Vsem tem primerom je skupno dvoje: pomanjkanje etike posameznikov in korporativne integritete podjetij ali institucij, v katerih so posamezniki delovali. Oboje običajno gre z roko v roki. Posamezniki z vprašljivimi etičnimi standardi bodo seveda vedno poskušali zlorabiti položaj za osebne koristi in v okoljih z nizko korporativno integriteto bodo zelo uspešni. Morda bodo s svojim vodilnim položajem celo vplivali na ohranitev nizkih standardov integritete v svojem okolju. Mnogokrat se bodo celo izgovarjali na okolje, ki "zahteva posebne poslovne prijeme". V primeru razvpite Patrie denimo so vodilni v finskem podjetju zatrjevali, da so se zgolj prilagajali praksam v okolju, v katerem so poskušali pridobiti posel.

Ob tem se porajajo tri ključna vprašanja. Prvič, se korporativna integriteta podjetjem in institucijam sploh splača? Drugič, ali ni boj s korupcijo in neetičnimi poslovnimi praksami že vnaprej izgubljen zaradi pohlepa in inovativnosti metod zlorab s strani zaposlenih in vodilnih v podjetjih in institucijah? In tretjič, kako učinkovito uvesti prakse korporativne integritete v poslovanje in ravnanje podjetij in institucij.

Odgovor na prvo vprašanje ni enoznačen. Ozko gledano in na kratki rok se menedžerjem v podjetjih, ki se na trgu borijo za posle, lahko zdi upravičeno uporabljati metode "pospeševanja poslovanja". Pridobitev posla pomeni več dobička za lastnike. Toda odkritje vpletenosti podjetja v korupcijo ali zlorabe položaja posameznikov pomeni za podjetje veliko poslovno škodo zaradi izgube ugleda in kredibilnosti ter s tem izgubo poslov v prihodnje. Delničarjem podjetja se zato na dolgi rok še najbolj splača od nadzornih svetov in uprav podjetja zahtevati uvedbo strogih etičnih kodeksov in načrtov korporativne integritete. S tem delničarji na dolgi rok maksimirajo svoj dobiček. Podobno je glede delovanja javnih institucij. Mi državljani maksimiramo svoj "dobiček" (koristi), kadar zaposleni in vodilni v javnih institucijah ravnajo etično in ne zlorabljajo svojega položaja. V nasprotnem primeru javne storitve in izgradnjo javne infrastrukture plačujemo bistveno dražje, kot je ekonomsko upravičeno.

Verjamem, da ste ob tem pomislili na različne primere odstopanja od teh načel pri nas. Na gradnjo avtocest, TEŠ6, na sporne menedžerske metode lastninjenja. Verjamem, da vas je ob tem zajelo malodušje, da se proti temu dejansko ne da veliko narediti, saj gre bodisi za sistemsko korupcijo in/ali za inovativne metode neetičnih praks posameznikov, ki so vedno korak, dva ali več pred tistimi, ki bi jih morali nadzorovati, ali pa so z njimi celo tesno povezani.

Vendar pa odgovor na drugo vprašanje ni nujno negativen. Prav našteti poslovni škandali, korupcijske afere in zlorabe položaja vplivajo na uvedbo boljšega finančnega nadzora in večje pozornosti, namenjene integriteti direktorjev, uradnikov, revizorjev in drugih. Veliki poslovni škandali v primeru podjetij WorldCom, Enron in Arthur Andersen so v ZDA vplivali na nastanek Sarbanes-Oxleyjevega zakona iz leta 2002. Čeprav ta zakon v veliki meri vpliva le na javne delniške družbe, pa je dejansko imel precej širši učinek. Zakonska odredba, da vse javne družbe razkrijejo ali imajo kodekse etike ravnanja vodilnih finančnikov, je tudi zasebna podjetja in neprofitne družbe spodbudila, da sprejmejo svoje kodekse etike.

Etični kodeksi so nujni

Drug primer je sedanja globalna finančna kriza, ki so jo v pohlepu dodobra razplamtele neetične prakse v bankah in finančnih institucijah, od raznih naložbenih skladov do bonitetnih agencij in revizorskih družb. Dobra posledica te katastrofe je nastajanje zakonodaje v ZDA in EU, ki bo v bodoče bolj učinkovito onemogočala tovrstne špekulacije ter nezdrava razmerja med subjekti.

Poslovna praksa se izboljšuje v odgovoru na reševanje negativnih primerov iz preteklosti in zmanjševanju možnosti, da se ponovijo v enaki ali podobni obliki. S tem smo pri odgovoru na tretje vprašanje. Da bi naredili še hitrejše korake k zavarovanju naših interesov (koristi) bodisi kot delničarjev v podjetju, kot strank ali kot "delničarjev države", je pomembno, da na vseh ravneh sprejmemo etične kodekse ravnanja in načrte korporativne integritete, ki bodo jasno določali metode za preprečevanje in pravočasno odkrivanje neetičnih praks v poslovanju ali ravnanju zaposlenih in vodilnih.

Kako to narediti? Groucho Marx je nekoč dejal, da je "skrivnost življenja poštenost in pravično ravnanje. Če to lahko lažno zaigraš, si zmagal." Ravnanja z integriteto, vsaj na dolgi rok, ni mogoče lažno zaigrati. Ko se v poslovnih krogih govori o integriteti v poslovanju, to ponavadi pomeni eno od treh stvari: (1) ne kršiti kazenske zakonodaje; (2) preprečiti dejanja, ki lahko povzročijo civilne tožbe zoper družbo, in (3) izogibati se dejavnostim, ki mečejo slabo luč na podjetje.

Podjetja se intenzivno ukvarjajo s temi tremi vidiki, saj vključujejo izgubo denarja in ugleda. Teoretično bi lahko podjetja najela korporativne odvetnike in "izjemno podkovane" strokovnjake za odnose z mediji, ki bi se s tem ukvarjali. Mnoga podjetja to sicer s pridom uporabljajo. Mnoga podjetja uvajajo strategije in načrte korporativne integritete. Mnoga med njimi zgolj fiktivne, saj želijo le pridobiti "certifikat" o prizadevanjih za etično poslovanje. Toda na koncu prevelik razkorak med "zaigrano" in "pristno" integriteto podjetja vedno v takšni ali drugačni obliki plane na dan in lahko povzroči podjetju ali instituciji več škode, kot je pridobilo koristi s hlinjenjem pristnosti poštenega poslovanja.

Načeloma obstajajo trije pristopi k uvajanju integritete v poslovanje podjetij. Prvi pristop temelji na načelu, da se etično poslovanje splača. Prvi vidik tega je, da etično poslovanje vedno pripelje do dobrih poslovnih rezultatov. Na primer, splača se izdelati varne proizvode, saj bo to zmanjšalo možnost odškodninskih tožb in s tem poslovne škode. Seveda, težava je v tem, da se ekonomska prednost poslovanja z integriteto pozna le na dolgi rok. Za podjetja, ki so zainteresirana izključno za kratkoročne dobičke, to ni spodbudno. Ker vedno več podjetij tekmuje na istem trgu, so običajno kratkoročni dobički tisti, ki narekujejo poslovne odločitve, ker je to preprosto stvar preživetja. Drugi vidik tega pristopa pa predpostavlja, da na konkurenčnem in prostem trgu motiv ustvarjanja dobička posledično pripelje do integritete v poslovnem okolju. To je, če stranke zahtevajo varne izdelke, bodo kupovale samo od tistih podjetij, ki izpolnjujejo njihove zahteve. Podjetja, ki to ignorirajo, ne bodo preživela. Torej, nasprotno od zgoraj navedenega, uspešno poslovanje pripelje do integritete v poslovanju. Razmerje med obema vidikoma močno spominja na zgodbo o "jajcu in kokoši".

Drugi pristop do uveljavljanja poslovne integritete izhaja iz tega, da so moralne obveznosti v poslovanju omejene na to, kar nalaga zakonodaja. Najbolj univerzalni vidiki zahodne moralnosti so bili že sprejeti v naš pravni sistem, kot so zakoni proti ubijanju, kraji, prevari, ogroženosti ali nadlegovanju. Načela integritete, poleg tega, kar zahteva zakon, se zdijo nepomembna oziroma neobvezna. Torej ni pričakovati, da se bodo podjetja (razen izjem) zavzela za načela, ki se zdijo neobvezna. V naši kulturno pluralistični družbi veljajo zgolj tiste obveznosti, ki so že vsebovane v zakonodaji. Te vključujejo vrsto smernic za poštenost v oglaševanju, varnost izdelkov, varstvo pri delu ter pošteno ravnanje pri zaposlovanju in odpuščanju. Toda takšen pristop do poslovne integritete, ki temelji strogo na zakonskih predpisih, ni dovolj. Tudi najboljši pravni okvir ne bo mogel moralno obsoditi nekaterih brezvestnih, vendar zakonitih poslovnih praks. Po drugi strani pa so nosilci neetičnih praks vedno nekaj korakov pred zakonodajalcem, ki šele na podlagi ugotovljenih neetičnih praks iz preteklosti za vnaprej sankcionira uporabo le-teh.

Več palice pri uvajanju poslovne etike

Tretji pristop uveljavitve poslovne integritete je, da je treba etičnost uvesti kot kombinacijo motiva dobička in zakonodaje. Nekatera podjetja so bolj napredna v dojemanju, da se jim etično poslovanje dolgoročno splača, druga, ki tega še niso uvidela, pa je treba k temu "spodbuditi". Pri prvih poslovna integriteta temelji na vrednotah podjetja, torej na načelih, za katera si podjetje prizadeva, ker verjame, da mu to povečuje dobiček. Pri drugih je treba s pomočjo zakonske prisile doseči uveljavitev korporativnih kodeksov etike in skladnosti njihovih načel poslovanja s predpisanimi. Tovrstni načrti integritete podrobno urejajo področja, kot so zaupnost poslovnih informacij, konflikt interesov, neformalna plačila, lobiranje oziroma prispevki političnim strankam. Čeprav se na tovrstne kodekse etike in compliance načrte (načrte skladnosti) pogosto gleda cinično, je to zelo razumen pristop artikuliranja moralnih načel in uvajanja integritete v poslovanje.

Pri obeh oblikah uvajanja poslovne integritete gre torej za sistem "korenčka in palice". Tista, ki temelji na vrednotah, je korenček, saj jo podjetje izvaja prostovoljno z namenom doseganja večjega dobička, medtem ko skladnost predstavlja palico, ki se uporablja za "vsajanje" integritete v manj ozaveščena podjetja. V povprečju palica deluje bolje kot korenček v spodbujanju poslovne integritete. Sedanja kriza je pokazala, da bo treba uvesti več palice pri uvajanju etike v poslovanje. Pri čemer je treba palico uporabljati ne samo pri uvajanju načrtov integritete, ampak še bolj v doslednem sankcioniranju kršenja njenih načel. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da bi bilo smiselno uvesti sistem paddling, ki ga poznajo v šolah Združenih držav Amerike, ki deluje tako, da študent dobi tri udarce po zadnjici, ko kaj zagreši. Boli, vendar je še hujša javna osramotitev. Ali po slovensko: morda bi po vzoru iz srednjega veka morali uvesti metodo potapljanja goljufivih pekov v Ljubljanico tudi za goljufive menedžerje. Ali pa katran in perje ter javni izgon iz mesta.