Spremembo naj bi prinesel ravno Lojze Slak, s svojim načinom igranja, z nekakšno značilno otožno vižo, s svojevrstno fuzijo ljudske glasbe in svojih idej. In, če podrobneje pogledamo zgodovino Lojzeta Slaka in njegovih sestavov, je videti, da je temu res tako, da pa pot do rehabilitacije tega inštrumenta ni bila lahka. Slakovi ansambli so namreč na svojo prvo ploščo čakali izjemno dolgo. Šele pri 25 letih, ko je imel za sabo praktično že dvajset let igranja harmonike, je nastopil javno in potem je potreboval še osem let, da je lahko na ploščah izdal svoje prve uspešnice. In morda celo vsa ta leta igranja, kljub izjemni nadarjenosti ne bi bila dovolj, če ne bi leta 1964 svojega tria združil s kvintetom Fantov s Praprotna, ki so posebnemu zvoku diatonične harmonike dodali značilen, spet bi lahko rekli ljudski zven. Če ni nobenega dvoma, da je zvok Slakove harmonike izviral iz ljudske glasbe, saj se je praktično vsega naučil od strica, ki je igral na lokalnih kmečkih porokah, potem je prav, da povemo, da so se Fantje s Praprotna v Selški dolini marsičesa naučili od prvega slovenskega "pop" zborčka, oziroma pevskega kvarteta Fantje na vasi, ki je v tridesetih, štiridesetih, petdesetih, nekaj malega pa tudi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja polnil slovenske dvorane s prepevanjem naših ljudskih in umetnih pesmi. A če se zdi Slakova bitka, da bi skoraj izključno ljudsko glasbilo postalo relevanten instrument, razmeroma dolga, je jasno, da so že po prvih posnetih skladbah, skupaj z gorenjskimi pevci postali sanjsko moštvo. Njihove skladbe so postale uspešnejše celo od Avsenikovih, in morda gre na tem mestu omeniti Vilka Ovsenika, enega najbolj odprtih slovenskih glasbenikov, ki je v petdesetih sodeloval pri nastanku Ansambla bratov Avsenik, leta 1962 pomagal pri organiziranju festivala Slovenska popevka, kasneje pa tudi pri ustanovitvi prve slovenske založbe plošč Helidon. Menda je bila njegova uredniška pomoč na Radiu Ljubljana odločilna pri začetkih Ansambla Lojzeta Slaka, čeprav so kasneje mnogi trdili, da je šlo tudi za potezo, ki naj bi razbremenila ekipo njegovega brata Slavka, ki ob mnogih nastopih v tujini v šestdesetih ni več zmogla zadovoljiti svojih oboževalcev v Sloveniji. Ko so to nekoč omenili Ovseniku, je zgolj zamahnil z roko in rekel, da je Slak enostavno uspel zato, ker je bila njegova glasba zdravilo za Slovence. Mislil je seveda na melodije, ki jih je iz svojega ljudskega glasbila izvabljal Lojze Slak. A če je bila v šestdesetih ob skladbah V dolini tihi, Kadar pa mim' hič'ce grem, Deželica sonca in grozdja, Po dekle ... diatonična harmonika že postavljena skoraj v ospredje slovenske narodno-zabavne glasbe, se sami glasbi ni nikoli uspelo povsem prebiti ob bok klasični glasbi, jazzu, rocku ali popevkam, čeprav so se ravno iz "prave glasbe" posamezni glasbeniki veliko selili v narodno-zabavne ansamble, ki so dobro služili vsaj na veselicah, če ne tudi v tujini. Narodna zabava je bila vezana zgolj na dva, včasih tri radijske termine, pa še v tem času so uredniki strogo bedeli nad izborom. Tako recimo skoraj niste mogli slišati balade Titanik, ki jo ob Fantih s Praprotna prepeva Rafko Irgolič, besedilo je napisal Gregor Strniša, skladbo pa Lojze Slak. Gre za eno najlepših Slakovih melodij, ki je verjetno od vseh njegovih najbližje popevkam in je bila menda ocenjena kot šund. Danes, ko odhaja generacija glasbenikov iz petdesetih in šestdesetih in zato raje in z manj cinizma vrtijo Avsenike, Beneške fante ali Stanko Kovačič, bodo morda tudi njo raje zavrteli. Tudi preminuli harmonikar je bil eden od njih, torej eden v družbi tistih, ki so ob različnih pomembnih vplivih ljudske in sodobne glasbe ustvarili povsem svoj slog; poslušalca je včasih kar strah posnemovalcev, ki se lotevajo nastopov na raznih evrovizijskih festivalih z izgovorom, da so odkrili povezavo ljudskega in urbanega. Ko smo prejšnjo soboto sedeli na Dolenjskem v Gadovi peči, je beseda (ker je ansambel igral Slakove) nanesla na Lojzeta Slaka. Kako je z njim, smo se pogovarjali, slišali smo, da je hudo bolan. Franci Kek, ki je Slaka pred leti pripeljal na Rock Otočec, kjer je harmonikar s frajtonarco presenečeno publiko povsem vrgel iz tira, je poklical... Novica je bila, da ni lahko, ampak da se bo Lojze menda izvil. V četrtek je klical Kek in mi povedal, da je zgodbe konec. Celo vedno nesramni, žaljivi odzivi na spletnih portalih so se pod članki o Lojzetu Slaku tedaj vsaj malo brzdali. Isti dan zvečer smo malicali v Skaručni, tam, kjer imajo še vedno vinilke in star gramofon. Šef strežbe je imel pri roki eno prvih velikih Slakovih plošč Sinko ne sprašuj in Slavc, lastnik lokala, mu je naročil: "Tole se bo ta večer zavrtelo šestkrat, a je jasno!?"