Ob obeh in podatkih iz kolumne bi se veljalo zamisliti in si zastaviti nekaj vprašanj: ali sta bila dogodka evidentirana v sistemu poročanja o neželenih dogodkih v ustanovi, kjer sta se zgodila, ali sta bila analizirana in ali so bili sprejeti ukrepi, da se ne ponovita; in drugo, prav tako pomembno vprašanje, ali je avtor kolumne to preveril. Če nista bila evidentirana, zakaj se ni avtor, ko je za dogodka izvedel, odločil najprej za anonimno prijavo, kar lahko naredi vsak, ter počakal na rezultat preiskave? Ali je posredi vnaprejšnje nezaupanje v sistem prijavljanja ali je morda posredi kaj drugega? Ne eno ne drugo nas ne more navdajati z optimizmom!

Imam nekaj izkušenj s to problematiko, nenazadnje sem sam, zaradi objektivne odgovornosti, ob napaki podrejenega leta 2002 odstopil kot direktor bolnišnice. Kasneje, zaposlen na ministrstvu za zdravje, sem se močno zavzel v nesrečnem primeru smrti Bora Nekrepa in bil kritičen do zaključkov notranjega strokovnega nadzora in v nadaljevanju neodgovornega, neprofesionalnega dela Zdravniške zbornice. Kasneje sem vodil program vzgoje oziroma promocije evidentiranja nepredvidenih neželenih dogodkov v bolnišnicah. Pod okriljem MZ je pripravljenih vrsta dokumentov, navodil, kako postopati v takih primerih, vendar se proces javljanja in analiziranja zapletov, napak, nesreč in posledičnih sprememb strokovnih in organizacijskih navodil premika prepočasi, z zadržki. Zakaj?

Ko o tem razmišljam, je treba priznati, da zdravniki še nismo "z odprtimi rokami" sprejeli tega poročanja in analiziranja. Pri teh poročilih smo še vedno prej ko ne zadržani, tak primer radi prikrijemo, in naša poročila so v primerjavi s poročili nekaterih dobrih bolnišnic po svetu zelo skromna, še posebej v strokovnem delu. Razlogov je več, že večkrat sem jih naštel in jih bom še enkrat ponovil.

Najpomembnejši je ta, da je strokovnjak, ki prizna napako, v našem okolju takoj diskreditiran, češ, saj smo vedeli, da je slab delavec, pa čeprav vsi vemo, da se napake dogajajo vsakemu izmed nas in da je medicina stroka z enim največjih tveganj za napake.

Drugi razlog je v privoščljivosti med zdravniki samimi ter izkoriščanjem napake, ki se zgodi posamezniku, čeprav morda zaradi napačnega sistema, za medsebojno obračunavanje, lahko celo za izpodrivanje na karierni poti. Tako ravnanje v tujini obsojajo in je lahko tudi razlog za suspenz!

Ne nazadnje sta razlog za prikrivanje tudi mnogokrat nepošteno poročanje medijev in vnaprejšnje obsojanje, pred razčiščenjem na sodišču, da stroke niti ne omenjam, saj je pri tem vse prevečkrat "odpovedala". In končno, tudi naša kazenska zakonodaja v tem pogledu ne sledi sodobnim trendom, kajti v resnici je za zdravnika obtožba, da je odgovoren za umor iz malomarnosti, zelo hud udarec. Američani so zapisali: ne kaži s prstom na zdravstvenega strokovnjaka, ki se mu je zgodila napaka, kajti praviloma se mu ni zgodila hote!

Vse navedeno kaže na to, da je naše okolje "bolno", da se ob nesreči drugega radi naslajamo in jo izkoristimo za samopromocijo, mediji pa za senzacijo. Po drugi strani pa je vsaj tako res, da smo v naši družbi močno okrnili vsakršno zaupanje. Tudi za to obstajajo objektivni razlogi!

Če pogledamo zdravniški ceh, je jasno, da Zdravniška zbornica še ni dorasla tej problematiki in ravna enako, kot smo ravnali pred štiridesetimi leti, ko je bilo vse, kar je naredila medicina, odlično in se o napakah sploh ni govorilo. Po drugi strani nam lahko pravniki še tako zagotavljajo, da pravni sistem deluje, in vendar je več kot očitno, da temu ni tako. Razlog je lahko tudi v neustrezni zakonodaji, vendar, zakaj je ne popravimo?

In sedaj sem pri zastavljenem vprašanju: zakaj je avtor kolumne ravnal tako, kot je, in napisal kolumno? Ali je ocenil, da bo kolumna prispevala več k izboljšanju poročanja in analiziranja nevarnih dogodkov v zdravstvu kot prijava v že obstoječi sistem prijavljanja in poročanja? Ali ocenjuje, da je s tem prispeval kamenček k večjemu zaupanju ljudi do zdravstva? Ali je vzgib kje drugje? Tekst je, kot vsi avtorjevi, napisan privlačno, je berljiv in lahko razumljiv. Osebno pa ocenjujem, da bi bilo veliko bolje oba dogodka najprej prijaviti in počakati na rezultat.

Da ne bo nesporazuma! Ne zavzemam se za prikrivanje javnosti, kajti javnost mora o tem biti obveščena! Prav pa bi bilo, da dosedanje naše postopanje v smislu "pranja perila" v javnosti prekinemo in namesto tega vzpostavimo odprt, lahko, če že ne obvezno, tudi trd strokoven dialog znotraj stroke. Premislimo, kaj nam dela več škode oziroma koristi: odkrito notranje poročanje brez iskanja krivca ter posledična nova navodila za delo in spremembe v organizaciji ob sočasnem odkritem obveščanju javnosti ali zapisi, kot je bil ta v Dnevniku, kjer javnosti ponovno samo sporočamo, da ne delujemo, kot bi morali. Čas je, da postanemo pošteni, profesionalni in zaupanja vredni!

Primarij dr. Janez Remškar