Za pesnico Barbaro Korun je uspešno leto, saj je prejela za svoje pesništvo letos že dve nagradi. Spomladi najprej zlato ptico za cikel pesmi Monologi, objavljen v več jezikih, ki je izšel tudi v zadnji zbirki Pridem takoj, za katero je prejšnji mesec prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta.

Monologi so vznemirljiv pesniški preizkus, v katerem nastopajo liki prepoznavnih oseb, "najdenih in iznajdenih", poudarja pesnica, med njimi angleška kraljica, ženska, ki je preživela vesoljni potop, papež, slovenski pesnik, klozetirani nacionalistični politik. Pritegnili so jo prav zato, ker jih je čutila kot polnokrvne in kompleksne, kar je pomagalo k pogledu nanje skozi presek družbenega in intimnega. "Ta presek med političnim in intimnim, ki tvori osnovni izrek feminizma, me najbolj zanima - in vprašanje, zakaj se v nekem zgodovinskem trenutku neka oseba odloči tako in ne drugače."

Sicer pa se poskuša pesnica kot zasebnica umakniti iz procesa nastajanja in, kot pravi, vsa njena literatura nastane, ko se izprazni, ko se sreča s praznino, ki pa je živa in na neki način polna. Od tod tudi naslov pesniške zbirke Pridem takoj. "Pridem takoj pomeni, da me zdaj ni, da ni mojega jaza, sem pa bila in pridem. Vse, kar je okrog literature, je lahko povezano z mano kot avtorico, a sama literatura je nekaj drugega od mene in mislim, da je več od tega."

Letos ste za svoje pesništvo prejeli zlato ptico in Veronikino nagrado. Najbrž je tak sovpad priznanj še posebej razveseljiv?

Zelo sem bila vesela obeh nagrad, predvsem pa obeh utemeljitev. Dober občutek je, ko doživiš tako kritično in subtilno recepcijo, še posebej po kar nekaj letih molka. Nagrade mi bojo tudi čisto praktično prišle prav. Po drugi strani pa se zaradi tega ne gre ne prevzeti ne žalostiti - pesmi med seboj na najgloblji ravni niso primerljive, zmeraj gre za oseben izbor komisije, ki je podpisana spodaj; poleg strokovne kompetence in poštenosti je vendar odločilna tudi osebna afiniteta, ne do avtorja, jasno, ta je lahko celo v opreki z odločitvijo, temveč do konkretnih pesmi. Tako je tudi prav, to je edina možnost "ocenjevanja" poezije.

Kadar je dobro leto za ustvarjalca, na svobodi najbrž ni težko, a kadar je slabše...

Zavedam se, kako hitro bo tole zastaralo, naš javni spomin je namreč izredno kratkotrajen. Po drugi strani pa mi pravijo, da bo ta zbirka kljub malo višji nakladi kmalu razprodana. Nagrade so lahko družbeni korektiv, a če imaš ustvarjalne črne luknje, ki trajajo dlje časa, ne moreš računati ne na nagrade ne na štipendije, kar je škoda, ker se ravno v črnih luknjah največ zgodi, kriza je za vsak dosežek nujna. Žalosti me, da se stanovske štipendije podeljujejo po dvomljivih kriterijih tako imenovane odličnosti, da ne gre v večji meri za socialni korektiv. Vsakršna pobuda na društvu v tej smeri je takoj zadušena.

Kako pa pravzaprav vidite sebe kot prejemnico ene teh nagrad, o katerih v kakih drugih okoliščinah pravimo, da so navadna "kuhna", če uporabim žargon z ulice? Sprašujem, ker sem imela vedno občutek, da ste kritični do slovenskega literarnega sistema.

Po naravi sem dobrodušna, dobrovoljna in dobronamerna. A ko vidim, da se komu dogaja krivica, se moram oglasiti, to se zgodi instinktivno. Poseben primer so "sistemske" krivice, tu je prav gotovo potreben oseben angažma, to spada med osnovno državljansko odgovornost. Literarni "sistem" je le eden od družbenih podsistemov, tako kot na primer gospodarski ali politični. Povsod se izvajajo odločitve, ki so sumljive ali kar skregane z zdravo pametjo in občutkom za pravičnost in resničnost, a ne doživijo nobenega družbenega korektiva - zdi se, da nekateri lahko delajo, kar hočejo, brez vsakršnih posledic, in to leta in leta. Odgovornost bi morala biti bolj osebna, ne pa, da se ljudje na položajih skrivajo za formalizmi, za navidezno objektivnimi kriteriji, izraženimi v točkah. Redno, vsako leto bi morali menjavati komisije, to je osnovna higiena, in ukiniti točke in procente, človeško bitje je - kot vsako bitje - nemerljivo, inkomenzurabilno. Takšna "objektivizirajoča" obravnava nas spremeni v stvari - in vemo, kaj se je v Auschwitzu dogajalo s "postvarelimi" ljudmi. Gre pa taka "funkcionalizacija" oziroma "mehanizacija" ljudi v korist kapitalu. Spet je aktualen Kosovel s svojim manifestom Mehanikom!: Ne bodimo mehanični, bodimo električni!

Bi rekli, da manjkajo ljudje, ki bi v družbi uživali nesporno relevanco in kredibilnost?

Mislim, da jih ne manjka in da ni nobene potrebe, da je na primer glavni urednik pomembne založbe tudi predsednik komisije, ki deli denar za mednarodne literarne projekte. Ne gre le za literarno polje, takih primerov je še več v gospodarstvu, bančništvu. To, da se "konflikti interesov" na državni ravni rešujejo tako, da ti ljudje podpišejo izjavo, da bojo nepristranski in da se bojo "odstranili" iz prostora, ko se bo odločalo o njih, se mi zdi farsično. Kompetentnih, poštenih ljudi je na Slovenskem dovolj, a preredko pridejo do položajev moči. Drugi problem je v tem, da se Slovenci izogibamo kritike, nismo se sposobni soočiti z nekom, ki misli drugače in je zmožen to tudi argumentirati, ne znamo se učiti iz polemik. Zame je to nedoraslo, saj bi vsaka kritika morala biti dobrodošla kot pomoč izboljšati to, kar je, vsakemu kritiku bi se državni uradniki morali vsaj od srca zahvaliti za njegov trud, saj so v službi "skupnega dobrega". Naj se torej tu zahvalim Taji Kramberger, Bracu Rotarju, Deanu Komelu, Iztoku Osojniku, Tatjani T. Jamnik, Stanki in Primožu Reparju, ki jih osebno poznam, čeprav je poštenih, pogumnih in kompetentnih kritikov in analitikov še več.

Od izida vašega prvenca Ostrina miline ni več kot dvanajst let, pa vendar ste danes uvrščeni v 40 tujih antologij. Je nujno, da za pesnikom stoji namenska državna podpora, ali je mogoče prodirati še kako drugače?

Za mojim "prodorom" konkretno ni bilo nobene namenske državne podpore - vsaj slovenske ne, pobuda je prišla od zunaj. Poglaviten je oseben angažma, vzdrževanje stikov z ljudmi, ki so ti mentalno, intelektualno blizu. Včasih je teh na tujem celo več kot doma. Zelo dobrodošla je pri tem seveda tudi državna podpora, na primer honorar za prevajalce in za tisk pri tujih založbah, vračilo potnih stroškov - ki bi morala ostati res demokratična. Podpiranje le nekaj "izbranih avtorjev" in "vodenje take promocije iz centra" se mi zdi skrajno problematično - kot da bi šlo za podporo "državnim umetnikom". No, mogoče res gre za to in spet za permanentno "ostalino" totalitarnega sistema.

Kako doživljate danes "problem recepcije ženskega glasu", kot ga imenujete?

Danes je seveda drugače kot takrat, ko sem začela. In preden sem začela, je bilo spet drugače. Ne smemo pozabiti, da so bile šele pred slabimi sto ali celo petdesetimi leti ženske upravičene do univerzitetnega študija, volilne pravice, pravice do splava, do zaposlitve. To bi morali braniti. V feministko sem se spremenila relativno pozno, ko sem jih imela že 40. Moja pot v poezijo je bila specifična, saj sem imela za vzornike le moške avtorje. Prek stika z mlajšo populacijo žensk, dijakinj, sem začela spoznavati "ženske" zgodbe, torej dela in življenja avtoric, na neki način podobna moji. Nekaj, kar sem prej imela za svoj zasebni problem, sem ugledala kot družbeni pojav. Opazila sem, da poteka recepcija opusa žensk drugače kot opusa moških. Pri mnogih pesnicah se je poudarjalo le njihovo tako imenovano avtentično ljubezensko liriko in čustvovanje. S tem ni nič narobe, a imamo problem, če se ostaja le pri tem. Verjamem, da bi morali izhajati iz predpostavke, da je vsak glas poseben. Da sicer lahko vsakega obravnavaš kot del socialne skupine, vendar to ne more biti vse. Ni pa dobro biti niti brez tega zavedanja. Poleg tega ne gre samo za razlike, gre tudi za podobnosti, moški in ženske se vendarle razumemo in drug drugega beremo in tako je tudi prav. Kar pogrešam, je neka splošna afiniteta do drugosti, neka odprtost, da te nagovori nekaj, kar ti ne pripada, kar ti je tuje, neznano. Da si odprt do tega, kar nisi.

Kako ste torej doživljali recepcijo svoje prve zbirke, ki so jo označevali z vsem naštetim: lirično, čutno, ljubezensko, erotično, meseno?

Če se recepcija tukaj konča, je žalostno, če pa je to šele začetek, če je to le eden od možnih vhodov v poezijo, pa se s tem strinjam. Se pa v recepcijo svojega dela nočem mešati. Pridem takoj sem dala pred objavo v branje mnogim svojim pesniškim kolegicam in kolegom ter marsikaj po nasvetih popravila. Različni ljudje so imeli popolnoma nasprotna mnenja o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Za popravki sem potem seveda stala sama. Zanimivo mi je bilo, kako drugače je mogoče razmišljati, kot sem navajena sama, to me zmeraj vznemiri.

V zbirki Pridem takoj iznajdete kar nekaj oseb, ki se z nekoliko prirejenimi imeni odmikajo od imen resničnih oseb, a nanašalnost je vendarle očitna. Čemu previdnost?

Hotela sem - po Herti Müller, ki v enem svojih esejev piše o tem - poudariti, da gre v literaturi zmeraj za srečanje med izkušnjami in "jezikom", za fikcijo, ki pa mora biti "verjetna", oziroma kot pravi Aristotel, "izražati idejo". Naše življenje je, verjetno in hvalabogu, brez take ideje. Tu lahko pomislimo tudi na smešne in žalostne sodne primere z Bredo Smolnikar in Matjažem Pikalom. Brati literaturo kot rumeno kroniko je lahko žgečkljivo, a ničesar globljega ne pove. Zame je literatura pričevanje o tem, kaj pomeni biti človek, brez moraliziranja.

Omenili ste, da vaš zasebni jaz v vaših pesmih ni udeležen. Je pa vendarle v središču pozornosti večjega dela sodobne slovenske poezije. Kako jo berete?

Zasebni jaz in poezija nista združljiva, poezija se začne, kjer se zasebnost konča. Rada in veliko berem slovensko poezijo, avtorje, ki so dovolj odkriti in pošteni, dovolj globoki, dovolj inteligentni, da gredo čez svoje osebne peripetije in svoje osebno, partikularno doživljanje pretvorijo v nekaj drugega. Rada imam poezijo Taje Kramberger, Miklavža Komelja, Vide Mokrin Pauer, Nataše Velikonja, Iztoka Osojnika, Kristine Hočevar, Saše Vegri… Te pisave me osvežijo in mi dajo moči, da vztrajam.