Applov v Evropi skoraj nihče ni prodajal, na tej strani luže so v zgodnjih osemdesetih letih kraljevali sinclairi, commodorji, amstradi in atariji, v bankah in drugih resnejših firmah pa vseprisotni IBM - vse do pojava cenenih PC-klonov, ki so kasneje končno globalizirali sceno.
Nisem bil redni član uredništva, kot zunanjega sodelavca so me imeli za testirat tiskalnike in za občasni zapis s kakega računalniškega sejma. Za kaj več nisem imel časa, ravno dovolj za žepnino na faksu, sem pa vseeno rad posedal gor v kafeteriji Črne vdove in se z drugimi pisci menil o računalnikih in igricah. Za tistega maca v uredništvu se je govorilo, da ga je legendarni urednik Vilko Novak osebno zrihtal pri neki firmi in ga nekako skompenziral za oglase, ker si ga drugače ne bi mogli niti v sanjah privoščiti. In zgodba je šla zraven, da so noter v ohišju odtisnjeni podpisi Steva Jobsa in vseh, ki so sodelovali pri dizajnu in programiranju tega očitno revolucionarnega računalnika, in da ga bomo enkrat odprli, če res.
Steve Jobs? Kdo? Aja! On in še eden sta baje v garaži ustanovila firmo in čez noč obogatela, tip je hipi, budist, skrajno ekscentričen in včasih nemogoč kolerik. To je pravzaprav vse, kar smo se o njem pogovarjali, informacij je bilo malo - če bi me pa kdo kaj o plemiču Sinclairu vprašal, bi se lahko do jutra menili. Da je Steve Jobs genij, je vsaj meni postalo jasno šele kakih deset let kasneje. Zaenkrat se je zdel kot tipičen kapitalistični sinko, ki mu je sekira padla v med ameriškega sna.
Nad tisto miško smo namreč kar malo vihali nosove. Simptom kislega grozdja pač, ker nam je bil, navajenih najcenejših gumijastih tipk in ogromnih zalog zastonj socialistično skopiranega softvera, macintosh popolnoma nedosegljiv. V uredništvu si je tistega prvega maca prisvojil glavni urednik, mi smo pa nosili vsak po svoje sprintana besedila od doma. Ob prvi priliki sem si ga natančno ogledal in preizkusil. Najbolj so me fascinirali kompaktni dizajn, natančna izdelava in odsotnost vsega nepotrebnega a la kablovje. Solidni klik na videz neuničljive tipkovnice. Vijaki na konektorjih (takrat totalna novost), ki so kabel trdno privili v ohišje, kot da gre za vojaški hardver. Prekrasno ostra slika na ekranu. V nulo dizajnirana priložena knjižica. Strupeno moderne črke na ekranu. Ikone za pojest. Izpis na tiskalniku, kot ga vidiš na ekranu. Puščica, ki pleše po menujih, okna, ki se odpirajo na ukaz - v kotu pa duhovita miniaturna kanta za smeti za odvečne datoteke. Vse lično in cort, da bi ga lizal. IBM je takrat zmogel le zelen utripajoč kurzor.
Pojma nisem imel, da so vse te malenkosti, ki jih opaziš šele od blizu, da je ves ta dizajn pravzaprav nevidni podpis Steva Jobsa. Da gre za človeka z (včeraj sem nekje prebral) "okusom, vrednim milijardo dolarjev". Za enkratno izjemo v svetu sodobne računalniške industrije, ki ni nikoli podlegla kompromisom. Ti pa čakajo za vsakim ovinkom, ko se začne enkrat obračati mlin velikega biznisa. Malo tanjši kabel tule, cenejši konektor tamle, pa tajvanski čipi - in kmalu je tvoj izdelek tak kot vsi drugi. Siv, škatlast in dolgočasen. Ti pa jamraš nad hudo konkurenco in pozitivno nulo.
Zgodbe o njegovem perfekcionizmu, trmi in nepopustljivosti do podrejenih so danes legendarne. O jasni viziji in visokih, skoraj fanatično obsesivnih estetskih standardih. Z zadnjo besedo pri vsakem gumbu, kablu, vogalu, vijugi in barvnem odtenku vsakega izdelka z Applovim znakom. Da o embalaži, prvem stiku s kupcem, niti ne govorim. Ali njihovi spletni strani. Oglasih, trgovinah, softveru… Ta človek preprosto ni prenašal povprečnosti. Ampak perfekcionist ni težko biti, kadar drugi delajo zate, rečeš pač NE, gremo še enkrat, dokler ti zadeva ni popolnoma po volji. Težiti ni težko. Težko je imeti prav.
Malokrat je kiksnil. Verjel je v naprave, ki jim je preprosto ukazovati, pa so ga dražili, da prodaja igračke. Ko je odločil, da uporabniki ne potrebujejo več disketnih pogonov, so izginili iz vseh novih macov. Pritožbe so deževale, a je imel prav. Ko je z ipodom in prvo digitalno glasbeno trgovino iTunes stavil proti piratom, so ga imeli za zanesenjaka in večnega hipija. Ko je sklenil premirje z Microsoftom, so mu žvižgali. Ko je Applu začrtal strategijo računalnika kot centralnega zbirališča novih digitalnih vsebin (fotografije, domači videoposnetki, internet), so govorili o ponovnem zlomu firme. Ko je napovedal revolucionarni telefon, so se mu (remember, Nokia? Balmer?) režali. Ko je odločil, da nesrečni Adobov flash nima kaj iskati na mobilnih napravah, si je konkurenca mela roke. Ko je predstavil ipad in razglasil novo "post PC" računalniško dobo, dobo prenosnih naprav, ga niso jemali resno. No, kdo je imel prav?
Mene je prepričal v devetdesetih, sredi tiste avanture, ko so ga izgnali iz Appla. V še zlatih časih papirnatih medijev, sveže rojene republike in revije Ž sem na njegovem črnem (v detajlih in drobovju še n-krat bolj čudovitem od prvega maca) NeXTu doživel računalniško zrelost. Nič več le igrača, zdaj gre za kruh. Prišel je internet in z njim nova obzorja. Nov vsakodnevni tok informacij z vsega sveta, vmes pa neizogibne zgodbe o budistu, minimalistu, koleriku, estetu, asketu, vegetarijancu in "prevarantu" Stevu Jobsu. Ne, Bill Gates ni bil nikoli toliko zanimiv, razen kadar je šla debata, ali bi njegov kup denarja v bankovcih segel do Lune ali ja. Larry Ellison je bil s svojim ekscentricizmom bolj smešen kot ne, Balmerja še ni bilo na radarju, Larry Page in Sergey Brin pa sta bila še v solati.
V kotu naša najmlajša tiho brska po ipadu in riše oblake. Starejša je tipkala na mojem macu, dve leti preden je šla v šolo drugim otrokom črke razlagat. Računanja se je naučila na zaplenjenem iphonu z neko preprosto igro, kjer računi padajo z neba in jih je treba pravočasno ujeti s pravim odgovorom. Včasih igramo skupaj Pobesnele ptiče. Kadar sem na obali, se skonektamo na facetime in se režimo.
Pravijo, da se napredka ne da ustaviti. Če ne bi bilo Steva Jobsa, bi si pa kdo drug izmislil osebni računalnik in ipada. Vseeno bi digitalizirali in kompjutirali, so pač taki časi.
Mogoče. Ampak ne tako na izi.
