Po koncu evropskega prvenstva v odbojki ni minil niti teden dni, ko se je moral strateg Igor Kolaković vrniti v Slovenijo in nadaljevati z delom pri ACH Volleyju. Kljub temu je imel dovolj časa, da je zbral vse vtise po velikem slavju, ko je na evropski prestol popeljal srbsko reprezentanco.

Gospod Kolaković, kje so se vaša čustva bolj razvnela? Ko je Miloš Terzić v finalu zabil zadnji as ali ko ste zagledali množico ljudi pred narodno skupščino v Beogradu?

To drugo je bilo večje zadovoljstvo. Asov smo zabili precej več in veliko je bilo težkih situacij, iz katerih smo šli kot zmagovalci. Najlepše je bilo, ko smo se z odprtim avtobusom peljali skozi Beograd, kjer so nas vsi pozdravili. Ni bilo niti enega mimoidočega pešca ali voznika, ki nam ne bi izrazil časti. Poseben trenutek je, ko pridete na teraso narodne skupščine in pozdravite ljudi, ki so tja prišli zgolj zato, ker ste vi dosegli vrhunski rezultat. To so občutki, ki ti za vedno ostanejo v spominu.

Kje je bistvena razlika med Srbijo, ki je bila julija v svetovni ligi šele deveta, in Srbijo, ki je bila septembra evropski prvak?

Že sam rezultat dokazuje, da je razlika ogromna. V svetovni ligi smo se na hitro zbrali po koncu klubske sezone, nekateri so bili še poškodovani. Ambicija po rezultatu je bila potisnjena v ozadje. Naši igralci so se med svetovno ligo nezavedno borili za pozicijo vodje v moštvu, saj ni bilo niti Ivana Miljkovića niti Nikole Grbića. V tem iskanju smo eno tekmo odigrali sijajno, drugo slabo. Na evropsko prvenstvo smo prišli s spuščenimi rokami, a z Miljkovićem v ekipi. Že prvi dan se je videlo, da smo precej bolj ambiciozni in osredotočeni na izzive, ki so nas čakali. Res pa je, da nismo pričakovali, da se bomo znašli v situaciji, ko se bomo borili za zlato kolajno.

Vam je ustrezalo, da niste bili v najožjem krogu favoritov?

Zagotovo. Srbija je vrsto let na vsako tekmovanje prišla kot glavni favorit. Tokrat ne, saj večina naše reprezentance ni imela izkušenj z osvajanjem lovorik. Na prvenstvo smo odšli brez obveze po vrhunskem rezultatu, a s ciljem, da popravimo vtis iz svetovne lige. Toda, bolj ko se je prvenstvo odvijalo, bolj so se večale naše ambicije.

Izkazalo se je, da evropski vrh ostaja enak v primerjavi z lanskim svetovnim prvenstvom, kjer sta se Srbija in Italija pomerili za tretje mesto in sta bili najboljši evropski reprezentanci na SP.

Na to dejstvo sploh še nisem pomislil. Če primerjate evropsko in svetovno prvenstvo, so vedno zelo majhne razlike v kvaliteti. Že naša tekma s Slovenijo je imela vso možno dramatiko. Slovenija je končala kot deveta in pred tem ni imela nobene zmage na evropskih prvenstvih, a v tem dvoboju je nevarno ogrozila Srbijo. Razlike so vedno zelo majhne. Denimo Kuba je bila lani druga na svetovnem prvenstvu, a vprašanje je, če bi letos na evropskem prvenstvu sploh bila v polfinalu.

Kakšen del zaslug imajo vaši navijači? Ste pričakovali, da boste imeli na Dunaju takšno podporo?

Mirno lahko trdimo, da je Dunaj srbska enklava, saj v tem mestu živi 200.000 Srbov. Mnogi od njih so veliki patrioti. Ne zanima jih, ali se spoznajo na odbojko, važno jim je le to, da vidijo srbsko reprezentanco. Med prvenstvom smo se šalili, da bomo naslednje naše tekme v svetovni ligi igrali kar na Dunaju, kjer smo se počutili bolje kot v Srbiji. Moram pa izpostaviti, da so se ljudje v domovini izkazali in odkupili, ko smo se vrnili v Beograd, kjer so nam pripravili res izjemen sprejem.

Katera tekma na prvenstvu je bila najtežja? Morda proti Rusiji v polfinalu?

Zaradi vseh igralcev, ki jih treniram v klubu in so bili na Dunaju na drugi strani, je bila zame najtežja tekma proti Sloveniji. Verjetno na slovenske igralce ne bi vplivalo, a za mojo avtoriteto v klubu ne bi bilo dobro, če bi Slovenija premagala Srbijo. Če govorim o vsej reprezentanci, je bilo fizično najbolj naporno proti Rusiji, saj smo igrali pet nizov. Psihološko je bil najtežji dvoboj s Francijo, ko se je odločalo, ali bomo šli v boj za kolajne ali domov brez vsega. To je bila tudi tekma, ko se je lomilo, ali bomo izboljšali dosežek iz svetovne lige. Proti Rusiji in Italiji nismo imeli nobenega pritiska več, zato smo lahko s sproščenostjo prikazali vso našo kvaliteto.

Ivan Miljković?

Na vseh tekmah je bil sijajen, z izjemo dvoboja z Italijo, kjer pa je ravno tako dosegel nekaj ključnih točk. To potrjuje, da Miljković sam ne more premagati nikogar, če ga zraven ne spremljajo preostali, kot so Kovačević, Nikić, Petković, Podraščanin, Stanković… Njegova prisotnost in vloga kapetana je bila občutna že od prvega dne. Preostali so ga lepo spremljali, še posebno v finalu.

Pred odhodom na Dunaj je zatrdil, da Srbija nima nobenih možnosti za vrhunski dosežek.

Ivan je poseben človek. Tako kot je specifičen igralec, je specifičen govorec. Njegove izjave vedno izzivajo komentarje - pozitivne in negativne. Na koncu je bil proglašen za najslabšega napovedovalca, a hkrati tudi za najboljšega igralca. Mi smo šestkrat prekosili njegovo napoved, vse skupaj pa se je simpatično končalo pred narodno skupščino, ko se je navijačem opravičil za svojo napoved.

V kakšni luči ste videli Slovenijo? Vendarle odlično poznate večino njenih odbojkarjev.

Slovenija bo kmalu zelo resen kandidat za kolajne. Manjka ji zgolj to, da se njeni reprezentanti zavedo, da so sposobni velikih dosežkov. Zdi se mi, da niso bili povsem prepričani, ali lahko premagajo Srbijo, kar je bil ključ do naše zmage. Dejstvo je, da se v slovenski reprezentanci zdaj dobro dela. Veselin Vuković je usmeril slovensko barko v pravo smer, zato bo kmalu zelo nevaren tekmec vsem preostalim. Kar nekaj je še igralcev, ki jih na Dunaju ni bilo in bi lahko v prihodnje predstavljali dodano vrednost, kot sta Alan Komel in Klemen Čebulj. Zraven lahko štejemo še Vida Jakopina, ki zaradi poškodbe hrbta praktično ni igral. Zaradi težav s hrbtom ni bil v optimalni pripravljenosti niti Dejan Vinčić, ki je igral pod vplivom protibolečinskih tablet, zdaj pa ta davek plačujemo mi v klubu.

Koliko je ta slovenska reprezentanca spominjala na tisto srbsko v svetovni ligi, ko še ni imela Miljkovića?

Miljković je potreben vsem, še posebno, ko igra dobro. Razumem pa, da me sprašujete, ali je Sloveniji primanjkoval pravi vodja med igralci. Za moje pojme ima slovenska reprezentanca dobrega vodjo. To je Dejan Vinčić. Ima drznost, da povleče ostale za seboj. Ko govorimo o Miljkoviću, bi ta Sloveniji precej bolj pomagal s svojo kvaliteto kot pa z vodenjem ekipe, saj lahko vloga vodje v slovenski reprezentanci brez problemov pripade Vinčiću. Dobro sem preučil slovensko reprezentanco in v njej je zelo veliko odvisno prav od Vinčića.

Slovenski selektor Vuković je večkrat izpostavil, da Sloveniji primanjkuje kontinuiteta dela, kot ga ima denimo Srbija že desetletja.

Seveda je kontinuiteta dela pomembna. Kolikor poznam razmere, je slovenskim igralcem v preteklosti manjkal pravi odnos do reprezentance. V Srbiji je to lažje. Srbski odbojkarji so veliki entuziasti in patrioti, ko igrajo za izbrano vrsto. Oni ne rabijo dodatne motivacije, ko igrajo za domovino. V preteklih letih je kar nekaj slovenskih igralcev zavrnilo igranje v reprezentanci, saj tega niso dojeli kot priložnosti za dokazovanje. Enako je s stanjem odbojke v javnosti. V Srbiji so najboljši odbojkarji zvezdniki, v Sloveniji niso. Pomagati bi morala tudi država. V Srbiji prihaja državni denar v odbojko in se nato financira mladinske pogone, zato je Srbija trenutno med najboljšimi v vseh kategorijah.

Začenjate delo v klubu. Vam po reprezentančnem uspehu ostaja dovolj motivacije?

Stvari je treba znati ločiti. Eno je igranje na evropskem prvenstvu, kjer je igrala tudi Slovenija in kjer so se trošili tudi njeni igralci. To je za nami, zdaj pa se moramo začeti boriti za zmage ACH Volleyja. V enaki situaciji sem bil lani, ko smo bili s Srbijo tretji na svetu. V bistvu me precej bolj skrbi za vse slovenske reprezentante, kako bodo po tem kratkem roku znova našli energijo.

Ste zadovoljni z igralno zasedbo, ki jo imate na voljo?

Kader je končan, razen če nas bodo v nasprotno prisilile poškodbe. Kolikor mi je znano, si glede na proračun ne moremo privoščiti kaj več, kot že imamo.

Bi vam morda prišel prav še kakšen sprejemalec?

Imamo štiri sprejemalce. Od njih sta dva zelo mlada - Uroš Kovačević in Jan Klobučar, dva pa izkušena - Andrej Flajs in Alan Komel. Vloga naravnega sprejemalca sicer pripada edino Kovačeviću, saj je zgolj pri njemu sprejem osnovni element. Morda bi res prav prišel še kakšen igralec z osnovnim sprejemom, a kar imamo, imamo.

Eno od razočaranj v lanski zasedbi je bil drugi podajalec Vlado Petković, sicer prvi podajalec v srbski reprezentanci, ki je zdaj član San Giustina.

Vlado je lani prišel šele po koncu svetovnega prvenstva, nato pa se je še nekaj dni urejalo njegov prestop. Vinčić je imel prednost zaradi uigranosti, hkrati pa je prikazal številne odlične partije. Trdim, da je ravno prisotnost Vlada Petkovića pomagala Dejanu, da je postal še boljši podajalec. Normalno je, da Vladu vloga rezervnega podajalca ni ustrezala, saj to nikoli ni bil. Dejstvo je, da sem pred lansko sezono pričakoval, da bo igral Petković, saj je bil zato tudi pripeljal. A kasneje je bil Vinčić po mojem okusu boljši in zato je igral.

Kakšen doprinos lahko pričakujemo od Uroša Kovačevića, ki je bil uradno najboljši igralec na kadetskem evropskem in svetovnem prvenstvu?

Po kvaliteti ni vprašljiv, a po igralnih izkušnjah spada v mlajše kategorije. Zdaj je bil član srbske reprezentance na evropskem prvenstvu. Večje vloge ni imel, z izjemo tekme s Francijo, kjer je potrdil svojo kvaliteto. To bo sezona, kjer bo nabral izkušnje, z znanjem pa bo lahko postal eden nosilcev moštva.

Šket, Vinčić in Kamnik so v letih, ko je prestop v tujino zelo mamljiv.

ACH Volley je sijajen klub in če ga zapustiš, morajo biti v igri najbolj vrhunski klubi na svetu. Še posebno to velja za slovenske odbojkarje, ki imajo v ACH vse mogoče pogoje za delo in mednarodno uveljavitev. Ni lahko, ko zapustite kolektiv, kjer vsi pazljivo skrbijo za vas, in odidete drugam, kjer ste zgolj navaden tujec. Jakopin bo letos na veliki preizkušanji v Varšavi. Žal mi je, ker je odšel, saj gre za odličnega igralca in sijajnega fanta, še vedno pa ima precej prostora za napredek. Kako se bo razvijal v Varšavi, bomo še videli, saj gre za klub, ki je povsem pod ravnjo ACH Volleyja. Nikakor ni odšel na bolje.

Ko igralci odhajajo v tujino, kot glavni razlog največkrat navedejo željo po napredku in večje število težkih tekem v poljski ali italijanski ligi.

Razumem, kaj želite povedati, a ACH ima v ligi prvakov od šest do deset vrhunskih tekem in to v odličnem vzdušju dvorane Stožice. Resda imate na Poljskem več tekem, a pri tem gre za trošenje. Na ravni dvobojev ACH v ligi prvakov bo imela Varšava zgolj tekmi s Belchatowom in Resovio, kjer ne bo imela nobenih možnosti. Zmage bo nabirala proti preostalim moštvom in se bo borila za mesta na sredini lestvice. Normalno je, da imajo igralci ambicije, a slovenski odbojkarji se morajo zavedati, da imajo doma odličen klub in da ni potrebe, da iščejo klub nižje ravni v tujini. Izgovor, da odhod v tujino pomeni napredek, ker je drugje večje število tekem, nima teže. Poglejte slovensko reprezentanco na evropskem prvenstvu. Kaj so doprinesli igralci, ki imajo klub v tujini, in kaj tisti, ki so bili pri ACH Volleyju? Kateri so bili boljši? Kar razmislite o tem.