Tako je bilo tudi minuli četrtek popoldan, ko je Nowitzkijev sponzor Nike za peščico nemških medijev in navijačev v Frankfurtu organiziral dogodek, na katerem se je eden najboljših košarkarjev na svetu predstavil v sproščenem vzdušju in promoviral nov model športnih copat. Sprva se je zleknil v udoben fotelj in govoril tudi o stvareh, ki niso neposredno povezane s košarko, nato pa je pokazal, da ima še vsaj en talent, ko je zaigral na kitaro. Z dvema srečnežema se je pomeril še v metu na koš in seveda zmagal. Nekaj časa je posvetil otrokom, ki so bili navdušeni, ko jih je 213 centimetrov visoki košarkar dvignil na rame, da so žogo lahko zabili v koš, ter okoli 300 obiskovalcem, ki so stali pred športno trgovino, kjer je dogodek potekal. Tako je minila dobra ura druženja z Dirkom Nowitzkim v Frankfurtu, kjer je bil prisoten tudi Dnevnik.

Tisti nemški novinarji, ki zelo podrobno spremljajo Nowitzkijevo kariero, so navdušeni nad značajem 33-letnega košarkarja. Pravijo, da po tem, ko je postal slaven, ni poletel v nebo. Z nogami ostaja na tleh, kar je mogoče sklepati tudi v komunikaciji z javnostjo, pred katero navadno ne beži, a ji tudi ne ponuja škandalov. "Navajen sem, da me povsod spoznajo. Ničesar ne morem narediti, da me ne bi. Kljub temu grem v Dallasu rad med ljudi, na primer na večerjo v restavracijo. Ne nazadnje tako tudi vidim, koliko ljudi je veselih zaradi naših uspehov. Na počitnicah so me prepoznali celo na osamljeni plaži. Toda to ni stresno ali obremenjujoče," je dejal Dirk Nowitzki, ki je bil leta 2006, ko je z Dallasom izgubil finale lige NBA proti Miamiju, v povsem drugačni vlogi. Takrat je bil tarča kritik in je preživljal najtežje obdobje v karieri. V ZDA so se norčevali iz njega, češ da je zguba. Potreboval je nekaj časa, da se je pobral po razočaranju, letos pa se je vrnil močnejši kot kadar koli in izpolnil še drugega od dveh velikih ciljev: "Prvega sem pred leti, ko sem sodeloval na olimpijskih igrah."

Da je ob vseh uspehih ostal "prizemljen", ima največ zaslug družina, pa tudi Holger Geschwindner, Nowitzkijev mentor iz najstniških dni, ki ima še vedno vpliv na njegovo kariero: "Ostal sem takšen, kot sem bil, ko sem v Würzburgu šele spoznaval košarkarsko igro, ker sem bil tako vzgojen. Starši so me naučili, da ne smem poleteti nad oblake. Ko me je malo privzdignilo, so bili ob meni vedno ljudje, ki so me potisnili nazaj na tla." To verjetno ni najlažje, ko se človek znajde ob boku športnikov, kot sta Boris Becker in Steffi Graf. To, kar se dogaja zdaj, se mi zdi povsem noro. Nikoli si nisem mislil, da bom prišel v družbo takšnih športnikov. To sem povedal tudi nemškemu predsedniku Christianu Wulffu, ko mi je podelil državno odlikovanje. Velika čast je, da sem dobil enako priznanje kot Becker in Grafova, ki sta bila moja idola, ko sem v mladosti igral tenis."

Ena bolj fascinantnih Nowitzkijevih lastnosti je mirnost. Ne glede na to, kako veliko breme ima na ramenih, se njegova roka ne zatrese, glava pa ostane hladna. Marsikdo pritiskov, ki jih s seboj prinaša vrhunski šport, ni sposoben prenesti. V Nemčiji je v minulih dneh odmeval primer trenerja nogometašev Schalkeja Ralfa Rangnicka, ki je zapustil klub iz Gelsenkirchna zaradi izgorevanja. "Kot vrhunski športnik moraš biti mentalno močan. Nimaš veliko prostega časa. Ko ga imaš, moraš službo spraviti iz glave. Vsi tega niso sposobni narediti."

To zna Nowitzki zelo dobro početi. Košarka namreč ni edina stvar v njegovem življenju. Rad se ukvarja z glasbo. "Ko sem bil mlajši, sem poslušal hip hop. Zdaj mi je všeč stara šola. Poslušam skupine, kot so Rolling Stones in AC/DC," je razložil in poudaril, da se v prostem času izogiba razmišljanju o košarki: "Če je možno, dolgo spim. Gledam filme in berem knjige, da pozabim na službo."