Zato se je praktično vse do danes med ljudmi na tej strani Trojan ohranilo trdovratno prepričanje, da je mariborsko prestolovanje evropski kulturi prihodnje leto neke vrste pomota, štajerski politični in kulturni veljaki pa so jih s svojim dosedanjim (ne)delovanjem v tem prepričanju le še dodatno utrdili.

A že takrat, na samem začetku te zgodbe, ko smo bili torej prosto po Zokiju Ljubljančani nedolžne žrtve velike Janševe "antilublanske" zarote, se je na veliko pozabljalo, komu in čemu je projekt EPK v osnovi sploh namenjen. Če bi namreč pri nas znali vsaj za trenutek ne gledati na svet z očmi naših političnih nedonošenčkov, bi morda še pravočasno ugotovili, da je ta projekt v prvi vrsti namenjen prav takšnim mestom, kakršno je Maribor, saj gre pri vsem skupaj za veliko več kot enoletno kulturno veselico pod pokroviteljstvom Evropske unije.

O tem seveda najbolje pričajo znane zgodbe Glasgowa, Liverpoola, Corka in mnogih drugih nekdanjih "evropskih Mariborov", torej mest, ki so s propadom lokalne industrije nepovratno izgubila svojo delavsko identiteto in se kmalu zatem začela dobesedno utapljati v vsesplošni deprimiranosti, dokler se niso prav s pomočjo projekta EPK prelevila v moderna urbana središča, ki dandanes uživajo v svojem postindustrijskem življenju in privlačijo turiste z vsega sveta.

In če je bil morebiti Janez Janša res edini krivec za to, da je Maribor dobil ta veliki kulturni projekt, je bila to kvečjemu ena redkih posrečenih potez v njegovem mandatu, morda celo edina, ko govorimo o kulturi. To, da štajerska prestolnica krvavo potrebuje nov zagon in predvsem neko novo urbano zgodbo, namreč ni kakšna skrbno čuvana državna skrivnost. Konec koncev o tem boleče nazorno priča film Mirana Zupaniča z malce predolgim naslovom, ki se glasi Zmaga ali Kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine, film, ki je nastal v produkciji TV Slovenije in ki smo si ga lahko pretekli konec tedna premierno ogledali na portoroškem Festivalu slovenskega filma.

V njem izjemni Vlado Novak (da so ga pri nagradah spregledali, pove veliko več o letošnji žiriji kot o njegovem igralskem dosežku, ki je morda eden večjih v naši filmski zgodovini) natančno poosebi poraženi in ponižani duh tistega Maribora, ki je v prvih dvajsetih letih naše države ostal brez svojih "fabrik", brez svojega delavskega in tudi življenjskega dostojanstva, brez svoje preteklosti in prihodnosti. V tragikomičnem liku Maksa Bigeca, ki nekega dne ugrabi predsednika uprave propadajoče tovarne in od njega zahteva, da "mu jo vrne" oziroma da jo reši pred stečajem, se namreč skrivata vseprisotno razočaranje nad "novimi časi" in brezciljnost nekdanjega proletariata, ki že dvajset let zaman poskuša na novo osmisliti svoja razčlovečena življenja. Skriva pa se tudi tista počasi usihajoča iskrivost duha, ki je ne bodo pogrešali le Mariborčani, marveč jo bomo, če bomo dovolili, da do konca usahne, še kako pogrešali vsi mi, od Goričkega do Pirana.

Z Maksom Bigecom sta Vlado Novak ter scenarist in režiser filma Miran Zupanič ustvarila junaka, ki je morda celo večji od filma, v katerem se pojavi, junaka, ki nas bo vse skupaj še zelo dolgo opominjal na to, kako zelo pomembno je bilo, da ne zamudimo te izjemne priložnosti, ki se je Mariboru prihodnje leto ponujala v obliki projekta, ki se ponaša s tem, da je dokazano dragocena priložnost za regeneracijo mest, za povečanje njihovega ugleda v tujini in doma, za revitalizacijo tamkajšnjega kulturnega življenja pa tudi za oživljanje in spodbujanje turizma.

Seveda drži kot pribito, da sedanji časi takšnemu ali drugačnemu zapravljanju denarja niso najbolj naklonjeni, a s tem, ko smo se enemu za drugim odpovedali vsem resnično velikopoteznim projektom in infrastrukturnim investicijam ter praktično kakršnimkoli odločnejšim posegom v mariborsko prihodnost po letu 2012, smo pravzaprav dokončno zamudili priložnost za prepotrebno reinkarnacijo mesta ob Dravi. Predvsem pa smo s tem, ko smo Mariboru znova obrnili hrbet, še enkrat več pustili na cedilu vse njegove Makse Bigece.

Že sedaj namreč, kljub temu da je Mitji Čandru pred dnevi končno le uspelo sestaviti kakovosten, privlačen in raznovrsten kulturni program, obstaja več kot dovolj razlogov za bojazen, da bo Maribor že v začetku leta 2013, ko se bo torej izteklo leto zavidljivega kulturnega izobilja, ponovno le mesto iz Zupaničevega filma, mesto zaprtih in propadajočih tovarn ter izigranih in razočaranih delavcev, mesto raztreščene identitete, ki je preveliko in preponosno, da bi se sprijaznilo s provincialnostjo vladajoče strukture, a prešibkih urbanih glasilk, da bi jo lahko preglasilo, zaspano mesto, za katerega se vse bolj zdi, da si ga nihče v Sloveniji ne želi zbuditi iz njegovega tranzicijskega sna. Ja, Maribor bo prihodnje leto morda res postal Evropska prestolnica kulture, a mi kolesa njegove zgodovine s tem žal ne bomo kaj prida zasukali.