Prostor je leta 1968 dobil ime Liberty Plaza, po 11. septembru pa je bil preimenovan v Liberty Square. Ko je John E. Zuccotti, predsednik Brookfield Properties (lastnik Svetovnega finančnega centra), leta 2006 z 8 milijoni dolarjev bolj ali manj prazno zemljišče preuredil v park, so ga poimenovali po njem. Mladi protestniki in člani gibanja Zavzemimo Wall Street, ki so pred tremi tedni za poveljstvo svoje revolucije izbrali park, stisnjen med ničelno točko in strogo zastraženo borzo, niso vedeli, kdo je John E. Zuccotti. In tudi pred nekaj dnevi, ko se je 74 let stari uglajeni gospod sprehajal po parku, si ogledoval marmorne plošče in cvetlične grede, ga mladi uporniki niso prepoznali. "Seveda, nekaj več čistoče ne bi škodilo, sicer pa je ozračje na trgu veselo, težko je ločiti med turisti in protestniki," je po obisku svojega parka nekoliko posmehljivo dejal Zuccotti in dodal, da odločitev o novih stanovalcih parka prepušča policiji in županu.

Komaj nekaj ur za Zuccottijem je park obiskal tudi Stuart Appelbaum, vplivni vodja newyorških sindikatov, ki so ga o protestu proti Wall Streetu obvestili, medtem ko je bil na obisku v Libiji. Tudi njega je ljudstvo revolucije prezrlo. Appelbauma seveda ni zanimala čistoča parka. Hotel je dognati, kdo so ljudje, ki stojijo za gibanjem, ki se je utaborilo v parku. To, kar je videl, ga je prepričalo, da je njegov sindikat newyorških trgovcev prejšnjo sredo brezpogojno podprl gibanje Zavzemimo Wall Street.

Demokratično o spalnih vrečah

"Oh, ne vem, zgodilo se je samo od sebe. Da, govori se, da je gibanje zraslo na zelniku nekaterih posameznikov," je na moje vprašanje odgovorila Lucy sredi trga. Zanimalo me je, kaj meni o Adbusters, kanadskem neodvisnem časopisu, ki trdi, da je Zavzemimo Wall Street njegovo gibanje. Kalle Lasn, ustanovitelj Adbustersa, je pred dnevi izjavil, da so gibanje zasadili v srce New Yorka z namenom, da do novembra, ko bo v Cannesu zasedala skupina G-20, mobilizira čim več protestnikov.

"V zadnjih dneh se je gibanje tako zelo razraslo, da, na primer, nimamo več kam s hrano," je Lucy nadaljevala svojo temo. Kot kakšna branjevka bogato obložene tržnice je stala med goro jestvin v središču parka. Z drugimi aktivisti je skušala selekcionirati hrano, ki so jo mimoidoči, v glavnem starejši ljudje, zlagali v za to pripravljene plastične košare. "Dovolj je hrane, prinesite nam vode, kave, zdravil, dežnike, grelce," je za njimi vpila Lucy, navdušena nad podporo, ki jo gibanju izraža soseščina. "Ljudje nam dajejo na razpolago svoje kuhinje. Policija v parku ne dovoli postavljati velikih dežnikov, kaj šele grelce ali kuhalnike," razlaga Lucy in z zavidanjem pogleduje na improviziran medijski center gibanja, v katerem deluje majhen generator.

Kuha oziroma prehrana za prebivalstvo Zuccottija nista glavna skrb. Restavracije in bari v okolici skrbijo, da naraščaj obetajoče revolucije ne ostaja praznih želodcev. Podobno menijo mnogi Newyorčani in Američani, ki so se v zadnjih letih osvobodili pohlepa po denarju in slepe zaverovanosti v digitalno ekonomijo.

Mnogi med njimi na trg protestnikov prihajajo z mešanimi občutki krivde in radovednosti. Tako kot Lucy, ki stanuje v Brooklynu, dela pa v kitajski restavraciji na jugu Manhattna, tudi petdesetletni David Heitholt trg obiskuje vsako popoldne. Zareži se, ko ga vprašam, kaj počne v prostem času, zdaj ko je postal revolucionar. S prstom pokaže na vrtoglave steklene stolpnice okoli parka in pojasni. "Za eno od teh korporacij pripravljam banke podatkov, ki jih potem prodajamo Unicefu," pojasni. Gospoda Heitholta sem na trgu srečal trikrat. "Sem prihajam, ker je razburljivo. Ljudje tukaj razmišljajo podobno kot sam v zadnjih nekaj letih. O gospodarski situaciji, o delavstvu, o velikem in majhnem denarju ter političnem procesu imamo podobna mnenja," mi razlaga. Heitholta, ki tekoče govori nemško, njegovi predniki so iz okolice Freiburga, sem srečal med večino razpravljalskih skupin na trgu. Sodeloval je v diskusijah ali pa preprosto posojal glas govornikom. Na trgu Zuccotti namreč ni ozvočenja, zato skupina, ki je v bližini govorca, za njim glasno ponavlja stavke. Tako lahko govoru sledi tudi bolj oddaljena množica.

Ta zamudni demokratični postopek grškega polisa uporablja tudi skupščina, ki je najvišji organ gibanja protestnikov. Sestaja se dvakrat na dan, pojasni Jason, študent iz New Orleansa in eden od moderatorjev gibanja na trgu. V ponedeljek zvečer je skupščino vodil prav Jason. Z donečim glasom je novim prišlekom pojasnil pravila komuniciranja med moderatorji in množico. Gre za kodirano gestikuliranje z rokami, s katerim prisotni odobrijo ali zavrnejo povedano, zahtevajo besedo in tako naprej. Mojemu prvem zboru na trgu Zuccotti je v dežju sledilo nekaj sto ljudi. Preliminarni postopek pred razpravo po dnevnem redu je trajal skoraj pol ure. Gibanje je tega dne med skupščino v svoje vrste sprejelo nekaj novih moderatorjev in članov delovnih skupin. Skupščina se je nato posvetila najpomembnejši točki dnevnega reda, to je nakupu spalnih vreč za ljudi, ki spijo na trgu. V povprečju na trgu prenočuje štiristo ljudi. Zaradi bližajočega se hladnega vremena bi gibanje potrebovalo še dodatnih sto spalnih vreč. "Lahko uporabimo denar iz zbranih prispevkov?" je vprašanje skupščini zbranih postavilo dekle, ki v gibanju vodi skupino za zdravje. Po detajlnih razpravah o cenah, kvaliteti spalnih vreč in metodi nakupa je skupščina protestnikov in revolucionarjev v enourni razpravi odobrila nakup spalnih vreč za 2000 od skupno 5000 dolarjev zbranih sredstev.

Bronx in Brooklyn bosta gorela

Toda utrujajoča pedantnost ni edina dimenzija mladega gibanja, ki pretendira, da bo proti finančni oligarhiji in mogotcem dvignilo ameriško ljudstvo. Med razpravo v majhnem krogu aktivistov sem prisostvoval poskusu vzpostavitve stika med protestniki in člani gibanja čajank. Razvila se je diskusija o možnosti taktičnega zavezništva med gibanjema. Čeprav sta Wall Street in čajankarji gibanji s popolnoma različnimi cilji, zdaj razmišljata, da bi v boju proti finančni oligarhiji združili sile.

Četudi mnoga gibanja in posameznike, ki se stekajo v park revolucije, združujejo nezadovoljstvo, gospodarska obubožanost in neskončna želja po spremembi sistema, med njimi obstajajo različna mnenja o tem, kako se približati končnemu cilju.

Dany Shaw je star 33 let. Živi v Bronxu, na City University v New Yorku predava o migracijah, rasni in spolni politiki. Dany je boksar in član majhne socialistične stranke. Ker razmišlja v kategorijah klasičnega marksizma, zanj policija ni drugega kot orožje v rokah razreda lastnikov kapitala. Bronx je ozemlje segregacije Latinoameričanov in Afričanov, trdi Dany, ki je belec in irskega porekla. Prepričan je, da protislovij ameriške družbe ni mogoče preseči drugače kot z nasiljem. "Bronx, Brooklyn in ostala periferija, ki je vi, ki prihajate v Ameriko, ne poznate, bodo goreli, tako kot sta gorela Pariz in London," trdi Dany.

"Kapitalizem je tabu. Dolgih petdeset let se o njem ni dalo razpravljati drugače, kot da se ga je hvalilo. V ameriškem kongresu poštena, odkrita razprava ni dovoljena. Ker o njem ne moremo razpravljati, je naš kapitalizem postal krivičen. Postal je sistem, ki nam ga vsiljujejo. Vaše gibanje lahko ta tabu odpravi. Vsak dan na tisoče Američanov na lastni koži občuti, da kapitalizem ni pisan zanje. Ideja, da Amerika lahko zgradi nekaj boljšega od kapitalizma, ima torej zelo široko publiko. Vi ste tisti, ki lahko zgrabite in mobilizirate to množico. Naslednje generacije vam bodo hvaležne, če boste to storili," je navdušeni množici v torek popoldan dejal profesor Richard D. Wolff, predavatelj marksistične ekonomije na različnih ameriških univerzah.

Tako kot Wolff so gibanje na trgu podprli filozof Noam Chomsky, režiser in aktivist Michael Moore ter nekatere hollywoodske zvezde. Toda kljub tej pretežno levi orientaciji gibanja, ki se širi po Ameriki kot prerijski ogenj, gibanje Wall Street še nima izdelane lastne strategije. "Zdi se, da se gibanje razrašča predvsem zato, ker je po svoji vsebini heterogeno, neopredeljeno in neusmerjeno, zato, ker lahko vsak posameznik v njem najde nekaj, kar ustreza njegovim projekcijam," razmišlja Hendrik Herztberg, pisec in komentator New Yorkerja, sicer pa avtor nekaj knjig in velik poznavalec ameriške družbe in levice. "Ta heterogenost gibanja, ki vsakemu pribežniku nudi zatočišče, do neke mere spominja na Obamove obljube, s katerimi so se identificirali zelo različni sloji prebivalstva," opaža Hertzberg, ki Obame še ni odpisal. "Tokrat je prvič, da so se sindikati pridružili množičnemu gibanju. V šestdesetih letih so podpirali vojno v Vietnamu, zato takrat ni prišlo do stika z gibanjem," nadaljuje, medtem ko na trgu pred mestnim svetom opazujeva povorko desettisočev, v kateri so pomešani člani sindikata, protestniki s trga Zuccotti, mladi študentje in tudi dijaki. "Ker sindikatom ne kaže dobro, se skušajo polastiti gibanja, s katerim bi lahko Obamo prisilili, da prekine s svojo ambivalentno politiko. Za sindikate bi bilo idealno, če bi gibanje prepričali, da Obami ponudi kritično podporo," meni Hertzberg.

"V naravi tovrstnih protestov je, da izražajo jezo in alarm. Toda če hoče postati družbeno relevantnejše, se mora gibanje bolje organizirati in si zastaviti vrsto mnogo bolj koherentnih vprašanj," je na začetku tega tedna pojasnjeval Michael Kazin, profesor zgodovine in družbenih gibanj na univerzi Georgetown. "Slej ko prej se mora protest institucionalizirati. Ni nujno, da gibanje Wall Street postane del demokratske stranke, tako kot se je gibanje čajank stopilo z republikansko stranko. Bistveno je, da med gibanjem in stranko ostane določena napetost," trdi Kazin, ki meni, da je zveza med sindikati in gibanjem bolj tradicionalna oblika zavezništva, ki bi škodovala predvsem domišljiji in svežini mladega gibanja.