Jan, o čem govori predstava Torek?

Jan Verdellis: V njej mama in jaz opisujeva najino življenje, tako, kot je zares.

In kako si ga zmožen tako zaigrati, se tako zares ujeziti?

Jan Verdellis: Ne vem, ni mi težko, tako je, kot bi se zares razjezil.

Kaj pa ti je bilo težko zaigrati?

Jan Verdellis: Predvsem moj solo ples, drugače je pa enostavno.

Kaj pa trema pred gledalci?

Jan Verdellis: Malo je imam, ne preveč, eno manjšo vlogo sem igral že prej, sem že malo navajen.

Od lani ste nekatere stvari spremenili, ker tebi niso bile več všeč. Katere?

Jan Verdellis: Ene stvari so se mi zdele otročje, recimo, ko sva se z mamo lovila. Zdaj se raje malo bockava.

Ti vzame igra veliko časa?

Jan Verdellis: Niti ne.

Bi rad bil igralec?

Jan Verdellis: Ne!

Kaj pa? Glasbenik, ko tako dobro igraš na čelo?

Jan Verdellis: Mogoče.

In kako je prišlo do sodelovanja med Andrejo Podrzavnik in Suzano Koncut?

Suzana Koncut: Ko sem pred leti videla čudovito Andrejino predstavo Rebeka, sem ji rekla: Če boš kdaj delala predstavo, v kateri boš potrebovala upokojene plesalce, bom z veseljem sodelovala! (Smeh.)

Andreja Podrzavnik: Nekaj let kasneje se mi je neke noči pred očmi odvrtela točno ta predstava s Suzano in Janom, ki sem jo hotela poimenovati Suzana, a je bila ona proti, zato se zdaj imenuje Torek. In tako sva se povezali.

Je bila že od vsega začetka zamisel ta, da igrata sama sebe?

Andreja Podrzavnik: Da, ta odnos mati-sin me je zanimal od vsega začetka, zato sva s Suzano dolge ure premišljevali in analizirali vso to problematiko, nekaj sva posneli, Suzana, ki je prevajalka, je predlagala ogromno literature. Skratka, dolgo je trajalo, vmes so se rojevali novi otroci, a stvari so zorele, le da so nekatere v zvezi z Janom postale neprimerne, ker je rastel; nič več mu ni mogoče brati pravljic. In tudi zdaj smo določene dele prisiljeni nenehno spreminjati, saj Jan nekaterih reči ne počne več.

Tudi odrasli igralci se v enem letu spremenijo in tudi spremenijo odnos do vloge, pa morajo vendar znova odigrati isto…

Andreja Podrzavnik: Ja, tukaj pa igralec preraste hlače in je to očitno! (Smeh.) Zato smo tudi prišli na zamisel, da bi morda projekt nadaljevali še deset let, Jan bi rasel, odnos z mamo bi se spreminjal, mi vsi bi se spreminjali in projekt z nami.

Namesto obredja poslavljanja Dragana Živadinova nekakšno obredje pozdravljanja Janovega zorenja?

Suzana Koncut: To spreminjanje in tek časa sta bila vsekakor navzoča že v samem procesu dela, ker sva bili obe z Andrejo zaznamovani z otroki. Meni je postalo jasno, da bom, če bom še kdaj hotela stopiti na oder, to morala narediti skupaj z Janom, ker ga enostavno nisem imela kje puščati. To je moje življenje.

Kako sta se lotevali nevarnosti intimne razgrnitve nekega resničnega življenja?

Suzana Koncut: Gre nama za osebno, posebno, pa tudi za neka obča mesta, za stvari in za vprašanja, ki se zastavljajo mnogim. In navsezadnje, kaj drugega lahko povem kot to, kar sem?

Andreja Podrzavnik: In seveda je to gledališče, kar je na odru, ni več resnično življenje, ravno gledališče s svojimi sredstvi - luč, scena, glasba - pa omogoča tudi preklop med vsakdanjim in nekakšnim čarobnim mehurčkom. Nikakor nismo hoteli gledalca postaviti v vlogo voajerja in ne Suzane in Jana v položaj razgaljenih, naš namen je bil v tej njuni zgodbi pokazati "veliko" zgodbo. Ustvarjalci jo velikokrat iščemo in se sprašujemo, kaj sploh je to, velika zgodba? In naenkrat je bila tu: odrasla ženska, plesalka, prevajalka, mama, ki se sprašuje o tisoč stvareh, ki raziskuje tudi odgovore, ki jih ponujajo knjige, in njen sin, s svojim otroškim razmislekom, njun odnos, njuna navezanost, njuni spori, njuna vprašanja… Ki pa so tudi naša, moja, vaša vprašanja.

Suzana Koncut: To je tisto, čemur pisatelj Georges Perec reče "infranavadno": vsakdanjost, ki popolnoma zadošča za dobre zgodbe, ni nam treba govoriti o katastrofah in koncu sveta, da bi odprli prava vprašanja.

V predstavi so tudi citati iz vaše zadnje predstave izpred desetih let, iz Prostornine kože?

Suzana Koncut: Da, ti so notri, ker se mi je zdelo zanimivo, kako v telesu po tolikih letih ostajajo vpisani neki gibi in neka občutja ob njih.

Pred časom smo gledali predstavo Nataše Živković, ki je tematizirala odnos s svojo mamo, zdaj sta tu mama in mali sin… Naključje ali čas, ko se družinska razmerja prevprašujejo?

Andreja Podrzavnik: In še film Oča Vlada Škafarja… Naključje, da, a sem zelo vesela, da smo se lotili ljubezni, ki ni ljubezen para, o kateri se največ govori, ampak ljubezni med starši in otroki, ki velja za bolj samoumevno, četudi je zelo kompleksna emocija, in ima vsak o njej svojo izkušnjo.

Še posebej ob naši tradiciji cankarjanskega lika matere - Marije…

Suzana Koncut: V resnici smo tudi mi opazili, da so te zgodbe nekako v zraku, ustvarjalci se tudi poznamo, a motivacije za njihovo obdelavo so bile pri vsakem zelo drugačne.

Andreja Podrzavnik: Smo pa res razmišljali, da bi naredili festival družinske tematike! (Smeh.) Tudi Gregor Kamnikar ima projekt s svojo mamo, ki ga pripravlja že leta… Torek se morda razlikuje po tem, da sem tu vendarle jaz kot zunanje oko, kot režiserka, in moja naloga je, da pazim na ravnotežje, da se vse skupaj ne bi spremenilo v kakšno "terapijo". In ravno zato sem se v času nastajanja predstave enkrat, ko se mi je zdelo, da sva s Suzano zabredli že preblizu, tudi sama umaknila in prosila Vlada Škafarja, ki je izvrsten ustvarjalec portretov, da je on z njo opravil en pogovor, da je vnesel drugačen, bolj distanciran pogled in izvabil iz nje nove reči; košček tega je ostal tudi v predstavi.

Suzana Koncut: Verjetno pa vsi razmišljamo o tem, kakšne odnose smo s starši imeli kot otroci, kakšne zdaj, v odrasli dobi, kakšni starši smo ali bomo in kakšni ne bi hoteli biti.