Ves čas je bil namreč naš moto Kulturno dediščino najbolje varujejo ljudje sami, zato jo morajo poznati in se zavedati njenega pomena. Ko smo Dneve evropske kulturne dediščine odpirali na gradu Podsreda, sem prvič začutila, da se je ideja začela uresničevati tudi v Sloveniji. Prvič je bilo namreč začutiti zanimanje ljudi po Sloveniji, in to ne le tistih, ki se poklicno ukvarjajo z varovanjem dediščine. Dnevi so postali gibanje, zanimanje med posamezniki, nevladnimi organizacijami, pa tudi v manjših mestih in ustanovah po Sloveniji je preraslo pričakovanja.

(Jerneja Batič v članku Milana Vogla Prostovoljstvo in dediščinske skupnosti, Delo, 24. septembra 2011)

* * *

Vse lepo in prav, toda bronasti kipi, ki praktično vsi funkcionirajo kot javni spomeniki na izrazito obiskanih ali pa na bolj odročnih krajih v tej naši deželi, sredi Ljubljane ali konkretno v Begunjah, izginjajo skoraj kot po tekočem traku. Izginjajo, se razrezujejo in prodajajo doma ali v bližnjo tujino. Vsaj tako je razumeti izjave tiskovnih predstavnikov, tistih iz pristojnih občin, policijskih postaj ali celo podjetij, ki odkupujejo bron kot surovino, čeprav je razrezan ukraden kiparski bron mogoče zlahka prepoznati, saj je njegova struktura zelo specifična zaradi plastične modelacije.

Kako vsemu temu odpomoči v najkrajšem možnem času? Poloviti storilce, ki so, upoštevajoč težo in dostopnost spomenikov, očitno specializirani in dobro opremljeni; poostriti varstvo, saj je skrajni čas, da se v medijih ne bo več pozivalo samo tistih s prometne policije z geslom "gospodje, na teren bo treba", ampak naj se izvršuje občasni praktični nadzor še na mestih, kjer so javni spomeniki.

Ob tem dogajanju sem se spomnil, da je ljubljansko spomeniško službo v osemdesetih letih takratni Dinos kar dvakrat samoiniciativno poklical, tako da smo spet "našli" in vrnili balkon na hišo Lili Novy na Starem trgu, medtem ko je še nerazrezani kip Umirajoči talec Tržačana Oresta Dequella (ki je študiral v Ljubljani pri prof. Smerduju) našel in do danes ohranil novo javno mesto ob pokopališču v Izoli. In še zanimiva zgodba s tedanjih Žal: ko so neke noči izginili novi bakreni žlebovi z večine Plečnikovih mrliških vežic, je uspela akcija ob iniciativi spomeniške službe in miličniške zasede, ki je nekaj dni po montaži novih žlebov zajela kompletno povratniško tatinsko tolpo.

Ob siceršnjem dejstvu, da je Slovenija leta 1991 pristopila v krog 49 držav članic Evropske kulturne konvencije pri Svetu Evrope, je v praksi omenjena zavest o varovanju dediščine očitno prešibka. Morda celo obratno: zavest enih je spodbudila skomine po razmeroma lahkem zaslužku pri drugih, ki jim večinoma neuspeli kazenski pregon ni nagnal strahu v kosti.

Pokomentirajmo tekoče in komaj pretekle kraje, pa celo uspešne akcije za nadomestilo izgubljene dediščine. V mestni občini Ljubljana, kjer je pred časom z enega osrednjih prostorov izginila glava-kip nekdanjega mestnega funkcionarja Dermastije, so v kiparski zapuščini avtorja Borisa Kalina našli mavčni kalup, tako da je nov bronasti odlitek nadomestil izginulega. Enak postopek je bil mogoč pri pravkar znova ogroženem (zareza žage v nogi kipa je dovolj zgovorna!) Kurirčku, spomeniku kiparja Staneta Keržiča. V Begunjah bo po najdbi kipa bronastega talca, ki so ga v pomanjšavi (avtor prav tako Boris Kalin) v svojem času podeljevali kot priznanje za določene uspehe, s pomočjo računalniške tehnike in ob asistenci novega kiparja mogoče ponovno zmodelirati ukradeni kip v ustrezni velikosti.

Kajti problem tiči prav tem, da niso več ohranjeni originalni mavčni kalupi: delno jih je uničil zob časa, delno so ostali v nekoč delujočih livarnah. Tudi pravkar ukradenega Kalinovega Talca v Gramozni jami so ulili v zagrebški livarni Šeb. Tako tudi ni več mogoče nadomestiti Zmagovalke Tineta Kosa iz drevoreda pod športno halo Tivoli ali Kopalke Franceta Goršeta, ki je izginila s pročelja kopališča Ilirija.

Rezime vsega tega je naslednji: iz zapuščine umrlih kiparjev in ateljejev kiparjev, ki ustvarjajo javne spomenike, v današnjih časih sicer ne tako pogosto kot njihovi predhodniki, da ne govorimo o vseh tistih, ki jih ustvarjajo znotraj svoje razstavne dejavnosti, naj bi mavčni kiparski pozitivi našli zanesljivo hrambo v gliptoteki. To je v zbirnem muzeju, ki ga poznajo v večini držav in ki ima seveda tudi izrazito pedagoški značaj, saj nazorno kaže razvoj nacionalne kiparske misli. Slovenija bi tak muzej seveda že zdavnaj potrebovala, dokler je še kaj dosegljivega razstavnega materiala tudi iz preteklih stoletij. Ali ne bi take gliptotečne zbirke predvideli ob gradnji novih umetniških akademij, če nam že ne more biti za zgled sosednja zagrebška, ki deluje kot samostojni zavod in je vredna obiska prav zaradi svoje pregledne urejenosti, ki še kako krepi nacionalno kulturno zavest?