Zadnja večerja

Kriza je in temu dejstvu se je treba prilagoditi. Ni ga več segmenta države ali družbene skupine, ki bi bil lahko izjema. Če so vse glasnejše zahteve, da si morajo najbogatejši od milijarde vrednih ust utrgati odstotek ali dva, potem bodo morali svoj delež primakniti tudi ostali smrtniki. Tudi tisti, ki bodo čez eno uro mrtvi. Ostra razprava se je razvila v prijateljski nam državi Ameriki, ali in koliko morajo k premoščanju hude gospodarske krize prispevati tudi tamkaj na smrt obsojeni zaporniki. V nekaterih zveznih državah še vedno, tako kot tudi v nekaterih drugih z ZDA primerljivih demokracijah po svetu, kot so Iran, Savdska Arabija, Kitajska, Somalija in Belorusija, hude kriminalce obešajo, cvrejo na električnih stolih in špikajo s smrtonosnimi injekcijami. Zato je razumljivo vprašanje, ali se ne bi dalo tudi na tem področju privarčevati kakšnega davkoplačevalskega dolarja. Kaj je res potrebno, da obsojeni na smrt čakajo nekaj let na eksekucijo in v tem času pojedo toliko, da bi kakšni skromni ameriški družini zadoščalo za več let? Pa kaj potem, če je ta čas namenjen iskanju morebitnih novih dokazov, da bi se izognili obešanju nedolžnega. Če je v zaporu, že pomeni, da ga je biksal, če je nedolžen, pa ga bo potolažil in pomilostil Vsevišnji tam gori. Zelo umestno vprašanje je tudi, ali ne bi v ZDA poenotili in pocenili načina izvrševanja smrtne kazni. Električni stol pokuri veliko elektrike. Smrtonosna injekcija, koktajl z uspavalom in strupom, tudi ni zastonj. Obešanje je najcenejše, saj lahko eno vrv ob primernem vzdrževanju uporabljajo celo desetletje, in tudi ekološko je najbolj sprejemljivo. Pri uporabi injekcije je še vedno odprto vprašanje, ali je nujno, da vsakokrat uporabijo novo, torej sterilno injekcijo, saj je obsojenemu na smrt vseeno, če ga pri usmrtitvi s staro zarjavelo iglo okužijo z aidsom ali hepatitisom B. Največ vroče krvi pa je povzročila huda zloraba instituta zadnje večerje na smrt obsojenih. Gre za res humano gesto države do jetnika, ki ga bodo čez dve uri scvrli na električnem stolu. Naj človek nekaj dobrega pomalica, preden gre na dolgo pot v onstranstvo. Pa si je Lawrence Brewer, preden je za večno zapustil Teksas, zaželel: dva velika piščančja zrezka, tri hamburgerje s šunko in sirom, pečeno okro, tri mehiške fajitase, pico, banjico sladoleda in kozarec arašidovega masla z nadrobljenimi arašidi. Lawrence je res šel čez vse meje in prekosil predhodnike v požeruštvu. James Smith je leta 1990 pred usmrtitvijo posrebal jogurt, sloviti Gary Gilmor (1977) si je privoščil hamburger, jajca, malo krompirčka in na vse to zlil en viski. Teresa Lewis je bila lani zadovoljna s kosom piščanca, malo sladkega graha in čokoladno torto. Robert Harris (1992) si je zaželel piščanca, dve pici, pepsi kolo in škatlo cigaret camel. Kar je Teksašane spravilo v bes, pa nista bila samo količina in cena, ampak dejstvo, da se Lawrence potem ni niti dotaknil gore hrane, s katero se je država želela dostojno posloviti od njega. Medtem ko je vsak peti Američan lačen, se ti gre navaden kriminalec delat norca iz hrane. Zato so v Teksasu sklenili, da bo zadnja večerja na smrt obsojenih tisto, kar dobijo vsi ostali zaporniki. Pa naj barabe pravočasno razmislijo, ali se jim splača storiti kaznivo dejanje, za katero je zagrožena smrtna kazen.

Nimate za kruh, kupite zlato

V krizi je vsak nasvet dobrodošel. Še posebej, če je zastonj. Takšnega sem pred dnevi dobil na svoj elektronski naslov in prav toplo mi je postalo pri srcu, ko sem videl, da v tem podivjanem sebičnem svetu še kdo premore toliko empatije, da svoje znanje o tem, kako preživeti danes in si narediti boljši jutri, deli z drugimi. "Plemenite novice" slovenskemu delavskemu razredu sporočajo, naj se ne muči z vlaganji na muhastem borznem trgu, ampak naj si svetlo prihodnost gradi na žlahtnih kovinah. Borzne kotacije noro nihajo navzdol, banke so na smrtni postelji, zato je kupček zlata ali platine v nogavici edina prava poslovna poteza. Torej, ko povprečna štiričlanska slovenska družina povečerja kislo zelje s pol klobase (petič v tem tednu) in poravna vse račune, mož (plača 600 evrov) naroči ženi (brez službe, socialna podpora 400 evrov), naj na poti do Rdečega križa po mesečni paket podpore in do trgovine, kjer je črni kruh po 19. uri pol cenejši, stopi še do poslovalnice, ki trguje s plemenitimi kovinami. S preostalimi 420 evri, ki morali zadoščati za življenje do konca meseca, naj kupi 4 grame zlata (119 evrov), deset dekagramov kovancev srebrna avstralska kookaburra (71 evrov), 20 dekagramov platine (72 evrov) in 10 dekagramov paladija (140 evrov). Vse skupaj je piškavih 402 evra, in še vedno jih za življenje ostane 18. Žena, ki se seveda ne spozna na biznis, znori, toda dejstvo je, da cena žlahtnih kovin nenehno raste, in če danes unča zlata (31 gramov) stane 1180 evrov, bo nedvomno čez leto dni stala 2000 evrov. Če ne verjamete, pa prisluhnite strokovnjaku Ong Yi Lingu pri Futures Phillip, iskreno priporočajo v tistem elektronskem sporočilu. Slovenski delavec naj kupi teh 31 gramov zlata, jih porine nekam v shrambo med česen in krompir, in nikoli ne bo lažje prišel do bogastva, saj ga bo čez leto dni v shrambi čakalo najmanj 800 dodatnih evrov. Pomembno je, da tistega kosa zlata lačni otroci ne najdejo in pojedo. Zelja je namreč dovolj za celo leto in več. Nejevernim Tomažem pa še ta nasvet, ki ga najdemo pri enem izmed posrednikov z žlahtnimi kovinami: "Zakaj zlato? Ker je prosto davka na dobiček in ddv-ja in (to si velja zapomniti!) ker smo trenutno v sedmem surovinskem megatrendu (!?)."