Da bi bila zabava zagotovljena, gre seveda za ženski orkester, in kaj je lažjega za izurjenega obrtnika kot začrtati niz likov žensk, med katerimi ima vsaka svojo majhno ali večjo patologijico, ki jih ženejo karseda različni motivi, a so v bistvu iste, namreč nemogoče, histerične ali depresivne ali agresivne ali manično vreščeče "babnice"? Med katerimi kraljuje edini moški na odru, pianist, ubogo niče, ki pa mu v tej zaprti konstelaciji logično pripade položaj alfa samca, in si torej da streči od vseh?
Režiser Diego de Brea se s to pičlostjo teksta prav nič ne spopade. Zdi se, da se odloči za isti, obrtni(ški) pristop, v katerem stereotip le še potencira: ker imajo poleg istih kostumov glasbenice tudi iste lasulje, ker je njihova nenehna vzburjenost zaradi malenkosti (kot bi se rado prikazalo) identična, ima gledalec občutek, da so povsem zamenljive, kot bi imel pred seboj pravzaprav eno samo žensko, spol kot tak, Žensko, kakršno pač slika patriarhat: večno zahtevajočo, nezadovoljno, ihtavo, histerično, neartikulirano, neodločno, skratka neznosno. Seveda jo de Brea karikira ali vsaj skuša karikirati do tiste mere, ko naj bi se zgodil preskok v absurd, a mu žal to ne uspe, in tako se vse bolj pogrezamo v več in več vreščanja, nove in nove prihode in odhode z odra, ponavljajoči se ritem vse bolj podobnega ali istega. In to kljub igralski ekipi, ki ji ni nič očitati, saj naredi, kar je v tej jati srak možno narediti: vodja orkestra Hortense (Marijana Brecelj) ustrezno šefovsko ureja promet glasbenic, ob "mikavnem" pianistu, ki ga Jernej Šugman brez težav zabavno izpelje, pa spretno zamenja register v "materinsko" držo. Paméla (Nina Valič) je neotesana podeželanka, ki zmedeno teka za moškimi, Patricia (Polona Vetrih) devica, ki skrbi tako za "etiketo" kot za ostarelo mater, Ermeline (Maja Končar) je naivno, rahlo slaboumno revše, ki se ubada z neznosnim možem, Léona (Metoda Zorčič) nenehno na meji med upornico in SM-kraljico, Suzanne (Zvezdana Mlakar) pa je v svojem zviranju in zategovanju glasu zares ves čas na robu, ki ga na koncu prestopi s kroglo v glavi - z dogodkom, ki je na odru slabo artikuliran in brez teže. In ki ga nekako zapolni glas Šefa lokala, nekakšno utripajoče zrcalo, pogrošni bog, ki zahteva pokorščino.
A vse skupaj ni ne resno, ne dovolj smešno in absurdno, da bi se gledalec ne vprašal po motivih za uvrstitev (takšnega) Orkestra na oder Male drame. Kaj naj bi novega prinesla ta zaprašena štrikarska tema, ki morda polni le še blagajne kakšnega francoskega provincialnega gledališča?
