Kako ste prišli do tega, da ste morali to povezavo vzpostavljati prav vi? Kakšno funkcijo ste imeli takrat?

Takrat sem bila generalna sekretarka YUNAC-a (Jugoslovansko raziskovalno in akademsko omrežje – jugoslovanski Arnes, op. a.) in v tem kontekstu sem tudi registrirala vrhnjo domeno .yu. Nosilec domene sem bila jaz, tako da sem tudi zaprosila za internetno povezavo v imenu YUNAC-a. Moram pa dodati, da je YUNAC nastal v okviru evropskega projekta EUREKA-8/COSINE, ki je razvijal raziskovalna omrežja evropskih držav. Jugoslovanski del tega projekta je financirala Zvezna vlada Jugoslavije, jaz pa sem bila vodja projekta in članica odbora za vzpostavitev mednarodne infrastrukture (International X.25 Infrastructure) projekta COSINE – tistega odbora, ki je skrbel za povezovanje evropskih prestolnic z najetimi linijami in tako gradil omrežje.

S kakšnimi težavami ste se srečevali?

Največja težava za vključitev v IXI je bila pridobivanje dovoljenja za mednarodno povezavo Jugoslavije s tujino. Kot vodja projekta sem zahtevala, da mednarodna linija poteka med Ljubljano in eno od evropskih prestolnic. Pri tem sem imela zelo težko delo, lahko rečem kar vojno, prvič z zveznimi organi v Beogradu, drugič pa s partnerji v projektu iz Sarajeva ... Tam so se imeli za zemljepisni center Jugoslavije, zato so hoteli, da se v mednarodno povezavo z IXI priključi Sarajevo. Čeprav sem bila vodja projekta za celo Jugoslavijo, sem, jasno, storila vse, da so bile zadeve v zvezi s projektom skoncentrirane tu, v Ljubljani.

Omenili ste boj dveh konceptov. Ju lahko nekoliko bolj podrobno opišete?

V času nastajanja raziskovalnih mrež v Evropi in ZDA je potekala vojna dveh konceptov za razvoj računalniških mrež. Prvi koncept je nastal v okviru mednarodne organizacije za standardizacijo ISO s pomočjo Mednarodnega odbora za telefonijo (CCITT) in je bil podoben strukturi in organizaciji telefonskega omrežja (protokol X.25). Drugi koncept pa je nastal v raziskovalnih laboratorijih na ameriških univerzah in je imel popolnoma drugačno strukturo in filozofijo, ki jo poznamo še danes. To je internet - omrežje brez hierarhije in centralnih vstopnih točk, organiziranih po nacionalnem ključu tako kot pri telefonskem omrežju. Ves prenos podatkov poteka med strežniki in uporabniki brez vmesne nacionalne vstopne točke.  

Nekje sem prebral, da je bilo to povezovanje v internet gverilsko? Zakaj?

Naš Laboratorij na Institut "Jožef Stefan" sem povezala z internetom po gverilsko zato, ker je uradni program projekta COSINE in uradna doktrina v tedanji upravljalski nomenklaturi na institutu podpirala in zahtevala razvoj omrežja po standardih ISO/OSI. Tedanje javno jugoslovansko omrežje za prenos podatkov JUPAK je delovalo po protokolu X.25 in mednarodna infrastruktura IXI projekta COSINE je tudi delovala po protokolu X.25.

V začetku jeseni 1991 sem se udeležila sestanka t.i. inženirskih skupin interneta (IETF) v Santa Feju v ZDA. Te skupine so se sestajale trikrat na leto in delale na razvoju takrat še znanstveno-raziskovalnega omrežja. Vzdušje na teh sestankih je bilo enkratno, sproščeno, tovariško, sodelujoče. V vmesnem času med sestanki je delo potekalo s komunikacijo po elektronski pošti, končne zadeve glede specifikacij in standardov pa so pa bile dorečene na sestankih, kot je bil ta. Pogoj, da je bila neka aplikacija sprejeta kot standard, je bil, da sta dve neodvisni skupini programerjev implementirali specifikacijo, jo postavili na dveh koncih omrežja in dokazali, da ti dve aplikaciji medsebojno komunicirata brez napak. Tak način dela je zagotovil uspeh interneta, ni bilo prisile in uradnega nadzora.

Vpogled v delovanje tega razvoja in entuzijazem raziskovalcev pri tem je še dodatno utrdil mojo odločitev, da internet pripeljem tudi domov. In tako sem vse aktivnosti, povezane z vzpostavitvijo te povezave, izpeljala samoiniciativno. V tem času je imelo povezavo v internet samo 16 držav in Slovenija je bila med njimi.

Kaj je Slovenija prispevala k razvoju interneta v zadnjih 20 letih?

Veliko smo prispevali k uvedbi večjezikovnosti. Američani takrat niso imeli veliko izkušenj s tem. Slovenci smo imeli še iz Jugoslavije to prednost, da smo poznali več jezikov in dve abecedi. Zato smo imeli več občutka za to in smo prepoznali potrebo po podpori večjezikovnosti. Jaz sem standardizirala vse znakovne tabele za vse jugoslovanske tabele in jih registrirala v ISO. V času, ko je internet nastajal, nekako do 1995, smo lahko uporabljali le angleško abecedo. Bila sem aktivna članica IETF skupine za nabore znakov in prispevala k sprejemu strateške odločitve vrhovnega odbora za internet (Internet Advisory Board), da internet v svojih storitvah zagotovi uporabo Unicode tabele z znaki in črkami za pisanje v vseh jezikih sveta.

Od svobode se čedalje bolj pomikamo k regulaciji. Čemu bomo priča v prihodnosti?

Upirati se bomo morali, da do te regulacije ne bo prišlo. Mislim, da z regulacijo ne bodo uspeli, ker na internetu vedno obstaja kakšna luknja, možnost, da se uradna regulativa zaobide. Mi, znanstveniki in druga demokratična javnost se borimo za to, da internet ostane nevtralen in zmerno reguliran. Nekje pa prevladujejo določene omejitve, vemo, da na Kitajskem promet močno filtrirajo, podobno se dogaja v Siriji, v Egiptu so izklopili mobilno omrežje v času nemirov ipd. Tukaj v razviti Evropi pa se bomo borili, da internet ostane demokratičen in nevtralen – nevtralnost pomeni odsotnost nadzora prometa po žicah. Vsaka informacija mora biti obravnavana enakopravno, ne glede na vsebino. Poizkusi, da se to spremeni, so se že dogajali  v ZDA. Menim pa, da to ni prava smer za evolucijo interneta, pelje namreč v njegovo balkanizacijo. Kam vodi balkanizacija, pa je precej jasno.

Težave bodo prav kmalu nastale tudi zaradi pomanjkanja IP naslovov.

Verzija IPv4 je nekako zagotavljala številčne naslove za okrog štiri milijarde uporabnikov ali naprav in ti so se letos izčrpali. Jih ni mogoče več dobiti. Verzija IPv6, ki je sicer stara že 10 let, zagotavlja veliko večje število naslovov. Uvajanje novega protokola IPv6 pa pomeni, da mora ponudnik internetnih storitev zaradi kompatibilnosti in povezave s starimi napravami vzporedno vzdržavati oba protokola, IPv6 in IPv4. To zahteva dodatna sredstva, ki jih ne more zaračunati svojim uporabnikom. To je ključni razlog, zakaj poteka penetracija IPv6 tako počasi.

Po Evropi so v modi piratske stranke. Kakšno je vaše stališče do tega?

Naši politiki se morajo zavedati, da prihaja generacija, ki je rasla z internetom in ki svet vidi drugače kot oni. Nekatera stališča piratske stranke, ki je v Berlinu dobila 15 sedežev, podpiram. So v prid nevtralnosti interneta, takšnega, kot smo ga razvijali proti koncu prejšnjega stoletja.

Kaj pa lahko Slovenija prispeva k razvoju interneta v naslednjih dvajsetih letih?

Slovenija je veliko zamudila. V ZDA in Evropi poteka veliko razvojno-raziskovalnih naporov za izkoriščanje te tehnologije v gospodarske namene. Tukaj so priložnosti za nova delovna mesta. Lahko povem, da slovenske institucije ne sodelujejo dovolj intenzivno v programu Internet prihodnosti, ki ga financira EU. Slovenija sodeluje v štirih projektih iz tega programa, ki se že končujejo. Delamo predvsem na projektih za tujo industrijo. Naša država za te programe ne kaže zanimanja, kljub temu da smo gostili ustanovitev evropske skupščine za Internet prihodnosti leta 2008 in sprejeli Blejsko deklaracijo o Internetu prihodnosti. Na tem področju se v Sloveniji, z izjemo nekaj manjših zasebnih podjetij, ne dogaja prav nič.