Razvrščeno: 10 najbolj gledanih dokumentarcev v naših kinih

Svet oceanov - 3290 gledalcev: Ocean World 3D pravzaprav zelo izstopa med dokumentarci z naše lestvice. Film, ki so ga posneli leta 2009 na lokacijah po širnem morju, je pri nas v kinih že lani videlo kar 2081 gledalcev, letos pa se njegova bera samo še povečuje. Potovanje po oceanih je namenjeno širši publiki, a nobenega dvoma ni, da v tem primeru dokumentarec poseže v polje družinskega filma. Spoznavanje flore in favne oceanov, ki ga sicer vodi morska želva, naj bi bil nekakšen poklon delu mlajšega Cousteauja – Jeana Michela, ki ga je režiral Jean Jacques Mantello.

Življenje na smetišču – 1085 gledalcev: Waste Land je tipičen dokumentarec, kot jih radi gledamo zadnja leta. Brazilsko-angleški film režiserke Lucy Walker ponuja ljudi z roba, ki se na neverjeten način borijo za svoje preživetje z zbiranjem smeti. »Brazilski umetnik Vic Muniz se je odpravil na največje smetišče na svetu na obrobju Ria de Janiera in angažiral tamkajšnje delavce za pomoč pri izvedbi umetniškega projekta – oblikovati portrete teh delavcev iz smeti, ki jih je potem fotografiral, fotografije prodal na dražbi in jim podaril izkupiček,« so nam o vsebini filma povedali v Kinodvoru. Navdušena kritika pa je dodala, da je film presegel format dokumentarnega portreta umetnika.

V letu hip hopa – 953 gledalcev: Za razliko od še enega slovenskega rapovskega filma – Veš poet svoj dolg –, ki se zares sploh ni vrtel v dvoranah, so se producenti V letu hip hopa odločili, da obidejo slovenske kinematografe, in obisk je zavidljiv. Klemen Černe, ki tovrstno kulturo ocenjuje za siol.net, pravi: »Če gre pri 'poetu' za izčrpen, lahkoten in slogovno dovršen pregled slovenskega rapa, primeren tako za poznavalce kot tudi za največje analfabete v tej glasbeni zvrsti, je V letu hip hopa oda novodobnim Prešernom, iz katere lahko povlečemo vzporednice med režiserjem Petkovičem in številnimi nosilci slovenske hip hop zgodbe – ustvarjalno so izjemno lucidni in produktivni, vendar največkrat po krivici spregledani oziroma preslišani.«

Na morje – 910 gledalcev: Mehiški film Pedra Gonzalesa Rubia iz leta 2009 je pri nas že lani videlo 1981 gledalcev. Sicer pa gre za neobičajno, minimalistično zgodbo, za dokumentiranje posebnega odnosa med očetom in mladoletnim sinom, ki imata le nekaj dni možnost, da se (spet) spoznata. Kritika je bila navdušena nad odnosom dvojca – oče in sin – do kamere, in še bolj nad neokrnjeno naravo mehiškega koralnega grebena Banco Chinchorro, kjer so posneli to družinsko dokumentarno zgodbo. Film je v naše kraje uvozilo podjetje Demiurg, žel pa je velike uspehe na številnih festivalih.

Beli pramen – 711 gledalcev: Kanadski film o dogodivščinah malega bobra (M'che Blanche, les aventures du petit castor), ki je v kinematografe zašel v začetku leta 2008, je pri nas v lanski sezoni nabral solidnih 2321 gledalcev. Zgodba se sicer gleda kot film, a gre za dokumentarec, v katerem se mali bober, potem ko medved uniči jez na reki, znajde sam v deroči reki, kjer se spopada z vsemi težavami divjine. Film so posneli v Ontariu s tremi dresiranimi bobri, ki jih v njihovem naravnem okolju spremljajo tudi druge avtohtone živali. Dokumentarec za otroke nad petim letom starosti je uvozila Fivia, podobno kot Svet oceanov.

Damjanova soba gledalcev - 653: Slovensko-belgijski film iz leta 2008, o dvajsetletnem zaporniku, ki se iz celjskega zapora po štirih letih vrača na prostost. "Pronicljiv, a obenem neizprosen dokumentarni portret neke nepovrnljivo izgubljene mladosti, med vrsticami tudi ostra kritika obsojajočega pogleda družbe na margino," pravi Vasja Bibič. Zdenko Vrdlovec pa meni, da gre za prvi slovenski film, "kjer v glavni vlogi delinkventa 'nastopa' delinkvent sam - v zaporu in zunaj njega, kjer je zaprt v negotovost, kaj bo z njim zdaj, ko je na prostosti, kjer je vse spet prepuščeno njemu samemu". Film je režirala Jasna Krajinovič v belgijski produkciji slavnih bratov Dardenne.

Tist' dan v tednu – 600 gledalcev: Big Foot Mama so po zaslugi produkcije Benjamin postali bend, ki ima svoj film. Skoraj dveurni material koncertov in pogovorov s člani moštva ter njihovimi najbližjimi je doslej videlo skupaj že okoli 1500 gledalcev. Trenutno čakajo še na DVD in na televizijska prikazovanja. Nekje lahko preberete, da so to naši Rolling Stonesi, drugje, da gre za bend, ki se je moral umakniti – popularnejši – Siddharti, lahko slišite, da gre za bend, ki ni izkoristil vseh priložnosti. Seveda, vse drži, drži pa tudi, da gre za bend, ki je v svoje vrste povabil harmonikarja Lojzeta Slaka.

Skriti zaliv – 543 gledalcev: Verjetno najbolj krvav dokumentarec s tega seznama nas kot detektivski film vodi v zaliv v mestu Taiji na Japonskem, kamor ribiči zvabijo delfine in jih potem na brutalen način pobijejo. Morje se iz modre spremeni v temno rdečo, skoraj vijolično barvo. Zvoki, ki jih pred smrtjo spuščajo delfini, pa so neznosni. Film, ki ga je lani pri nas videlo 2046 gledalcev, so posneli Američani, z njim poželi mnogo nagrad, pa tudi kako kritiko so morali požreti na svoj račun (češ, kaj pa vi počenete v svojih klavnicah). Glavna zvezda filma je Richard O'Barry, znan kot človek, ki je zdresiral delfine za serijo Flipper.

Še vedno sem tu - 397 gledalcev: Mlajši brat razvpitega Bena Afflecka - Casey - je, kadar ni igralec, režiser in v igranem dokumentarcu Še vedno sem tu kaže, da so celo v Hollywoodu zavohali, da je mogoče z dobro idejo ustvariti še kaj več kot samo film. Prevaro. Glavna zvezda filma je Joaquin Phoenix, ki leta 2008 napove dokončni umik iz filma. Pusti si brado in dolge lase in se odloči za rapersko kariero, ki se izkaže za fiasko. "Samouničenje kot konceptualna umetnost 21. stoletja? Možno, sta si rekla Phoenix in njegov prijatelj ter svak Casey Affleck in se lotila tako imenovanega mockumentarca, s katerim je Affleck potrpežljivo 'dokumentiral' propad filmskega zvezdnika," pravi Vasja Bibič.

Hrana d.d. – 344 gledalcev: Food inc. je tipičen dokumentarec, kakršnih smo bili vajeni v zadnjih letih. Opozarja nas na stvari okoli nas, na katere nismo bili nikoli zares pozorni in zaradi katerih nas počasi začenja skrbeti. Proizvodnja hrane je posel, in tistih nekaj sicer velikih podjetij, ki se s hrano ukvarjajo v ZDA, si ne beli glave s tem, kakšna je hrana, hočejo jo je le čim več in čim dražje prodati. Zgodbo o hrani, ki nima več skoraj nobene zveze z naravo, je režiral Robert Kenner, pri nas pa jo je lani videlo 1206 gledalcev.