Še več, obstajajo resne ocene, da je ta elita s svojimi preteklimi, predvsem v lastne interese zagledanimi ravnanji pomembno prispevala k temu, da je kriza globlja, kot bi lahko bila.

Nenazadnje je mogoče povsem empirično dokazati, da je politična, bolje rečeno strankarska elita, čeprav na krilih parlamentarne demokracije in spoštovanja človekovih pravic, po osamosvojitvi ustvarila kartelno, za druge zamisli in predloge praktično zaprto vodenje države. Tako je zlahka onemogočala vsako spremembo, ki bi morda bila uperjena zoper njihov kartel. Omenimo samo, da si je politična elita prikrojila celo možnosti za razpis referenduma in ga s tem, da že ena tretjina poslancev lahko razpiše referendum kadarkoli in o čemerkoli, iz orodja neposredne demokracije spremenila v orožje medstrankarskega boja za oblast. Enako je strankarska elita svojim interesom prikrojila proporcionalni volilni sistem, tako da je uvedla volilne okraje, kar strankarskim vrhovom daje možnost, da imajo oni in ne volilci, kot to določa ustava, največji vpliv na to, kdo od kandidatov bo izvoljen v državni zbor.

Čeprav merjenja javnega menja, ki vsa kažejo enak trend, najbrž le delno razkrivajo stanje političnega duha v državi (pravo stanje, na primer stopnjo politične apatije na eni in pripravljenost elite spremeniti miselne vzorce na drugi strani, pa bodo pokazale volitve in to, kako se bo elita po njih lotila reševanja nakopičenih težav v državi), so lahko vsaj pomemben razlog za razmislek, kakšni so miselni vzorci slovenske politične elite, kako deluje, kakšna so njena bolj ali manj skrita omrežja v ozadju političnih odločitev. Toda to je precej zahtevna naloga, ki predpostavlja več kot zgolj priložnostno novinarsko raziskovanje. Nekoliko lažje je odgovoriti na vprašanja, kdo sestavlja slovensko politično elito, kako je nastala in predvsem, kakšna je njena sposobnost pozitivne reprodukcije.

Predsedniki za vedno

Obstaja splošno prepričanje, da se politična elita prepočasi obnavlja, da "že dvajset let in več gledamo ene in iste obraze", da vsaj del elite deluje kot vase zaprta politična kasta, ki le redkim dovoljuje, da se ji pridružijo. Pogled na to, kdo so (bili) voditelji strank po osamosvojitvi, tej "kontinuiteti" pritrjuje. Če izvzamemo LDS, ki ji zadnja štiri leta predseduje za naše politične razmere mlada, komaj 38-letna odvetnica Katarina Kresal, in SLS, katere vodenje je pred dvema letoma in pol prevzel Radovan Žerjav, ki je v politiko vstopil kot minister za promet proti koncu Janševe vlade, so na čelu strank že skoraj dvajset let isti ljudje.

Na prvem mestu kontinuitete na čelu strank je Zmago Jelinčič. Jelinčič, sicer farmacevt z burno preteklostjo, je predsednik Slovenske nacionalne stranke od marca 1991, ko jo je na svojem domu tudi ustanovil (prve politične korake je sicer naredil kot Pučnikov socialdemokrat). Na položaju prvega moža SNS mu je bil vsaj približna konkurenca poslanec in nekaj časa podpredsednik SNS Sašo Peče, ki se je z Jelinčičem razšel ob koncu prejšnjega mandata, ustanovil konkurenčno stranko Lipa, vendar mu z njo na volitvah 2008 ni uspelo prestopiti parlamentarnega praga. SNS je znana kot stranka, ki jo je zapustilo največ poslancev in se preselilo v druge poslanske skupine. Največji osip je njegova poslanska skupina doživela na višku svoje moči, ko je na volitvah leta 1992 dobila presenetljivih in, kot se je izkazalo pozneje, rekordnih dvanajst poslancev. Ob koncu tega mandata sta Jelinčiču ostala zvesta samo še Polonca Dobrajc in Rafael Kužnik. Na volitvah 1996 je SNS dobila "samo" pet poslanskih sedežev, ki so jih zasedli omenjeni trije poslanci (poslanka Dobrajčeva je pol leta pred koncem mandata s svojim glasom omogočila, da je oblast prevzela Janševa koalicija, katere vlado je sicer vodil Andrej Bajuk, in se preselila med nepovezane poslance, kasneje pa med poslance SDS) in že omenjeni Sašo Peče ter Peter Lešnik.

Nasploh za Jelinčiča velja, da je ustvaril nekakšno družinsko in prijateljsko stranko, ki pravzaprav ni stranka v pravem pomenu besede, z njo pa spretno izrablja dejstvo, da ima s svojo neposredno, za nekatere tudi prostaško in nestrpno retoriko med volilci ravno toliko pristašev, da se je na vseh volitvah obdržal v parlamentu in je tako v državnem zboru v družbi še štirih poslancev (Miran Jerič, Darja Lavtižar Bebler, Jožef Školč in poslanka madžarske manjšine Maria Pozsonec) že peti mandat zapovrstjo. Več, šest, mandatov imajo samo Anton Anderlič, Miran Potrč, Janez Janša in poslanec italijanske manjšine Roberto Battelli.

Vendar je Jelinčič obrobna politična figura, ki doslej še ni krojila večjih in pomembnejših političnih odločitev. Nikoli ni bil v kakšni vladni koaliciji, ni se pridruževal niti opoziciji, ampak loveč koristi zase in za stranko spretno krmaril med obema stranema v parlamentu. In bo, kot kaže, tako vsaj še en mandat.

Zmaga Jelinčiča med šefi strank po številu poslanskih mandatov, upoštevajoč še volitve v republiško skupščino aprila 1990, presega Janez Janša, pri čemer skoraj osem let ni preživel v poslanskih klopeh, in sicer mandat, ki ga je leta 1992 začel kot minister za obrambo, in mandat 2004-2008, ko je vodil vlado. Janša se je spomladi 1992 po razpadu SDZ na Demokratsko stranko in Narodne demokrate priključil Pučnikovi SDSS in že leto zatem po slabem rezultatu stranke, ki ji je komaj uspel vstop v parlament, postal njen predsednik. Pozneje je bil brez konkurence za predsednika SDS (oziroma njene drugače poimenovane predhodnice) izvoljen še petkrat, nazadnje na kongresu leta 2009, ko je ob štirih neveljavnih glasovnicah od 558 delegatov dobil 554 glasov.

Janez Janša je tudi eden tistih pripadnikov slovenske politične elite, ki imajo politične korenine v letih pred 1990, ko je bil dejaven v vodstvu organizacije socialistične mladine (ZSMS) - v času, ko je bil priprt, se je potegoval tudi za vodenje ZSMS, a je bil na predsedniško mesto izvoljen Jožef Školč. Če prištejemo še leta v ZSMS, Janševa politična kariera traja že skoraj trideset let, od tega je vodja SDS nepretrganih osemnajst let in pol.

Podobno kot Janša je politične korenine iz časa pred prelomnim letom 1990, ko je po spletu okoliščin prišel do samega vrha jugoslovanske federacije, vlekel tudi Janez Drnovšek. Zasluge za to, da je prevzel krmilo LDS (vabili so ga sicer v številne stranke, med drugim socialisti in celo krščanski demokrati), so si lastili (vsaj) trije liberalnodemokratski politiki: Gregor Golobič, ki naj bi prišel z idejo o imenovanju Drnovška na čelo stranke in ga v to tudi prepričal, takratni predsednik LDS Jožef Školč, ki je organiziral srečanje z Drnovškom in sestopil z mesta predsednika stranke (Školč naj bi bil tudi politični boter Katarine Kresal), in Drnovškov sokrajan iz Zagorja Matjaž Švagan, ki ga je uradno evidentiral kot predsedniškega kandidata LDS. In tako je na kongresu na prvi pomladni dan leta 1992 pod sloganom Druga slovenska pomlad in ob zvoku Vivaldijevih Štirih letnih časov Drnovšek prevzel vodenje LDS. Vendar ni ostal le predsednik stranke. Nasprotno - ob prevzemu vodenja LDS je želel, da postane generalni sekretar Gregor Golobič, ki mu je prepustil upravljanje stranke, sam pa se je kot predsednik vlade ukvarjal z upravljanjem države. Najprej je maja 1992 s konstruktivno nezaupnico zrušil zaradi notranjih sporov dodobra načeto Demosovo vlado Lojzeta Peterleta, nato na volitvah jeseni istega leta z LDS pobral največ glasov, po združitvi LDS, Demokratske stranke, socialistov in zelenih je na volitvah leta 1996 dosegel še prepričljivejšo zmago, s 36,26 odstotka glasov pa je LDS pod njegovim vodstvom štiri leta kasneje dosegla doslej najboljši rezultat katere od strank na državnozborskih volitvah pri nas. Skupaj je na premierskem in na položaju predsednika LDS preživel deset let, nato pet let na položaju predsednika republike. Skupaj s funkcijami v SFRJ je bil torej v samem vrhu politične elite več kot dvajset let.

Premišljeno do Pahorja

Po izvolitvi na mesto predsednika republike je Drnovška na čelu vlade in stranke zamenjal Tone Rop. Drnovšek je sicer kot naslednika vsaj na čelu stranke želel videti svojega najtesnejšega sodelavca Gregorja Golobiča, glede vodenja vlade pa je prednost dajal Igorju Bavčarju in ne Tonetu Ropu, za katerega je ocenjeval, da premierski nalogi ne bo kos. A je bil Gregor Golobič bolj naklonjen Ropovi kandidaturi in je v to prepričal tudi Drnovška. Na valentinovo leta 2002 se je Rop povzpel na čelo LDS, z Drnovškovim odhodom pa se je začel padec liberalne demokracije.

Po porazu na volitvah 2004 je LDS skoraj razpadla. Vodenje LDS je prevzel evropski poslanec Jelko Kacin, a tudi njemu ni uspelo konsolidirati stranke. Del poslancev z Ropom na čelu (ki je bil julija lani imenovan za podpredsednika in člana upravnega odbora Evropske investicijske banke) je presedlal k Socialnim demokratom, drugi del (Matej Lahovnik, Pavel Gantar, Majda Širca itd.) pa je ustanovil najprej gibanje nato pa novo stranko Zares in na mesto predsednika stranke postavil politično že nekoliko pozabljenega Gregorja Golobiča, ki se je po predreferendumski kampanji o EU in Natu dokončno oddaljil od LDS, se poleti 2003 zaposlil v Ultri, decembra 2006 pa izstopil iz stranke.

A kot danes ugotavljajo v Zaresu, so stranko ustanovili prepozno. Kot še pravi čas za ustanovitev navajajo januar 2007, a so nekateri - zlasti Pavel Gantar, ki naj bi imel pri nagovarjanju izbranih poslancev osrednjo vlogo kolebali. Tako je bilo društvo ustanovljeno šele marca, prav tega meseca pa se je podpora SD po javnomnenjskih anketah skoraj podvojila in so se torej nekdanji volilci LDS že preselili k SD.

Janeza Drnovška ne najdemo med člani zadnjega, "reformatorskega" centralnega komiteja zveze komunistov, ki mu je načeloval Milan Kučan. Med zelo redkimi imeni s tega seznama, ki se še vedno ukvarjajo s politiko, pa je aktualni predsednik vlade Borut Pahor. Mesto predsednika Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), v katero se je leta 1993 poleg SDP, kot se je preimenovala zveza komunistov, združilo še nekaj manjših strank in političnih skupin, je Pahor prevzel leta 1997 (od leta 1993 do 1997 je bil podpredsednik ZLSD). Predsednik je še danes - na čelu SD je torej nepretrgano štirinajst let. Štirikrat je bil tudi izvoljen za poslanca, v letih 2000 in 2004 je bil predsednik parlamenta, nato en mandat evropski poslanec in zdaj skoraj tri leta predsednik vlade.

Prav kadrovanje Pahorja za vodjo ZLSD pred dobrimi štirinajstimi leti bi lahko označili kot primer pri nas redkega, premišljenega nameščanja predsednika katere od strank. V ZLSD so, ko so iskali novega predsednika stranke, opravili obsežno javnomnenjsko anketo o tem, zakaj stranka ne more dobiti širše podpore med volilci. V odgovorih o nujnem mlajšem, bolj ljudskem nasledniku dotedanjega predsednika Janeza Kocijančiča so prepoznali možnost za stranko, če bi jo vodil Borut Pahor, in ga nato tudi načrtno promovirali za novega predsednika.

Predsedniki kot potrošno blago

Tezi o veliki zaprtosti politične elite, vsaj kar zadeva predsednike strank, pa ne pritrjujeta stranki SKD oziroma NSi, SLS in deloma tudi DeSUS. V krščanski demokraciji in njeni naslednici (NSi) so se zamenjali trije predsedniki, pri čemer se z relativno dolgim predsedniškim stažem desetih let lahko pohvali le Lojze Peterle. Na čelu SKD je bil od ustanovitve stranke do njene ponesrečene združitve z ljudsko stranko leta 2000. Ko so poslanci združene stranke SLS+SKD podprli ustavni zakon, ki je ohranil proporcionalni volilni sistem, sta podpredsednika združene stranke Andrej Bajuk in Lojze Peterle iz stranke izstopila in skupaj s še nekaterimi somišljeniki zlasti iz vrst bivše SKD ustanovila NSi, katere vodenje je prevzel Andrej Bajuk. Po porazu na volitvah 2008, ko je NSi ostala zunaj parlamenta, je postala predsednica Ljudmila Novak.

Lojze Peterle je bil po dveh letih predsednikovanja vladi nekaj let zunanji minister, pa poslanec državnega zbora, zdaj pa je že drugi mandat evropski poslanec.

Veliko večje kadrovske spremembe v vodstvu stranke je doživela Slovenska ljudska stranka. Na njenem čelu se je zamenjalo kar sedem predsednikov, med katerimi sta še najdlje (osem in štiri leta) zdržala Marjan in Janez Podobnik. A sta, tako kot tudi večina drugih predsednikov, danes oba na političnem obrobju. Le Janeza Podobnika še najdemo v sedemnajstčlanskem izvršilnem odboru stranke, Marjan Podobnik se ukvarja z "agrobiznisom", Ivan Oman in Franc Zagožen sta se vrnila h kmetovanju, Franc But je odšel v diplomacijo, Bojan Šrot pa vztraja kot celjski župan.

Kar pet predsednikov (Ivo Sisinger, Rado Lipič, Jože Globačnik, Janko Kušar in Anton Rous) se je zvrstilo na čelu DeSUS, preden je stranko pred šestimi leti prevzel Karl Erjavec (ta je imel pred vstopom v DeSUS že tri strankarske izkaznice: SKD, SLS in LDS). Značilnost stranke upokojencev je, da je od leta 1996, ko je prvič samostojno vstopila v državni zbor, sodelovala v vseh vladnih koalicijah, Erjavec pa je bil minister v dveh vladah.

Funkcije niso jamstvo za vpliv

Po razmerjih v strankah bi težko določili, kdo je drugi najvplivnejši funkcionar v posamezni stranki oziroma kdo bi bil lahko naslednik sedanjih predsednikov. A bo po volitvah do zamenjav vsaj v nekaterih strankah skoraj gotovo prišlo. Tako v SD prevladuje prepričanje, da Boruta Pahorja po kongresu prihodnje leto v vrhu stranke ne bo več. Danes, pravijo v SD, raziskave o profilu novega predsednika (še) ne delajo, prav tako Borut Pahor kakšnega napora za izšolanje svojega naslednika ni vlagal. Tako prav veliko kandidatov, ki bi lahko nasledili sedanjega predsednika SD, ni na obzorju. Pri odgovarjanju na vprašanje, kdo so danes poleg Pahorja najbolj vplivne osebe znotraj SD, bi lahko izpostavili dolgoletnega vodjo poslanske skupine, v tem mandatu pa podpredsednika državnega zbora in podpredsednika stranke Mirana Potrča, dolgoletnega glavnega tajnika, sedaj pa vodjo poslancev SD Dušana Kumra, šolskega ministra in nekdanjega podpredsednika stranke ter dolgoletnega ideologa SD (tudi očeta njihove vizije tretje poti) Igorja Lukšiča, ministra za promet in podpredsednika stranke Patricka Vlačiča ter finančnega ministra Franca Križaniča. Da se Potrč in Kumer za mesto predsednika stranke ne bosta potegovala, je že gotovo, ali bo aktualen kdo od ostale trojice, pa bo odvisno od dogodkov v prihodnjih mesecih - v veliki meri tudi od rezultatov volitev in povolilnega razmerja moči znotraj stranke. Z neizvolitvijo za podpredsednika SD na zadnjem kongresu je bil sicer dotedanji podpredsednik, pred tem pa predsednik programskega sveta, Igor Lukšič iz najožjega vodstva stranke nekoliko umaknjen, vendar pa ne tudi povsem potisnjen na obrobje. Kot tudi samo imenovanje Patricka Vlačiča na podpredsedniško mesto še ne pomeni, da ga v stranki široko sprejemajo kot morebitnega Pahorjevega naslednika. Mnogi so namreč od Vlačiča, ki je politično zrasel iz strankinega podmladka, pričakovali, da se bo razvil v bolj odmevnega in všečnega politika. Ob tem je zanimivo, da Franc Križanič znotraj SD nikoli ni imel kakšne pomembnejše funkcije, prav v njem pa del članstva - zlasti v Mladem forumu pa tudi v Delavski zvezi - vidi najbolj prepoznavnega socialdemokrata in se je tudi v sporih med Pahorjem in Križaničem praviloma postavil na stran slednjega.

Zaradi bližajočih se volitev si izražanja večjega nezadovoljstva nad vodenjem stranke na konvenciji prihodnji teden ne more privoščiti stranka Zares in tudi glasnejših kritik v LDS na račun Kresalove do 4. decembra ne gre pričakovati. Po številnih odhodih iz LDS in po nekaterih odhodih ter precejšnji razklanosti v Zares bi danes v obeh strankah težko našli veliko vplivnih posameznikov. Morda se v LDS Katarini Kresal še najbolj približa pravosodni minister in predsednik odbora za pravosodje pri LDS Aleš Zalar. Prvaku Zaresa pa nekdanji predsednik parlamenta in predsednik ljubljanske organizacije stranke Pavel Gantar, vsaj če upoštevamo pomembnost funkcij, pa tudi podpredsednik stranke in vodja poslanske skupine Franco Juri.

Še večji razkorak v moči in vplivnosti med predsednikom in ostalimi funkcionarji je zaznati v SDS, kjer tudi njihovi najvišji funkcionarji in medijsko najbolj izpostavljeni člani, na primer podpredsednik stranke Zvonko Černač, vodja poslanske skupine Jože Tanko, nekdanji gospodarski minister in sedanji poslanec Andrej Vizjak, nekdanji šolski minister in sedanji evropski poslanec Milan Zver, nekdanji minister za razvoj Žiga Turk… najpogosteje izzvenijo predvsem kot izvrševalci Janševih navodil in razlagalci njegovih misli. Da Janša ugovorov in različnih mnenj v stranki ne bo trpel, je nazorno pokazal na kongresu leta 2001 v Celju, ko je najavil svoj odstop s predsedniškega mesta, če bodo delegati za člana izvršilnega odbora podprli nekdanjega poslanca te stranke Iva Hvalico.

Varljiva slika

Tudi pogled na predsednike v dosedanjih devetih vladah po letu 1990 pokaže precejšnjo kadrovsko zaprtost. Na čelu vlad se je v enaindvajsetih letih zvrstilo šest predsednikov. Z nepretrganim premierskim obdobjem dvanajstih let daleč prevladuje Janez Drnovšek, medtem ko nobenemu od drugih predsednikov vlad mandata ni uspelo ponoviti. Toda to ni bilo toliko odvisno od kadrovske odprtosti strank, ampak so takšne razplete narekovali volilci na volitvah. Nekoliko drugačno sliko kažejo seznami ministric in ministrov, ki pa so posledica ravnanja strank. Od več kot 130 dosedanjih članov slovenskih vlad so imeli le redki ministrsko službo večkrat. Izstopajo Dimitrij Rupel, ki je bil minister kar šestkrat, štirikrat so bili na čelu resorjev Igor Bavčar, Janez Janša, Slavko Gaber, Mitja Gaspari in Pavel Gantar, po trikrat pa Anton Rop, Janez Kopač, Miha Jazbinšek in Jelko Kacin, petnajst ministrov je to službo opravljalo dvakrat. Večina teh se je iz vladnih kabinetov vrnila nazaj v prejšnje službe, bodisi na univerze, med odvetnike ali v javne zavode in podjetja. Le redki med njimi so še strankarsko aktivni na najvišji ravni.

Pri poslancih analize kažejo, da se je slika parlamenta vendarle precej spreminjala. Na volitvah leta 1992 so kar tretjino sedežev (31) v novem 90-članskem državnem zboru zasedli "delegati" prejšnje 240-članske republiške skupščine. Od tega jih je bilo kar 26 iz družbenopolitičnega zbora te skupščine, ki je bil sestavljen po načelu strankarskih list. Med njimi so bili Tone Anderlič (LDS), Janez Janša (SDS) in Miran Potrč (SD), ki jim je uspelo v parlament priti tudi na vseh naslednjih volitvah, pa Jožef Školč (LDS), ki mu to ni uspelo samo na prejšnjih volitvah. V klopeh prvega državnega zbora je tako sedelo 59 novincev.

Na drugi strani je niz znanih imen iz stare garde, za katere je bil poslanski mandat 1992-96 tudi zadnji. Leta 1996 (in tudi kasneje) na seznamu poslancev, denimo, ne najdemo več Franceta Bučarja (zdaj upokojenec), Janeza Kocijančiča (olimpijski komite), Leva Krefta (univerzitetni profesor), Antona Peršaka (državni svetnik in župan v Trzinu), Lea Šešerka (univerzitetni profesor) in Ludvika Toplaka (bivši rektor mariborske univerze). Na volitvah 1996 je bilo 56 poslancev, ki še niso sedeli v poslanskih klopeh, štiri leta pozneje samo 41, leta 2004 pa 42 novincev med poslanci. Podobno razmerje velja tudi v sedanjem parlamentarnem mandatu.

Profesor Drago Zajc v eni od svojih primerjalnih študij ugotavlja, da je Slovenija po deležu ponovno izvoljenih poslancev na repu evropskih držav, kar pripisuje naši relativno kratki parlamentarni tradiciji. Pravi tudi, da sposobni in dobri politiki ne želijo ponovno kandidirati na volitvah. Med razlogi Zajc navaja, da je poklic poslanca premalo cenjen in v javnosti ne uživa ustreznega ugleda in da po ugodnostih menedžerji, ki niso tako izpostavljeni kritiki, pogosto prekašajo politike.

Kar zadeva ugled, je treba povedati, da si ga politiki gradijo s svojim delovanjem sami. Nenazadnje si tudi plače in druge ugodnosti določajo sami. Poglejmo številke. Plača predsednika parlamenta je julija znašala 6374 evrov, povprečna poslanska plača pa se vrti okoli 4580 evrov. Poslanci ob vseh dodatkih in povrnjenih stroških, ki veljajo tudi za druge, prejemajo še mesečni pavšal "za stroške dela z volilci", ki, odvisno od tega, kako daleč od Ljubljane je poslanec doma, znaša od 523 do 994 (neobdavčenih) evrov. Za primerjavo: letošnja julijska bruto plača predsednika republike je znašala 6336, predsednika vlade 6102, plače ministrov pa segajo od pet tisoč do šest tisoč evrov.

Čeprav podatki kažejo, da vsak mandat v parlament vstopi okoli polovica novih poslancev, pa praviloma ti ostanejo skoraj neopaženi in služijo predvsem kot kolešček v glasovalnem stroju posamezne politične stranke. Med poslanci, ki so v državni zbor vstopili na novo, je tako težko izpostaviti imena, ki so delovanju parlamenta ali stranke vtisnili opaznejši pečat. Kot je pokazalo navajanje imen oseb, ki sodijo v strankarske elite, je število res vplivnih politikov v posameznih strankah majhno, ponekod je zoženo celo samo na predsednika stranke. Tudi nekateri posamezniki, ki se jim uspe povzpeti na najvišje položaje v državi kot na primer sedanji predsednik parlamenta Ljubo Germič v strankarski politiki kakšne vidnejše vloge nimajo. Vse to potrjuje, da aktualna strankarska vodstva ne želijo (in vztrajno preprečujejo), da bi se jim po vplivnosti in moči kdorkoli približal in morda s tem celo ogrozil njihov položaj. Kaj šele, da bi skrbela za vzgojo svojih naslednikov (napori nekdanjega glavnega tajnika SKD Edvarda Staniča, ki se je kot prvi politik pri nas zavedal pomena načrtnega šolanja političnih kadrov in je s tem namenom ustanovil strankino akademijo, so bili z njegovo smrtjo izničeni). V nekaterih strankah smo bili sicer priče številnejšim zamenjavam v njihovem vodstvu, a so bile te posledica slabih volilnih rezultatov oziroma neuspešnega premagovanja notranjih kriz. Sestop s predsedniškega mesta je bil torej nuja, nov obraz, ki se je pojavil na čelu stranke, pa ob odsotnosti izgrajenih močnih in vplivnih naslednikov še zadnje upanje za ohranitev v političnem prostoru. Po drugi strani vsaj delno drži tudi, da sta ugled in spoštovanje do politikov v zadnjih letih tako upadla, da je vse manj izobraženih in sposobnih ljudi, ki bi se odločali za poklicno delovanje v politiki, četudi jih k temu vabijo.