Po začetnih pritožbah Lojzeta Peterleta, Dimitrija Rupla in skupine, zbrane okrog Nove revije - ki je rdeče tablice s Titovim imenom občutila kot neposreden napad na njihovo zasebno, pa tudi na slovensko nacionalno dostojanstvo -, je tako poimenovanje ulic in trgov po Josipu Brozu v Sloveniji razglašeno za protiustavno.

Pripadam generaciji, katere konec otroštva so označile sirene za preplah tiste majske nedelje in ki je v vznemirljivih osemdesetih odraščala ob Novi reviji, Mladini, Pankrtih, Laibach, Neue Slowenische Kunst in peticijah za aretirano četverico. Tudi mi v Splitu smo šli po njihovih sledeh, v socialistični splitski belkanto smo neuspešno poskušali vpeljati punk, nekoliko uspešneje pa smo vpeljevali nove politične ideje. Tiskali smo Omladinsko iskro in počasi, skozi vrata, ki so jih odškrnili Slovenci, vstopali v velike, prepovedane teme: demokracija, pluralizem, človekove pravice, politični zaporniki, Goli otok, Pliberk, emigracija. In v najbolj prepovedano od vseh prepovedanih tem - Brozov kult.

Rok trajanja jugoslovanskega samoupravnega socializma se je iztekal, Titov kult je bil nepovratno načet, in če bi kdo v teh svobodoljubnih osemdesetih vprašal, ali sploh obstaja možnost, da bi se čez dvajset ali trideset let Josipa Broza Tita spominjali po čem dobrem - ali bo torej ostalo karkoli, zaradi česar bi ulice poimenovali po njem -, bi veljalo dobro razmisliti.

Njegova največja zgodovinska zasluga, vključitev Jugoslavije v ugledno družbo zmagovalcev največje svetovne vojne, je bila umazana s krvjo deset tisoč krivih in nedolžnih od Kočevskega Roga do Pliberka. Zgodovinski ne Stalinu je bil plačan z Golim otokom, bratstvo in enotnost z represijo nad nacionalnimi identitetami, "socializem s človeškim obrazom" pa z na tisoče uničenih življenj političnih zapornikov.

Dandyjevski šarm maršala s cigaro, s katerim je osvajal tako hollywoodske zvezde in naslovnice Lifa kot tudi ponosni industrijski proletariat, bo plačan s stalinističnimi čistkami in likvidacijami najbližjih sodelavcev, v blokovskem svetu do tedaj popolnoma neznan fenomen komunistične la dolce vita - z vespami, kabrioleti, minikrili, plesnimi klubi, kokakolo in Sofijo Loren na Brionih - pa z dvajset milijardami dolarjev dolga.

Če bi torej kdo v teh osemdesetih vprašal, ali obstaja možnost, da bo čez dvajset ali trideset let ostalo karkoli, zaradi česar bi ulice poimenovali po Titu, bi moral človek dobro razmisliti, preden bi se nečesa spomnil. Obstajala je namreč možnost, toda tedaj, pet- ali šestinosemdesetega, tako oddaljena in neverjetna, da človek ni vedel, ali jo je vredno in ali se jo sploh sme izreči na glas.

Morda pa - pameten za nazaj na glas razmišljam - tedaj, ko je Jugoslavija razpadla in so republike postale neodvisne države. Zelo težko bi namreč neodvisne socialistične republike zagovarjale odločitev, da se ulice ne smejo imenovati po človeku, ki jim je leta 1945 dal meje, leta 1974 pa suverenost.

Toda meje in suverenost neodvisne republike Slovenije, kot tudi vsake od sedmih držav, ki so nastale z razpadom Jugoslavije, je zarisal prav - saj ima veličastna zgodovina nenavaden smisel za humor - diktator, satrap in množični morilec Josip Broz Tito.

Ne poznam primera v svetu, vsaj ne v tistem, ki ga pogovorno imenujemo svobodni, da bi obstajala država, v kateri bi bilo prepovedano izkazovati čast zgodovinski osebi, ki ji je dala meje in suverenost. Praviloma to niso bila nedolžna bitja brez napak in krvavih madežev na rokavih bele uniforme: če nihče drug, to vemo dobro mi iz nekdanje Jugoslavije, ki jim očete novih domovin, vojskovodje, generale in državotvorne ideologe - vse tiste, po katerih se bodo jutri imenovali mestni trgi - vlačijo po haaških in občinskih sodiščih, preden so sploh prišli do zgodovinskega. Zgodovinske distance so torej lahko veliko krajše od tridesetih ali sedemdesetih let.

To je ta nenavadni smisel za humor velike, lenobne svetovne zgodovine: ideja slovenske neodvisnosti se je pojavila na straneh Nove revije, toda ne bi bila mogoča brez zgodovinske infrastrukture državoinštalaterja Josipa Broza, tistega, ki ga bodo v prepoved pahnili prav veterani Nove revije.

Ali zdaj jaz, trideset let starejši in pametnejši, branim tovariša Tita? Ali bi mu dal ulico? Ne. Iskreno povedano, meni se - oprostite izrazu - jebe za maršala. Zmagovalec v vojni ali diktator po njej, vseeno, bil je velika zgodovinska osebnost, zagotovo največja, kar so jih Hrvati in Slovenci kdaj dali, toda po takšnih tako ali tako ne bi poimenoval ulic: nikoli nisem sanjal o neodvisni državi, ampak o človekovi svobodi. O neodvisnih državah znotraj Titovih meja pa so sanjali prav tisti, katerih dostojanstvo njegovo ime tako žali.

Sicer pa smo bili mi trije iz Ferala tedaj, proti koncu svobodoljubnih osemdesetih, menda zadnje Brozove žrtve pred velikim razpadom: pred prvimi zgodovinskimi parlamentarnimi volitvami so v Nedeljni Dalmaciji cenzurirali celotno satirično prilogo na dveh straneh - štiri Evangelije o Titu, alternativne biografije največjega hohštaplerja naših narodov in narodnosti. Tedaj smo dobili resen opomin pred odpovedjo, namesto Ferala pa so objavili, saj ima zgodovina nenavaden smisel za humor, velikansko reklamo za Slovenijales.

Samo kak mesec kasneje so potekale svobodne volitve in redakcija je čez noč postala retardirana hrvaška Nova revija, mi trije pa - na ta smisel za humor zgodovine smo se do takrat že navadili - smo napredovali v titoiste.

Titove ulice v Ljubljani torej ne bo: namesto nje bosta obroč okoli Ljubljane sekali deloma Dunajska, deloma pa Slovenska ulica. Kaj pa je bilo med Kaiser-und-Königovim Dunajem in neodvisno Slovenijo, danes ne vemo zanesljivo.

Menda je bil neki Slovenijales.