Pa vendar - ali ni temeljno vprašanje, ko beremo belo knjigo o šolstvu, kakšna in kateri del pedagoške stroke je sodeloval, kakšno strokovno in dejansko moč je imel, ko se je ustvarjalo stališča, ki bodo predstavljala strokovno osnovo za (smeri) razvoja šolstva na Slovenskem.

Zelo velik simptomatični pomen pri branju in razumevanju bele knjige ima dejstvo, da je v nacionalni strokovni komisiji sodeloval tudi glavni tajnik SVIZ Branimir Štrukelj.

To na videz nepomembno dejstvo ima lahko celo večjo težo kakor sodelovanje večine doktorjev pedagoških znanosti pri nastanku bele knjige. Z odločitvijo, da pri njenem nastanku sodeluje vrhovni sindikalni predstavnik strokovne sindikalne zveze, nedvomni poveljnik (in poglavar) zveze zvez sindikatov v javnem sektorju, je definiran namen utemeljitve bele knjige in nacionalne strokovne komisije: zagotoviti si nekonfliktnost in družbeno sprejemljivost s stališča normativov in zaposlitvene politike v šolstvu. Dogovorna strokovnost in dogovorno vnaprejšnje reševanje realnih konfliktov ne moreta dati dobrega rezultata. O tem smo se, mislim, že prepričali v nekem drugem političnem okolju v preteklosti.

Že drugič zaporedoma se je tudi zgodilo, da je vodil nastanek bele knjige politolog in sociolog, ki seveda vidi in razume šolstvo kot reproduktivni sistem družbenih odnosov in moralnih ter etičnih vrednot (s čimer v osnovi ni nič narobe, to ta sistem tudi je), ne pa prvenstveno kot izobraževalni sistem, ki temelji na pedagogiki. In v politični realnosti slovenskega šolstva je mesto ministra za šolstvo očitno obvezno rezervirano, skoraj po pravilu, za sociologa ali politologa, ki izhaja iz nekdanje FSPN (v zadnjih dveh mandatih celo univerzitetna učitelja, ki sta še na koncu mandata ostala še vedno strokovna anonimneža).

Kaj je glavna napaka letošnje bele knjige? To, da ne temelji na analizi dejanskih stanj v šolstvu na Slovenskem, saj tudi sami avtorji priznavajo, da za temeljne analize nimajo denarja (kar je bilo povedano ob predstavitvi knjige na Brdu 20. septembra 2011), čeprav jih v osnovi lahko sumimo, da jih prave analize ne zanimajo ali pa jih morda celo niso zmožni opraviti in da bi torej morali za to angažirati strokovnjake, ki so tega sposobni.

Torej: glavna "analiza", na katero se opirajo in z njo operirajo avtorji bele knjige, je nekakšna anketa med starši, učitelji in ravnatelji o tem, kakšno je šolstvo na Slovenskem v tem trenutku (okoli 27 tisoč vprašanih, bog se jih usmili raziskovalcev). Drug del "analize" je primerjanje nekaterih elementov našega šolskega sistema z drugimi sistemi po Evropi (šteli in tehtali so krompirje, slive in merili premere traktorskih gum - ko so primerjali predmetnike!). Neverjetna lahkotnost zaključkov, kako naj bi bilo v prihodnosti s šolstvom, je na podlagi teh "analiz" za politične motive (ki so seveda pomembni in potrebni) dovolj. In kakšni so ti motivi? V resnici naj bi se vse spremenilo samo v odtenkih, drugače pa - ob prisotnosti sindikata - ni možno spremeniti ničesar in je vse v najlepšem redu.

Drugi vir oziroma mnoštvo naštetih virov (za katere pa v sami beli knjigi ni videti, da bi bili upoštevani, pač pa so jih mogoče avtorji samo brali in so jih zaradi vtisa na bralca navedli) pa so raziskave s področja pedagogike. Nedvomno te raziskave marsikaj povedo - samo ne piscem bele knjige. Vsekakor pa v celoti povedo to, da so parcialne, da so bile izvedene z drugačnih strokovnih stališč in namenov kot to, da se jih uporablja v beli knjigi - poleg metodološke raznovrstnosti pa so seveda mnoge povsem zastarele…

Torej: v letošnji beli knjigi je veliko osnovnih metodoloških in tudi drugih, lahko bi rekli jezikovnih oziroma dnevnopolitičnih napak(ic). V knjigi obstajajo tudi mesta, kjer je jasno, da avtorji prikrivajo celo njim dejansko neumno stanje v šolstvu, ki so ga zaznali, pa ga nočejo priznati. Celo za politologe je bilo nekaj neumnosti vidnih, tako da so jih skušali prikriti s precej neveščim jezikovnim perjem. Kompilacija in prepisovanje, kar je pri njih očitno dopustno in zanje potrebno na univerzitetnih predavanjih na fakultetah, na katerih služijo kruh, so v beli knjigi kar smešna početja.

Pisarjenje, da naj bi naši otroci trdo delali in da je znanje produkt trdega dela, da naj bi se uvrstili v mednarodnih raziskavah na vidna in elitna mesta itd., so seveda samo pobožne in naivne želje oziroma strokovni blabla v beli knjigi.

Če bi namreč avtorji bele knjige mislili resno, bi od leta 2009, ko se je odločilo, da se knjigo napiše, strokovno neusmiljeno s pravim strokovnim aparatom (ki ga vendar nekateri morajo poznati) analizirali, zakaj je znanje naših otrok šibko, zakaj recimo v Prekmurju zaostajajo še za tem šibkim znanjem itd. Končno imajo in so imeli na razpolago temeljite analize (slabo definiranih) nacionalnih preverjanj znanj, celo opozorila, kaj je narobe z znanjem, ki se tam preverja, kaj in kakšno znanje je nujno, kaj je treba spremeniti pri pouku itd., pa jim seveda ni prišlo na misel, da bi v beli knjigi resno povzeli in zahtevali ter predvideli spremembe…

Takrat, leta 2009, in tudi prej, so imeli podatke (in še danes jih imajo) o slabih uvrstitvah naših otrok v mednarodnih raziskavah - vendar analiz niso naredili in v beli knjigi niso razen želja napisali ničesar. No, razvrednotili so slabe rezultate iz mednarodnih raziskav v smislu, češ, saj vsega pa vendar ne povedo…

Bela knjiga je tako precej zajetna gora besedičenja, ki sama po sebi govori o preprostem dejstvu: sem zato, ker sem, porodila sem se iz politikantskih potreb, sem debela, naphana in prenapihnjena, polna nepotrebnih vsebin, in nisem sama kriva, da sem.

Mogoče pa naši otroci ne znajo, ker ne znajo in ne vedo nekateri učitelji učiteljev, ali pa mogoče zato, ker so pomembnejše sindikalne pravice zaposlenih kot pravice otrok, ki bodo živeli v neki bodoči evropski družbi in slovenski družbi (ne)znanja. Mogoče ne znajo dovolj dobro zato, ker nihče ni pripravljen odgrniti tistih plasti v naši šoli, ki nastajajo zaradi birokratov, pravnikov in institucij, ki dajejo bel kruh, kaj kruh, potico, kopici nekompetentnih ljudi.

Mogoče pa naši otroci ne znajo tudi zato, ker je pedagoška znanost prehitela pedagoško realnost in ji kaže napačne smeri razvoja, mogoče so naši pravniki in politologi že s prejšnjo belo knjigo iz naših učiteljev naredili šolarske pravnike, iz šolskega sistema pa vzgojni sistem, ki vzgaja k nedelu in poudarjanju lažnih in neutemeljenih pravic učencev in tudi učiteljev? Mogoče pa naši učenci v naših šolah niso ustrezno pravno in strokovno umeščeni v sistem? Mogoče pa je kaj narobe s šolo mrež, kaj se ve.

Dušan Merc, ravnatelj OŠ Prule, Ljubljana