delu in čisto glasbeni praksi se je kazala temeljna zadrega: delo ustvarjalcev, ki spajajo impresivna znanstvena spoznanja, napredne zvočne tehnologije in umetniško formo je neredko uborno ravno v smislu glasbene sintakse. Taka so bila na primer dela za klavir in elektroniko Eduarda Mirande, uspešnega raziskovalca in pedagoga, ki pa se zdi v kompozicijskem smislu osredinjen na izredno naivne prijeme.

Tehnologija in glasbila

Z osredotočanjem festivala na napredne avdio tehnologije je program razprl širok razgled na različne znanstveno-kreativne poti. Nastopa Rogerja Dannenberga in Chrisa Kieferja sta bila zanimiva predvsem zaradi softverske virtuoznosti, medtem ko sta se Atau Tanaka in Adam Parkinson odločila za splošno dostopno tehnologijo: izvedla sta performans, pri katerem sta kot zvočne vire uporabila le štiri iphone. Tehnološka dovršenost seveda ne jamči umetniške zanimivosti in to je bil nauk enega izmed presežkov festivala, nastopa znanega Nicolasa Collinsa. Njegov performans Salvage je temeljil na manipulacijah z odpadnimi elektronskimi vezji, kljub okornemu sredstvu pa je bil to eden najbolj lucidno organiziranih nastopov.

Na zadnji festivalski dan se je poudarek preselil na improvizirano glasbo. Nastop Mathewa Burtnerja, raziskovalca in veščega saksofonista, je bil izreden zaradi občutljivega, celo ekspresivnega zlivanja elektronskega in akustičnega zvočnega tkiva. Zaključna improvizacijska koncerta na Metelkovi sta bila tudi letos prispevek cikla Confine Aperto zavoda Sploh; nastopa kitarista Kima Myhra ter dueta Oliviera Toulemonda in Mathiasa Forgeja sta pomenila dokončen izstop iz polja zvočnih umetnosti. Iz nastopov zvočnih umetnikov se je sicer nadaljevala tipična statičnost, ki pa so jo improvizatorji natrpali s pozornostjo do strukturiranosti in predvsem do detajla.

Zvok in (ne)svoboda

Programska pozornost festivala EarZoom se je letos vsaj načelno odmaknila iz avtopoetičnega raziskovanja razmerij zvočne umetnosti in zvočnih tehnologij. O tem je pričal že nastop, na katerem je Mauricio Valdes z glasbo v živo spremljal film o nasilnem zatrtju protestov leta 1968 v mehiški prestolnici, družbeni angažma pa je zaznamoval tudi spremljevalni prireditvi festivala. Z (ne)svobodo je imela veliko opraviti že razstava Zvoki Evrope: Disharmonični glasovi v prostorih Aksiome, s temo pa je bila po svoje povezana tudi instalacija Skladba za harmoniko v zamisli Tomaža Groma in programerski izvedbi Vasje Progarja. Za instalacijo se je sicer zdelo, da se je spoprijela s temeljno maksimo dobrega komponiranja, ki pravi, da je ustvarjalna svoboda mogoča samo ob jasnih omejitvah, a je delo možno brati tudi z druge strani, kot prikaz družbenih in medčloveških razmerij, ki določajo ustvarjanje. Instalacija je na koncu izpadla kot posrečena igra, v kateri je obiskovalec sodeloval v kreativnem procesu, v katerem je nadzor nad drugim tako izvajal kot mu je bil tudi podvržen.

Letošnji EarZoom je zvočno umetnost posredoval razmeroma integralno v smislu, da je pokazal nekatere njene ustvarjalne presežke ter temeljne dileme in nevarnosti. Kljub temu je jasno, da morajo biti vsebine, kakršne prinaša festival, tvoren del vsakega glasbeno-umetnostnega okolja, ki bi mu radi priznali sodobnost.