Preizkus vzdržljivosti

Ko smo se trije stari prijatelji na svojih rednih srečanjih ob pivu in klobasah začeli pozorno ogledovati od nog do glave, je bilo to nekaj nenavadnega.

"Vse bolj zašpehana sta in grozno sta videti," je dejal Boris.

"Vidva tudi," je dodal Milan.

"Vidva pa nista nič boljša," sem dodal. Vsak od nas si je torej ogledal in pograjal preostalo dvojico in bili smo, kot vedno, enakega mnenja.

Ker tako čedni fantje v najlepših letih ne smejo biti videti tako klavrno, smo se odločili, da bo treba shujšati in si povrniti nekdanji šarm in privlačnost. Sklenili smo, da za začetek opravimo test vzdržljivosti. In smo sedli v avto in se odpeljali iz mesta proti gričevnati, gozdnati pokrajini. Ko smo se peljali skozi predmestje mimo znane gostilne, je Milan predlagal:

"Kaj, če bi se za hipec ustavili in nekaj popili; pohod vzdržljivosti bo težak in nas bo dehidriral?"

Njegov pametni predlog je bil podprt in že smo sedeli ob pivu. Milan, vedno lačen, je predlagal, da bi še nekaj malega prigriznili, saj na takih pohodih človek nikoli ne ve, kdaj bo njegova noga spet stopila v civilizacijo, opremljeno z gostišči.

Naročili smo golaž in vampe, žemljice so bile hrustljave in nič čudnega ni bilo, da smo naročili še več piva. Bilo je dobro, ravno prav hladno in zelo pitno, dan pa vroč in kot nalašč za pitje piva in posedanje v debeli senci pod kostanji.

"Pravzaprav se nam nikamor ne mudi," je dejal Boris.

"Hiti počasi. Ura ni naš gospod," je dodal modri Milan, jaz pa sem dodal, da človek pri praznih kozarcih pač ne more zbrano in preudarno premišljevati.

Napako smo brž popravili in to večkrat. Premišljevali smo tako silno, da smo spet postali lačni…

Naš test vzdržljivosti je popolnoma uspel.