Posluh za ženske like
Od teh devetih celovečernih filmov pa so kar štirje delo dveh režiserjev, Klemna Dvornika in Metoda Pevca, ki sta v tekmovalnem programu zastopana vsak s po dvema filmoma. Eden izmed teh je dokumentarec, in prav izvrsten, namreč Aleksandrinke (v produkciji TV Slovenija), v katerem je Pevec temeljito in izčrpno predstavil zgodbo "izključno ženske emigracije", namreč mladih žensk s slovenskega Primorja, ki so skoraj celo stoletje (od srede 19. do srede 20. stoletja) kot dojilje in guvernante odhajale na delo v egiptovsko Aleksandrijo. To je heterogena in polifona zgodba, ki jo pripovedujejo preživele "aleksandrinke", njihovi otroci, ki svojih mater niso poznali ali pa so jih spoznali zelo pozno (prav pripovedi o teh "poznih srečanjih" so tudi najbolj pretresljive) in otroci (danes seveda že odrasli) iz tistih aleksandrinskih, praviloma buržoaznih družin, ki se svojih guvernant, torej slovenskih "aleksandrink", spominjajo bolje kot svojih lastnih mater. Nekaj "aleksandrink" se je znašlo celo na kraljevem dvoru, s padcem monarhije v Egiptu pa se je tudi končala zgodba slovenske ženske emigracije. V filmu, ki daje poudarek pričevanjem, bi lahko pogrešali opis sociološkega ali ekonomskega ozadja te emigracije, zato pa je nakazana dvojna vloga katoliške cerkve: medtem ko so nune v samostanu slovenskim ženskam v Aleksandriji na razne načine pomagale, so župniki v primorskih krajih pisali o "naših izgubljenih ženskah" v tuji deželi in veri.
Nekatere zgodbe "aleksandrink" bi lahko dale snov tudi za celovečerni igrani film, vsekakor pa so "močnejše" od trivialne in "sodobne" zgodbe v Pevčevem igranem filmu Lahko noč, gospodična. Toda ta film moramo gledati v drugem kontekstu, namreč v povezavi s filmom Pod njenim oknom (2003), h kateri napotuje ne le igralka Polona Juh, ki ima v obeh filmih glavno vlogo, marveč tudi neka "pripovedna logika". Lahko noč, gospodična se namreč začne tam, kjer se Pod njenim oknom konča: ta se namreč konča s formiranjem heteroseksualnega para s potencialom zakonske zveze in hollywoodske avre "happily ever after", v Lahko noč, gospodična pa smo že tam, kjer se pokaže, kako je kaj s to zakonsko srečo. Videti je prav v redu, Hana (Polona Juh) živi z možem (Jernej Šugman), uspešnim poslovnežem, in hčerko (Mila Fürst), ki ji rada pripoveduje pravljice, srečno družinsko življenje brez vsakršnih ekonomskih skrbi. In tudi vseh drugih, razen te, da odkrije moževo nezvestobo, nato pa še sama erotično podleže srečanju s še vedno "rockerskim tipom", najbrž nekdanjo simpatijo iz študentskih let. To je nedvomno spretno režiran film z občutkom za "sofistiko" partnerskih (torej zakonskih in zunajzakonskih) odnosov in še posebej s posluhom za "žensko dušo", žal pa manj za moške figure ali vsaj za Haninega moža, ki pristane v stereotipu "nezvestega soproga".
Neobvezujoče podobe
Tudi Jan Cvitkovič v letošnjem tekmovalnem programu nastopa v dveh vlogah, v vlogi Haninega ljubimca v Lahko noč, gospodična in kot režiser filma Arheo (ta je na sporedu danes, torej na zadnji dan festivala, ki se bo sklenil s filmom Stanje šoka Andreja Košaka in podelitvijo nagrad). Arheo je videti kot "visoko artistični" film s to dobro potezo, da "nam nič noče", predvsem nam "noče nič povedati", ker to pač ni pripovedni film in je malo podoben temu, kar gledališka terminologija imenuje "postdramsko" gledališče (in kljub videzu že veliko manj temu, kar veliko bolj radikalno in konceptualno premišljeno počne Ema Kugler).
V Arheu imamo torej podobe kraškega pejsaža, morja, dreves, lubja, zemeljske prsti, skal, neba in tako naprej, ki jih lahko kontemplativno motrimo in premišljujemo (ali pa tudi ne), kaj neki tu počnejo te figure moškega, ženske in otroka (dečka), kostumirane v malce bizarnih usnjenih oblačilih, preveč lepo ukrojenih, da bi lahko spadala v svet norega Maksa. To niso ravno neme figure, vsekakor pa so "pred" ali "postsimbolne", se pravi še pred jezikovno artikulacijo ali že po njej, čeprav tega "post" pravzaprav ni, saj lahko jeziki izumrejo le z ljudmi (toda v filmu vidimo tudi bunker, ki bi lahko kazal na "postkatastrofično" dobo). Toda glede na to, da se med temi liki, zlasti med moškim in žensko, vendarle kažejo zametki agresivnosti in potem ljubezni, bi v podobah Arhea nemara lahko videli nekakšen "izvorni kraj" oblikovanja "elementarnih" človeških odnosov. Toda prav tako lahko v tem filmu ne vidimo nič od tega.