Za njim je izjemno dolga uspešna kariera. Več kot 27 sezon. Več kot 800.000 prevoženih kilometrov. Kar 15 sezon med profesionalci (Krka, Mobilvetta, Liquigas, Fassa Bortolo, Saeco, Lampre, Liquigas, Astana). V njegovi zbirki so vse večje dirke na svetu, tudi Tour, Pariz-Roubaix, najljubša zanj Liege-Bastogne-Liege. Sešteli smo kar deset nastopov na italijanskem Giru s skupno prevoženimi 29.850 kilometri. Rekordnih petnajst nastopov na svetovnem prvenstvu. Med elito profesionalcev je bil v Köbenhavnu že njegov trinajsti, z več kot 3333 kilometri v dresu "triglava", do katerega je imel kot do največje dirke leta poseben odnos.

Ni veliko zmagoval (etapno dirko Commonwealth Bank v Avstraliji, etape na dirki Po Avstriji, Midi Libre, klasike Melinda in Giro Toscana), pa še to pred desetletjem. Dolgo sušo je prekinil lani na državnem prvenstvu. Bil je peti na dirki Pariz-Tours, šesti na dirki Milano-Torino, sedmi in deveti Po Lombardiji iz elitnega razreda, kar ga uvršča med najboljših deset v Sloveniji. Kot tujca v ekipi so ga namreč namesto kapetana, ki je lovil zmage, čeprav je bil vzgojen kot zmagovalec v novomeškem klubu zlate generacije (Mervar, Fink, Murn), s časom prevzgojili v hlapca. In to vlogo je sprejel. Zavestno.

V karavani je bil gospod z veliko začetnico. Kot vodonosec, pomočnik, glasnik, kapetan v senci. Kolesar, brez katerega ni zmag. Gospod, ki je kot sluga znal ustreči šampionom Simoniju, Bartoliju, Gončarju, Contadorju, Vinokourovu, Bassu, Pelizottiju, Cunegu, Valjavcu... Samo na Giru so omenjeni z njim nabrali kar devet uvrstitev med peterico. Perfekcionist. Strateg na cesti, zaradi česar je dobil takšno zaupanje italijanskih šefov ekipe Astana, da mu bodo prepustili vodenje ekipe na dirkah iz spremljevalnega avtomobila. Izjemno za tujca.

"Težko je primerjati kolesarje in ekipe, s katerimi in v katerih sem vozil. Čas je naredil svoje. Fassa Bortolo je bila zagotovo največja ekipa tedanjega časa, a zame to ni bilo preveč dobro. Resnično nisem užival. Michele Bartoli pa je bil zagotovo eden večjih asov, s katerim sem sodeloval. Tudi po drugi plati, ker je posebej spoštoval delo nas pomočnikov, nas cenil, nam bil naklonjen. Sicer so se vsi zavedali, da brez nas ne morejo, vendar to ni isto. Zmaga s Cunegom na Giru je bila fantastičen trenutek že v prvi sezoni skupnega dela. Skupaj s Simonijem smo potem poskušali še dve leti, a tega nismo zmogli ponoviti. Ivan Basso je eden najbolj karizmatičnih, mediji ga imate radi, a tu je že manj čustev, pomoč se je zdela zanj samoumevna. Ni bilo časa za jok in objeme ob slavju in polomu. Vedno je bila težnja narediti več, kot stroji. V Astani pa je bilo sproščeno, čas je bil tudi za uživanje. Drug drugemu smo pomagali, se dopolnjevali, bodrili. Lepo. Tudi zato končujem s takimi vtisi," je preletel svojo ero.

"Vsa leta sem praktično delal z istimi ljudmi," je pojasnil. "V Astani z Giuseppem Martinellijem, ki je bil športni direktor že prej v Lampreju in Saecu. Vedno sem bil zvest, profesionalec, fizično in psihično sem prihajal pripravljen na dirke, kadar koli so rekli. Tudi ko so me potrebovali za krpanje lukenj v ekipi. To niso malenkosti. Takega kolesarja v ekipi potrebujejo. Ne glede na leta, nacionalnost in to, da nisem zmagoval. Nikoli nisem delal težav. Kolesarstvo pesti nezaupanje. Zato zaupajo preverjenim," je opisal logiko profesionalnega kolesarstva, ki so ga v njegovi eri zaznamovali Zabel, Jalabert, Armstrong, Bugno, zdaj Contador, Gilbert, Cavendish kot zadnji. Največji Gospod zanj pa je bil Miguel Indurain.

"Delo pomočnika se v teh letih ni spremenilo. Dober pomočnik mora pozabiti nase," je opisal pravilo. "Ob Cunegu je bilo treba biti bolj previden. Mali princ je bil znan po tem, da je še napol otrok in lahko pozabi tudi na bidone," je razkril eno od številnih zgodb, ki so skrite kameram. "Vinokourov je po drugi plati zelo strog do samega sebe in tudi do drugih. Želi 110 odstotkov, v vseh pogledih. Z načinom dirkanja je kot maček z devetimi življenji. Vedno se vrne." Ja, šampione je res poznal do zadnjega lasu pod čelado.