V terminsko usklajevanje sestankov z našimi sogovorniki je bilo treba vložiti kar nekaj napora, saj jih je zaradi številnih aktivnosti, ki segajo tudi čez meje njihovih strok, težko ujeti v mirovanju. Tako se nam je med matematiki oglasil le Miha Habič, ki je z mednarodnega tekmovanja International Mathemathics Competition for University Students v Bolgariji domov pravkar prinesel tretje mesto. Tako kot večino sogovornikov ga v tekmovalne boje žene strast do stroke, a obenem meni, da tekmovanja niso čisto realen pokazatelj posameznikovega znanja.

Nagrada je le dodatni stimulator

Biokemik Vid Kočar, Jernej Turnšek in Marko Verce, oba študenta biotehnologije, se prav zdaj v laboratorijih Kemijskega inštituta pospešeno pripravljajo na tekmovanje Biomod (okrajšava za biomolekularni dizajn, se pravi umetno oblikovanje naravnih molekul), ki bo novembra potekalo na Univerzi Harvard. Trojček sestavljajo sami tekmovalni veterani, saj so bili vsi že člani različnih slovenskih "odprav", ki so slavile na prestižnem tekmovanju iz sintezne biologije iGEM. Na tem tekmovanju, ki poteka na znameniti ameriški univerzi MIT (Massachusetts Institute of Technology), so se slovenske disciplinarno mešane ekipe ob petkratni udeležbi kar trikrat povzpele na sam vrh. Leta 2006 je v svojem prvem nastopu naša ekipa sodnike prepričala z novim pristopom v zdravljenju sepse, leto kasneje s pripravo cepiva proti bakteriji Helicobacter pylori, ki lahko povzroči raka na želodcu in dvanajstniku, lani pa je prvo mesto osvojila z nekakšnim tekočim trakom za proizvodnjo spojin v bakterijah, za katerega že vlada veliko zanimanje v industriji.

Letos se tekmovanja iGEM Slovenci ne bodo udeležili, saj želijo dosedanji udeleženci razviti odkritja prejšnjih let ter nekatere izsledke tudi objaviti in prenesti v uporabo. Je pa zato Vida, Jerneja in Marka pod mentorstvom dr. Romana Jerale, dr. Ive Hafner-Bratkovič ter Roka Gabra premamilo povabilo na povsem novo tekmovanje Biomod, ki se osredotoča na področje bionanotehnologije. Tudi tu se obeta huda konkurenca, saj so med prijavljenimi univerze, kot so MIT, Harvard, Caltech (California Insitute of Technology), Tehnična univerza iz Münchna...

Tekmovalni trio, ki že od junija izvaja številne eksperimente, v zadnjem času tudi po deset in več ur dnevno, bo na Harvardu predstavil nekakšen multipraktik na področju "nevidnega", saj so dognali, kako je mogoče ukrivljati, rezati, oblikovati ali združevati molekule na nanometrskem (ena milijardinka metra) nivoju. To odkritje bo osnova za izdelovanje izjemno majhnih naprav, ki bi lahko bile uporabne denimo v biosintezi, elektroniki ali pri diagnostiki bolezni. Daljnosežni cilj projekta je v laboratoriju pridobljeno znanje prenesti v prakso, bodisi v medicino ali v izdelavo baterij nanometrskih velikosti, ki jih bo mogoče sestavljati na molekulskem nivoju. Manjše ko so velikosti delcev, boljši je namreč izkoristek baterije. Tako na preteklih tekmovanjih kot letos študente ženeta predvsem inventivnost in aplikativna plat projekta, saj je, kot pravijo, vložek dela prevelik, da bi se gnali zgolj zaradi nagrade. Ta je kvečjemu dodatni stimulator.

Ker so količine snovi, s katerimi eksperimentirajo, prostemu očesu nevidne - gre namreč za delce kapljic -, je po Vidovih besedah največji izziv kontrola poteka procesov na nanonivoju, saj lahko že majhni merilni odkloni povzročijo velike napake. "Pri tem delu se moraš pač zavedati, da je treba za pozitivne rezultate najprej prebroditi morje negativnih rezultatov. Pozitivni rezultati so torej redkejši, a zato toliko več vredni," delo v laboratoriju opiše Marko Verce. Vid Kočar pristavlja: "Vsakokrat, ko eksperiment uspe, nanj nalagamo še dodatne ideje, zato se vseskozi oblikujejo neke vrste podprojekti." Jernej Turnšek pa pojasni, zakaj delo na tem področju terja veliko mero potrpljenja in vztrajnosti: "Nemogoče je, da bi v tako kratkem času projekt dosegel svoj končni cilj. Lansko delo ali celo tisto izpred dveh let šele zdaj žanje prave sadove."

V bistvu pa je eksperimentiranje le en, sicer najobsežnejši, del tekmovanja, saj je treba izsledke predstaviti tudi na spletni strani, s kratkim filmom in plakati ter seveda pred sodniki in sotekmovalci. Tu je zaželeno, da se skupina ne omeji le na prikaz dosedanjega dela, temveč oriše tudi, po katerih kanalih je projekt mogoče peljati naprej. Sodniki, ki izhajajo iz kroga največjih strokovnjakov na tem področju, so po besedah fantov v prejšnjih letih želeli izvrtati prav vsak detajl, preverjali pa so seveda tudi, ali predstavljene inovacije zares delujejo.

Tekmovalna trojica in njihovi mentorji se uglašeno strinjajo, da so osnovni motivacijski bencin, ki jih poganja, bogate praktične izkušnje v laboratoriju, ki si jih med študijem ne moreš nabrati v tolikšnem obsegu. Marka je pritegnilo tudi dejstvo, da se pri tekmovalnih projektih tako rekoč izumlja popolne novosti, Jernej pa tovrstna tekmovanja vidi kot izziv, ob katerem lahko preizkusiš samega sebe in svojo raziskovalno vnemo. "So trenutki, ko pomisliš, zakaj si se spustil v tako obsežen projekt, toda ko naletiš na pozitivne rezultate, te ti enostavno vlečejo v nadaljnje raziskovanje," pojasnjuje absolvent biotehnologije, ki je za krajši čas preložil zagovor diplome, da bi se lahko temeljiteje pripravljal na tekmovanje, saj računa, da mu bo udeležba prinesla tudi dobro referenco za nadaljnji študij v tujini. Dr. Roman Jerala dodaja, da so si vsi dosedanji slovenski udeleženci iGEM, ki so kariero nadaljevali onkraj naših meja, izborili mesta na najuglednejših univerzah.

Pot na pravniški Olimp

Philip C. Jessup International Law Moot Court je najstarejše in najprestižnejše tekmovanje na področju mednarodnega prava, zaradi česar pritegne udeležbo najelitnejših univerz z vsega sveta. Jan Primec in Ana Kastelec sta (v družbi tretje članice ekipe Nastje Suhadolnik) lani v konkurenci 130 tekmovalnih zasedb z vsega sveta lani osvojila ekipno tretje mesto, Sonja Radošević pa si je letos v ekipi z Lano Cvikl kot individualna govornica priborila trideseto mesto, kar je doslej najboljša slovenska uvrstitev v tej kategoriji.

"Tekmovanje Jessup je pravzaprav simulacija postopka pred Meddržavnim sodiščem v Haagu," za uvod pojasnjuje Ana Kastelec. Septembra študentje dobijo tako imenovani "compromis" oziroma fiktivni spor med namišljenima državama, na podlagi katerega morajo do januarja pripraviti memorandum, torej pisne argumente tako za tožnikovo kot zagovornikovo stran. Fiktivni spori običajno zajemajo aktualna vprašanja s področja mednarodnega prava, tudi takšna, na katera stroka še nima izoblikovanega odgovora. Tako sta se morali Sonja in Lana med drugim bosti z vprašanjem legitimnosti uporabe vojaške sile z brezpilotnimi letali, ki jih ameriška vojska uporablja v Afganistanu že vse od terorističnih napadov 11. septembra 2001.

Da lahko tekmovalci memorandum zapolnijo s kakovostno vsebino, morajo v osmih mesecih predelati okoli sto tisoč strani osnovne literature mednarodnega prava. "Izjemno pomembno je, da se med pripravami naučiš hitrega branja in da torej tvoji možgani na neki način skenirajo strani," opozarja Sonja Radošević na enega od najpomembnejših pripravljalnih vidikov. Lana Cvikl pristavlja, da je lahko, potem ko je bila že bralno izurjena, pregledala tudi do tisoč strani na dan.

Obsežne priprave terjajo, da se morajo študentje v pripravljalnem obdobju odpovedati vsem "odvečnim" aktivnostim; druženje s prijatelji, hobiji, prazniki in seveda študijske obveznosti so tedaj potisnjeni na stran. Tudi spijo manj, saj celodnevnemu študiju nemalokrat sledi še nočna "izmena". "V pripravljalnem času tako rekoč živiš le za primer, saj poleg študiranja literature nenehno spremljaš tudi aktualne novice, ki so povezane s tvojim primerom. Pravzaprav je bila to neke vrste odvisnost," pojasnjuje Sonja. "Primer te čisto posrka vase in postane tudi nadomestilo za zabavo. Povečini ti je kvečjemu žal, da imaš premalo časa, ker bi rad prebral še več literature," razlaga Lana.

Po zaključenem pisnem delu se začnejo priprave na ustni nastop, ki poteka v Washingtonu pred trojico sodnikov, ki so kajpak najboljši pravni strokovnjaki. Finalne nastope običajno ocenjujejo kar eksperti Meddržavnega sodišča. Sodniki med govori tekmovalcev (vsaka ekipa ima na voljo 45 minut, čemur sledijo še kratki odgovori na trditve nasprotne stranke) ves čas preizkušajo trdnost znanja in samozavesti študentov, saj govornike namerno zapeljujejo na stranske argumentacijske poti ali jim namenjajo ošabne poglede. Zato med pripravami tekmovalci tudi vadijo, kako reagirati, če jih želijo sodniki zmesti, kako premagati živčnost, ko sodniki dregnejo v njihovo neznanje, kako izpiliti telesno govorico in seveda, kakšen je "idealen" retorični vložek. Med osnovne nasvete Jan Primec uvršča predvsem dva: "Nastopati moraš agresivno in odločno, nikakor pa ne emocionalno. Predvsem pa - tudi če nisi zadovoljen s svojim nastopom, tega ne smeš pokazati, ampak se moraš obnašati, kot da se počutiš zmagovalca."

Vsi štirje sogovorniki so se poenotili v odgovoru na vprašanje, kaj je bilo njihovo motivacijsko gonilo, da so se podali v ta garaški tekmovalni proces. Sama tematika jih je izjemno zanimala, pripovedujejo, strinjajo se tudi, da so s tekmovanjem pridobili neprecenljive praktične izkušnje in razvili pravniku potrebne sposobnosti, ne zanemarjajo pa niti dejstva, da je udeležba na Jessupu vsem zagotovila zavidanja vredno strokovno referenco. "To tekmovanje se na športnem področju pač lahko primerja z olimpijskimi igrami," pojasnjuje Lana. Nekateri med njimi so že prejeli povabila tako domačih kot tujih velikih odvetniških pisarn ter se vpisali na elitne tuje univerze. Nastja Suhadolnik ta čas dela v eni najbolj priznanih mednarodnopravnih odvetniških pisarn v Parizu, kmalu bo začela tudi pripravništvo v Združenih narodih v New Yorku, Ana Kastelec pa je pravkar vpisala magistrski študij na eni izmed najboljših univerz, University College London.

Od uboja Putina do ukinitve religije

Slovenski študentje izjemne uspehe žanjejo tudi v debatnem ringu. Tandem Maja Cimerman in Filip Dobranić se je lani okitil z zmago na Evropskem debatnem študentskem prvenstvu v Amsterdamu v kategoriji angleščina kot tuji jezik, letos pa sta se na svetovnem prvenstvu v Bocvani ekipno prebila do finala, pri čemer je Filip postal najboljši govorec v kategoriji angleščina kot drugi jezik, Maja pa se je uvrstila tik za njim. Simon Belak si je na taistem tekmovanju prislužil prvo mesto v kategoriji angleščina kot tuji jezik. Njegove debatne sogovornice Špele Kranjc nam ni uspelo priklicati, saj trenutno domuje v ZDA, kjer sodeluje pri zvezi Nato. Ni odveč poudariti še, da se je debatnega boja v Bocvani udeležilo okoli tisoč dvesto študentov z vsega sveta. Filip beleži tudi uspehe iz prejšnjih let; med pomembnejšimi je zagotovo naslov svetovnega študentskega prvaka v konkurenci angleščina kot tuji jezik, ki ga je lani osvojil v Turčiji.

Iztočnica debatnih tekmovanj so trditve, na katere ni mogoče podati enoznačnega mnenja, ekipe pa jih morajo bodisi argumentacijsko zagovarjati ali jim oporekati, vendar je skupinam stran, na katero se morajo postaviti, že vnaprej določena. Med zanimivejšimi iztočnicami sogovorniki omenijo recimo "Višjim primatom bi morali dati pravice otrok", "Religijo bi bilo treba ukiniti" ali "Putina bi morali ubiti". Trditve v stilu slednje so po novem sicer prepovedane, saj so jih v preteklosti spremljale precej sporne debate.

Včasih tekmovalci tako vneto stojijo za svojim mnenjem, da se z nasprotniki spustijo tudi v silovit prepir. Če pa naletijo na iztočnico, s katero se ne strinjajo, a jo morajo podpirati, skušajo oblikovati protiargumente lastnim argumentom. "Če si prisiljen v zagovor moralno spornih zadev, se moraš vprašati, ali niso te morda le simptom neke širše družbene epidemije," svojo taktiko razlaga Simon Belak. Vsi pa se strinjajo, da je treba argumente predstaviti tako, da se opazovalcu zdi, da vanje stoodstotno verjameš, saj prepričljivost pred sodniki igra izjemno pomembno vlogo. Poleg te je odločilen še izbor ustrezne terminologije, Filip Dobranić pa kot droben trik omenja tudi jasno napoved poteka razvoja argumentacije na samem začetku govora.

Ker je spekter tem, na katere se naslanjajo izhodiščne trditve, neskončen, seveda ne gre brez posameznikovega vložka v splošno izobraževanje na različnih področjih. Simon si tako oblikuje nekakšen arhiv spletnih strani, po katerem nekoliko pobrska pred samim tekmovanjem. Sicer pa je najboljša vaja debata sama, zaradi česar vsi redno sodelujejo v debatnih klubih. "Tako kot če velikokrat vržeš na koš in boš potem bolje zadeval proste mete, tako tudi skozi številne debate pridobiš večjo argumentacijsko eksplozivnost," zatrjuje Filip. Čeprav v dosedanja tekmovanja ni vložil časovno obsežnejšega truda, se je za naslednje svetovno prvenstvo, ki bo njegovo zadnje (na debatnem področju si hočeš nočeš menda kar hitro potisnjen med "upokojence"), že začel pripravljati, čeprav bo to na sporedu šele januarja.

Študentje se zavedajo, da so jim številne debatne vaje omogočile boljšo komunikacijo v vsakdanjem življenju ter precej olajšale študij (Simon študira filozofijo, Filip poleg te še sociologijo kulture, Maja Cimerman pa mednarodne odnose), a se tekmovanj udeležujejo predvsem iz zabave. "Konec koncev je treba priznati, da je debaterstvo zgolj umetno ustvarjena subkultura, debata pa le orodje za doseganje drugih ciljev," sklene Maja.

Med pritožbo ministrstva in ponudbami tujine

Mina Bergant, Žiga Virc in Jernej Čampelj so le trije izmed številnih študentov AGRFT, ki so se v zadnjih letih ovenčali z nagradami na mednarodnem filmskem ali gledališkem prizorišču. Mina Bergant se lahko pohvali, da je kot režiserka in scenaristka filma Moški (2010), v katerem je na kolut prenesla zgodbo o štiridesetletniku, ki še vedno živi v maminem gnezdu, prejela veliko nagrado na mednarodnem festivalu v Lodžu, nagrado občinstva na festivalu v Pekingu, nezanemarljiva pa je tudi Kodakova nagrada za najboljši študentski film na 13. Festivalu slovenskega filma. Žiga Virc si je z diplomskim filmom Trst je naš! prislužil nominacijo za študentskega oskarja 2010; ideja za film se mu je porodila, ko je izvedel za Kulturno-zgodovinsko društvo Triglav, ki uprizarja bitke med Nemci in partizani. Jernej Čampelj pa je lani novembra na mednarodnem festivalu FIST v Beogradu prejel nagrado za najboljšo moško vlogo (odigral jo je v predstavi J.-B. P. Moliera George Dandin).

Vendar trojica zagotavlja, da ne ustvarja z mislijo na nagrade, temveč iz veselja, pa tudi zaradi obveznosti na akademiji, saj so njihova nagrajena dela nastala znotraj pedagoškega procesa. "V prvi vrsti izhajam iz sebe, misel na festivale se porodi šele, ko je projekt že zaključen," pripoveduje Mina Bergant. Jernej Čampelj pa dodaja: "Pri nas ni tako kot denimo v športni areni, kjer se je pomembno izkazati predvsem na velikih tekmovanjih. Mi moramo biti stoodstotno pripravljeni vedno, ko stopimo na oder. Če v igralskem svetu startaš z namenom, da bi prejel čim več nagrad, si po mojem mnenju povsem zgrešil poklic." Igranje na gostovanjih se za Jerneja tako prav nič ne razlikuje od igranja na domačih deskah; vedno se pač trudi vložiti svoj maksimum.

Zagotovo so nagrade na filmskem in igralskem področju neke vrste odskočna deska, vendar ti ne zagotavljajo uspešne kariere. "Na domačem filmskem tržišču sem dobil nekaj manjših povabil za sodelovanje, vendar do nekega velikega preskoka v poslovnem smislu ni prišlo," ugotavlja Žiga Virc. Zagotovo pa mu je "veliki met" uspel, ko je italijansko zunanje ministrstvo dan pred filmsko premiero (5. novembra 2009) izdalo dekret, da se filma Trst je naš! ne sme javno predvajati. Zmotila sta jih namreč naslov filma in trailer na youtubu, ki je (v ironičnem stilu) napovedoval, da bomo Slovenci spet poskušali osvojiti Trst. Mina si je s priznanji priborila povabilo na Talent campus na Nizozemskem, na domačih tleh pa nekaj ponudb s strani televizije in nekaterih producentov.

Mina in Žiga sta le dva izmed kar nekaj študentov, ki dokazujejo, da so tudi slovenski filmarji lahko opaženi na mednarodni sceni. Kje se torej zalomi profesionalnim režiserjem, da (razen redkih izjem) njihovi filmi v mednarodnem prostoru ostajajo bolj ali manj neopaženi? Mina in Žiga menita, da če po končani akademiji dolgo trpiš režijsko abstinenco (običajno zaradi finančnih razlogov), padeš iz ritma in izgubiš ustvarjalno energijo. Ker razpise raznih skladov običajno obvladujejo birokratski zastoji, lahko traja tudi več let, da posamezniki po koncu študija dobijo priložnost ponovno prijeti kamero v roke. Žiga tudi opozarja, da je do plaza mednarodnih nagrad študentom AGRFT prišlo predvsem v zadnjih letih, kar napoveduje, da se nam morda v prihodnosti obeta višja kakovost profesionalne filmske produkcije.