Glede tega nič ne spremeni dejstvo, kakšno vlado smo in kakšno vlado bomo imeli. Za namene notranje politike se morda zdi smiselno govoriti o začenjanju znova, čeprav takšno razumevanje pogosto pozablja, da se družbene, kulturne in političnoekonomske okoliščine in institucije spreminjajo počasneje ali vsaj drugače od njihovih akterjev ali igralcev. Takšne želje se prej ali slej soočijo z nezaželenimi in včasih tudi nezamisljivimi posledicami. Njihova meja so in bodo realnosti naše družbene prakse. Toda na področju zunanje politike nam meje postavljajo tudi drugi. S stališča drugih subjektov ali delovalcev v mednarodni skupnosti, še zlasti drugih držav in mednarodnih organizacij, je namreč upravičeno pričakovanje o določeni kontinuiteti slovenske zunanje politike in diplomatskega delovanja, ki ne bosta kar pozabila ali odmislila svojih mednarodnopolitičnih in mednarodnopravnih obveznosti, ne glede na to, katera vlada nam jih je naprtila. To preprosto sodi k razumevanju legitimnega in kredibilnega delovanja suverenih držav v mednarodnih odnosih.

Mednje nedvomno spada tudi Republika Slovenija, in to neodvisno od tega, ali jo razumemo kot majhno državo zaradi značilnosti, ki so ji lastne (npr. relativno majhno ozemlje, prebivalstvo in omejene zunanjepolitične zmogljivosti), ali pa jo pojmujemo za malo državo zaradi statusa in vloge, ki jo igra v mednarodni politiki (status in vloga sta v tem primeru tako stvar samorazumevanja njenih predstavnikov kot pričakovanj predstavnikov drugih subjektov mednarodnega prava in mednarodnih odnosov). Ti dve pojmovanji se pogosto navajata tudi kot opravičilo, da se v zunanji politiki in diplomaciji (pre)malo stori ali nič - vsem opaznega in pomenljivega - ne zgodi. Toda videz vara. Pasivna ali aktivna zunanjepolitična drža, kakor tudi njuno prepletanje glede na dejanski ali zamišljen domet slovenske zunanje politike, niso odvisni zgolj od lastnosti in položaja države v mednarodni skupnosti. Kot toliko drugega so odvisni predvsem od znanja, ki je sposobno prepoznavati in kreativno izkoriščati zunanjepolitične priložnosti glede na lastne zmožnosti, ter politične volje, da se to res zgodi.

Če želi Republika Slovenija kot suverena država utrditi svoj mednarodni položaj, uspešno uresničevati svoje zunanjepolitične interese in cilje v sodobni mednarodni skupnosti ter tovrstna prizadevanja sistematično izvajati in usklajeno prilagajati izzivom časa, bo treba po vstopu v vse pomembne mednarodne organizacije in institucije jasno opredeliti izhodišča slovenske zunanje politike, ki temeljijo na širokem političnem in družbenem soglasju. Vrednote in načela, ki bi lahko bili tovrstno vodilo slovenske zunanje politike in diplomacije v mednarodnih odnosih, je mogoče v osnovi izpeljati iz ustavne ureditve države in splošno veljavnih načel mednarodnopravnega reda. Po njih je Republika Slovenija demokratična, pravna in socialna država, ki temelji na samoodločbi slovenskega naroda, spoštovanju človekovih pravic in tržnem gospodarstvu, pri zagotavljanju svoje varnosti pa upošteva predvsem vrednote miroljubne politike ter kulture miru in nenasilja. Z večstranskim in dvostranskim sodelovanjem znotraj in zunaj sistema Organizacije združenih narodov se Republika Slovenija dejavno zavzema za mednarodni mir in varnost ter pravičnost, kar osmišlja tako naša dosedanja prizadevanja na področjih kolektivne in človekove varnosti kot tudi zavzemanje za spoštovanje in postopen razvoj mednarodnega prava, ki je glede na anarhično urejenost sodobne mednarodne skupnosti naš še najbolj razviden racionalen nacionalni interes, saj ga je mogoče utemeljevati ne glede na siceršnje politične preference. Poleg tega naše članstvo v Evropski uniji (EU) in Natu prinašata skupaj z zunanjepolitičnimi priložnostmi tudi globalno odgovornost in solidarnost.

Po teh izhodiščih, o katerih bi lahko predpostavljali, da o njih obstaja določeno politično soglasje, je vsako nadaljnje izpeljevanje smernic slovenske zunanje politike že stvar strokovnega znanja in političnega preudarka, kako naprej. Medtem ko čas za slednje zaradi notranjepolitičnih razmer očitno še ni napočil, pa je mogoče z obstoječim znanjem zagovarjati stališče, da je namen slovenske zunanje politike zagotavljanje dobrobiti, blaginje in varnosti Republike Slovenije in njenih državljank, državljanov, prebivalk, prebivalcev, manjšin, živečih v Sloveniji, slovenskih narodnih skupnosti in pravnih oseb ter razvoj slovenskega kulturnega prostora. Kot srednjeevropska in sredozemska država bi lahko imela Republika Slovenija lastno in globalno odgovorno, načelno in dinamično, nacionalno zavedno in družbeno povezovalno ter okoljsko naravnano zunanjo politiko. Takšna zunanjepolitična vizija predpostavlja določene strateške usmeritve, zunanjepolitične cilje in sredstva, preko katerih jo je mogoče uresničevati.

Med ključnimi strateškimi usmeritvami Republike Slovenije v EU in mednarodni politiki, ki zagotavljajo učinkovito soočanje s sodobnim izzivi, bi veljalo izpostaviti: (1) krepitev dvostranskih in dobrososedskih odnosov; (2) zagotavljanje trajnostnega razvoja in zaščita ter promocija slovenskih gospodarskih interesov; (3) prizadevanja za mednarodno pravičnost, mir in varnost; (4) zavzemanje za učinkovit multilateralizem in krepitev mednarodnopravnega reda; ter (5) učinkovito zagotavljanje interesov v EU in delovanje prek EU v mednarodni skupnosti.

Na njihovi podlagi je mogoče izpeljati naslednje cilje slovenske zunanje politike in diplomacije (v tem zaporedju prioritet):

- zaščita državljanov in državljank Republike Slovenije v tujini;

- prizadevanje za varstvo in poglabljanje odnosov s slovenskimi manjšinami, zdomci in izseljenci;

- iskanje novih priložnosti za slovensko gospodarstvo in nadgradnja sistema gospodarske diplomacije z zaščito in promocijo interesov slovenskih podjetij in z aktivno zaščito interesov slovenskega gospodarstva znotraj mednarodnih ekonomskih organizacij in institucij;

- razvoj vsestranskih odnosov s sosednjimi državami;

- aktivno delovanje v EU in Natu;

- zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti;

- poglabljanje političnega in gospodarskega sodelovanja s posameznimi državami in regijami (še zlasti s srednjo in vzhodno Evropo, Zahodnim Balkanom in Sredozemljem);

- spodbujanje in razvoj človekovih pravic, človekove varnosti in mednarodnega prava;

- oblikovanje aktivne okoljske diplomacije znotraj EU in mednarodnih institucij;

- podpiranje znanstvenega in tehnološkega sodelovanja ter sodelovanja v izobraževanju;

- učinkovito nudenje pomoči tistim, ki jo potrebujejo, preko razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči; in

- izvajanje kulture v zunanjih odnosih Republike Slovenije in EU ter medkulturnega dialoga.

Da bi takšne strateške usmeritve in zunanjepolitične prioritete lahko uresničevali, bi moralo ministrstvo za zunanje zadeve:

- po potrebi prilagajati svojo diplomatsko in konzularno mrežo ter organizacijo notranje službe;

- nadgrajevati sistem gospodarske diplomacije;

- sodelovati pri oblikovanju in izvajanju zunanje politike EU s strani Evropske službe za zunanje delovanje;

- preoblikovati sistem analize in ustvarjanja lastnega zunanjepolitičnega znanja;

- izvajati in razvijati strokoven, stalen in pregleden sistem izobraževanja diplomatskega kadra;

- razvijati mreže okoljskih, znanstvenih in razvojnih atašejev;

- izvajati in nadgraditi sistem pomoči pri usposabljanju, kadrovanju in kandidiranju slovenskih uslužbencev v mednarodnih organizacijah;

- vzpostaviti sistem izmenjave informacij med vsemi slovenskimi državljani, zaposlenimi v mednarodnih institucijah;

- podpirati medsektorske pobude ter projektno sodelovanje med znanstvenimi in izobraževalnimi skupnostmi doma in v tujini;

- si prizadevati vključiti Republiko Slovenijo na primeren način v relevantne globalne in regionalne forume; in

- izoblikovati sistem in strategijo javne diplomacije.

Pri tem početju ministrstvo vsekakor ne bi smelo ostati osamljeno. Pri uresničevanju slovenske zunanje politike, ocenjevanju njene učinkovitosti ter pri analizi stanja in iskanju novih zunanjepolitičnih priložnosti bi morali dejavno in sistematično sodelovati slovenska podjetja in zainteresirana civilna družba - nevladne organizacije, mediji in znanstvena skupnost. Zunanja politika je preprosto preveč pomembna, da bi jo prepustili le politiki.

doc. dr. Milan Brglez, predstojnik Katedre za mednarodne odnose na FDV