O jeziku, torej. Kako se taista učiteljica počuti, ko istim otrokom enkrat drugič razlaga, da izhajamo iz Trubarja, da smo Slovenci obstali samo in zgolj zaradi jezika? To mora biti pa jeba. Jezik, ki je bil obsojen in vržen v koš, je namreč klena slovenščina vsakdana, je tisto, kar so in po čemer so otroci, ki sedijo pred njo. S to gesto je ukinila slovensko zgodovino in izobčila lastne učence: izničila jih je, in izničila je očeta, ki doma jezen pošilja vse v tisto, kar se ne sme zapisati. Pa še lastno službo je izničila in poslanstvo učiteljice slovenskega jezika, ker je dokazala, da ji za ta jezik sploh ni mar, da mu ne sledi, da bi ga najraje potisnila v nekaj slovničnih pravil. To je pravzaprav tako, kot če bi poslovna sekretarka na neki firmi rekla - hvala lepa, jaz, oprostite, na računalniku res ne mislim delat, mene so v šoli učili pisat na roko, in zahtevam javno, da se vse računalnike odstrani, ker to je pa že preveč!

Jezik in književnost sta zgnetena v en predmet, ker je pač književnost tista, ki zna najlepše ravnati z jezikom. Ona sproti pobira besede, ki nastajajo, jih crklja in nastavlja in postavlja, to je treba jemati hudičevo resno, ker književnost je eksistenčno odvisna od jezika, brez njega je ni, in s tistim, od česar je odvisen obstoj, se ne delaš norca. Brez nje smo ali puristi ali pa jezikovni teroristi z blogov in forumov in drugih IT kanalov komunikacije, po katerih derejo neartikulirani zapisi. Sicer pa, kaj bi pametoval, otroci berejo Rozo in notri vse to piše.

Pa še malo o književnosti. Nedavno tega, zdajle februarja bo ravno štirideset let, sem za pol leta prevzel učiteljevanje na podeželski šoli. Učiteljica slovenščine v višjih razredih osnovne šole je šla na študijski dopust, pa sem vskočil. Ne bom rekel, da sem bil učiteljska perla, v tistih permisivnih časih je bila pregrešna že misel na to, da bi druge poskušali posiljevali z nečim, kar ni bilo njihovo. Hipijada pač. In ker so me slovnična pravila dolgočasila, sem razvajal mularijo z literarnim bogastvom. Brali smo vse živo, ob zapovedani književnosti še tisto, kar je sproti izhajalo v Problemih, Sodobnosti, kaj vem kje. Znalo je biti zabavno, znalo jih je tudi dolgočasiti. In tako en ponedeljek prinesem zadnje Probleme, v katerih je bila objavljena Jovanovićeva televizijska igra Avtostop. Zdaj, saj veste, igro brat sam in napovedovat didaskalije, to ni fajn. Morata biti dva. Tekst je bil pa precej ekspliciten, mislim kar se seksualnega izrazoslovja tiče, in sem malo okleval, ali bo moja sobralka to prenesla ali ne bo. In seveda drugi, ki naju bodo poslušali - zelo hitro se lahko zgodi, da prenesejo zadevo z literarne ravni na konkretno in potem bo razred razpadel v cirkus.

Skeniral sem učilnico in si izbral punčko, ki ni nikoli izstopala, resnobno, zbrano bitje. Prisedla mi je za kateder in sva brala. Nič nisem opozarjal vnaprej. Pička trapasta. Pa si res trapasta … V redu, sem pač trapasta, kaj češ… Mogoče si je pa mislil: glej jo prasico, to bi pa… Razred je bil miren. Moja sobralka je ostala resna, videl sem, čisto mirno je brala, ni se počutila ogoljufana niti zlorabljena, torej sva lahko nadaljevala. Splezali smo čez Krava. Videl sem, če že hočeš kaj vedet, kako te je pogledal in se nasmehnil: prav svinjsko te je pofukal z očmi, se prebili skozi Boš ljubčka? … A navadnega? … Ne, takega … posebnega … in požrli Pa ne boš menda slekla se tukaj, na sredi ceste, kot kakšna… Publika je sledila zgodbi do spravljivega konca. Zahvalil sem se šolarki, ki je odšla nazaj v klop, nobenega posmehljivega pogleda ni bilo, ko je sedla nazaj med svoje, in potem je prišel čas za analizo. "No, ali ima kdo kakšno vprašanje ali mnenje?" Bilo je eno samo, a tako bistveno, to the point, kakor se danes reče, da sem si ga zapomnil vseh teh štirideset let. Najbrihtnejši v razredu je vprašal: "Ali je to še umetnost?" In smo bili, ne da bi bil sam kot učitelj karkoli usmerjal, v srži stvari, točno pri vprašanju, ki se ga nekaterim očitno ne ljubi razlagati. Da to je umetnost, seveda jim je pa treba zraven povedat in letom ter osvojenemu aparatu primerno razložit, zakaj, in kako ta stvar funkcionira od Aristotla naprej. Bili so v sedmem razredu, stari trinajst ali štirinajst let. Kdor je razumel, je. Kdor ni, pa pač ni, saj konec koncev večina ljudi nima nobenega razloga, da bi se globinsko posvečala ravno umetnosti. Je pa vsem postalo jasno, da prepovedanih besed ni in da vse rabijo svojemu namenu, če se jih prav obrne.

Čez čas smo v istem razredu delali Prešerna. Po učnem načrtu bi jim moral naložiti, da se doma naučijo Vrbo na izust, pa sem rekel, ni treba, vi mi za domačo nalogo samo prinesite v pravilnem stavčnem redu napisano tisto: dabukažejameiztvojgasvetaspeljalanebilagoljfivakača. Ga ni bilo junaka. Namesto da bi naslednjo uro lovil, kdo se ni naučil pesmi, smo demontirali in potem nazaj zložili Prešernovo jaro kačo, da se jo je dalo razumeti. In kdor je povezal prejšnjo in to lekcijo, mu je moralo biti jasno, zakaj pišemo.

Epilog. No, medtem so zdrahe okoli zloglasnih knjig že postale ponosne in donosne. Namreč, gospe in gospodje ne le da niso več nujno anonimni, ampak so s pestjo na srcu dosegli, da Predinova knjiga ni več obvezno branje za Cankarjevo priznanje. Ostale so vsaj Makučeve Oči, hvala bogu vsaj tega faux pasa ni naredil nobeden - da bi namreč knjigo umaknil s tekmovanja z imenom pisatelja, ki je v črtici Muhe natančno popisal nedolžno otroško krutost. Kot muha na drek so seveda priletele še političarke in pomočile svoje rilčke, politiki pač živijo od zdrah. Kaj pa tisti pedagoški kader, ki mu intimno prepričanje brani, da bi se pridružil temu rilčkanju, in kaj, navsezadnje, otroci? Mala malca. Veliki privilegij učiteljskega poklica je, da v neka poročila ali priprave, kakor se temu reče in kar si vsake toliko pride ogledat šolska inšpektorica, zapišete pač tisto, kar predvideva učni načrt, s čimer je vaša dolžnost do šolske birokracije opravljena. Ko pa se znajdete v razredu, ste sami z otroki, in takrat pozabite na načrt in jim poveste to, kar je prav. Verjemite mi, učil sem pol leta in vem: it works.