A za vse vendarle ni kriva kriza. Če kaj, je kriza razgalila že znane šibkosti strukture slovenskega gospodarstva in ekonomske politike. Še preden je državi začela pojenjati sapa, so mnogi ekonomisti opozarjali, da je Slovenija slabo opremljena za "boj" z inovativnimi državami, da se struktura njenega izvoza v smeri tehnološko zahtevnejših izdelkov spreminja prepočasi. V vladnem uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar) so ugotavljali, da je država začela stagnirati, v zadnjih letih pa nazadovati po stroškovni in še posebej cenovni konkurenčnosti v primerjavi s trgovinskimi partnericami. S krizo so se razmere še dodatno poslabšale, tako da je Slovenija zadnja tri leta izgubljala tržni delež na svetovnih trgih.

Dokaz za usihanje konkurenčnosti Slovenije niso le tako imenovani trdi kazalniki (realni efektivni devizni tečaj, ki meri cenovno in stroškovno konkurenčnost). Država zadnja leta doživlja hladen tuš tudi, ko gre za uvrščanje na lestvici konkurenčnosti, ki jo objavlja Svetovni gospodarski forum (WEF) in zajema še širok nabor mehkih kazalnikov konkurenčnosti. Od leta 2005, ko je zasedala 30. mesto med nekaj več kot 100 analiziranimi državami, se je pred njo prebilo skoraj še enkrat toliko držav. Med 142 državami je letos zasedla skromno 57. mesto, pri čemer se je poslabšal tudi njen indeks uspešnosti. Ob tem je pomenljivo, da je pretežni del padca država zabeležila v kriznih letih. Druge države so se torej s krizo soočile precej uspešneje.

Ker je za Slovenijo veljalo, da je najuspešnejša tranzicijska država in je v letih pred krizo beležila visoko gospodarsko rast, blaginja njenih prebivalcev pa je naraščala, je bilo čutiti optimizem. Država je z rekordnimi stopnjami rasti pospešeno dohitevala povprečno razvitost Evropske unije. Cilj, prebiti se med najbolj razvite članice Unije, je bil videti na dosegu roke. Ob predstavitvi rezultatov Slovenije po merjenjih konkurenčnosti v letu 2008 smo slišali ocene, da se bodo pozitivni učinki visoke gospodarske rasti v letu 2007 pokazali z zamudo. Da bo torej Slovenija na lestvici konkurenčnosti v prihodnjih letih napredovala. Želje se niso izpolnile.

Najkonkurenčnejših tudi kriza ni omajala

Medtem se imena držav z vrha lestvice niso kaj dosti spreminjala. Švica, Singapur, Švedska, Finska, ZDA, Nemčija, Nizozemska, Danska, Japonska, Velika Britanija. To je vrstni red najkonkurenčnejših držav na svetu. Tudi leta 2005 so bile te države v vrhu lestvice, čeprav so bile ZDA na prvem mestu, med prvo deseterico pa je bil namesto Nizozemske Tajvan. Lahko se potolažimo le, da je Slovaška, ki nam je pred časom speljala precejšen del proizvodnje črnomaljskega Secopa, padla še globlje, s 36. na 69. mesto. Čeprav je takšna tolažba precej kisla in neproduktivna.

Preden pogledamo, kaj se je v obdobju krize dogajalo s konkurenčnostjo v za nas zanimivih državah, velja opozoriti na precejšnje težave, ki se tako v praksi kot v teoriji pojavljajo v povezavi s konkurenčnostjo. Ne le z merjenjem, ampak tudi z opredelitvijo pojma. Eno najbolj uveljavljenih meril konkurenčnost držav med ekonomisti je prej omenjeni efektivni realni devizni tečaj. Slovenija je po podatkih Umarja svojo stroškovno konkurenčnost krepila do leta 2002, in sicer zaradi višje rasti produktivnosti in depreciacije tolarja, nato pa je začela stagnirati, v kriznih letih pa celo izgubljati.

WEF pri ocenjevanju konkurenčnosti upošteva še množico mehkih kazalnikov, konkurenčnost države pa opredeljuje kot "skupek institucij, politik in dejavnikov, ki opredeljujejo raven produktivnosti države", pri čemer večja konkurenčnost pomeni več možnosti za dolgoročno višjo gospodarsko rast. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) konkurenčnost države opredeljuje kot "stopnjo, do katere lahko narod v pogojih mednarodne trgovine in v poštenih tržnih pogojih proizvaja dobrine in storitve, ki zadovoljijo test mednarodne trgovine, pri tem pa na dolgi rok simultano vzdržuje in širi realne dohodke prebivalcev".

Najti je mogoče tudi ekonomiste, ki so močno skeptični že do samega pojma konkurenčnosti države. Nobelov nagrajenec, ekonomist Paul Krugman meni, da držav ni mogoče enačiti s podjetji in da gre pri konkurenčnosti dejansko za konkurenčni boj med podjetji in ne državami, saj mednarodna trgovina ni igra z ničelno vsoto, ampak imajo od nje korist vse države. Prepričan je, da takšna razmišljanja vodijo v nezaželene protekcionistične ekonomske politike in trgovinske vojne.

Čeprav je metodologija WEF deležna številnih kritik, od tega, da izdatno temelji na anketah med podjetniki, torej na subjektivnih zaznavah, pa da so podatki za države različno ažurirani, do tega, da se nabor kazalnikov iz leta v leto spreminja, zaradi česar je medletna primerjava pravzaprav hudo relativna, vendarle predstavlja enega najobsežnejših načinov ocenjevanja konkurenčnosti držav. Zato si bomo tudi mi dovolili nekaj primerjav, da bi ugotovili, zakaj so nekatere države splezale po lestvici navzgor, druge pa navzdol.

Veliki skoki v konkurenčnosti so izjema

Raziskovalci WEF pri ocenjevanju držav uporabljajo 12 sklopov dejavnikov, od najbolj osnovnih, kot so institucije in infrastruktura, do najbolj naprednih, kot so inovacije. Teža posameznega dejavnika pri ocenjevanju konkurenčnosti posamezne države je odvisna od tega, v kateri fazi razvoja se država nahaja. Tako najbolj konkurenčna država na svetu, Švica, tako kot Slovenija sodi v najvišji razred inovacijskih gospodarstev (glavno merilo za določanje mej razredov je bruto domači proizvod na prebivalca). To pomeni, da so za državi odločilni rezultati na področju inovacij in razvitosti podjetništva in ne na primer infrastruktura ter zdravstvo, ki imata precej večjo težo pri konkurenčnosti držav na najnižji stopnji gospodarske razvitosti.

Na primer, za afriško Burkino Faso, ki je na začetni stopnji razvoja in jo poganja predvsem poceni delovna sila, so ključni dejavniki na poti izboljšanja konkurenčnosti dobro delujoče institucije, razvita infrastruktura, stabilno makroekonomsko okolje, kakovostno zdravstvo in osnovno izobraževanje. V izračunu indeksa globalne konkurenčnosti imajo dosežki na teh področjih 60 odstotkov teže, medtem ko pri Sloveniji in Švici le še 20 odstotkov. Na drugi strani ima inovativnost pri Burkini Faso pet odstotkov teže, za Slovenijo in Švico pa 20 odstotkov. Švica, tako kot tudi Slovenija, pač ne more (več) konkurirati na podlagi poceni delovne sile. Za kaj takega bi morali krepko znižati življenjski standard ljudi, kar pa zagotovo ni želja nikogar, in nenazadnje, del konkurenčnosti je tudi večanje blaginje prebivalstva.

Glavno vprašanje seveda je, zakaj prej omenjena deseterica držav vztraja na vrhu lestvice, medtem ko je Slovenija ena tistih (redkih) držav, ki na lestvici konkurenčnosti močno padajo. Veliki skoki na lestvici konkurenčnosti navzgor in navzdol so pravzaprav zelo redek pojav. Za primerjavo bomo vzeli predkrizno leto 2008 in letošnje uvrstitve, pogledali pa nekatere najbolj "poskočne" države.

Med prvo deseterico so največji premik, in to na slabše, naredile ZDA - padle so s 1. na 5. mesto. Med glavne razloge za to lahko prištejemo slabšanje makroekonomske stabilnosti - država beleži proračunske primanjkljaje že celo desetletje -, rahlo poslabšanje učinkovitosti delovanja institucij, zdravstva in osnovnega izobraževanja ter naraščanje nezaupanja podjetnikov v politiko. Na drugi strani pa ZDA še vedno prednjačijo po inovativnosti. Glavna odlika ZDA so po ocenah avtorjev poročila visoko inovativna podjetja, odličen univerzitetni sistem ter izjemno uspešno povezovanje raziskovalne s poslovno sfero.

Čeprav se poročilo ne ukvarja z napovedovanjem gibanja konkurenčnosti držav, zaradi dolžniške krize, ki je zajela razviti zahodni svet, avtorji izpostavljajo tudi pasti krčenja javnih sredstev. Krčenje javnih izdatkov za raziskave in razvoj ter izobraževanje bi lahko srednje- in dolgoročno poslabšalo konkurenčni položaj razvitih držav.

Tudi sicer se razkorak v konkurenčnosti med razvitimi in razvijajočimi se gospodarstvi zmanjšuje. Od leta 2005, ko je WEF prvič objavil indeks globalne konkurenčnosti (pred tem je objavljal dva ločena indeksa, ki ju je zdaj združil v enega samega), se je indeks konkurenčnosti 80 razvijajočih se gospodarstev zvišal s 4,1 na 4,4 točke, 33 razvitih gospodarstev pa znižal s 5,4 na 5,2 točke. Zaskrbljujoče pri tem je, da med regijami edina napredka ne beleži podsaharska Afrika, s čimer se njen zaostanek za preostalim svetom še povečuje.

Od leta 2008 se je precej poslabšal konkurenčni položaj držav, ki jih je tudi kriza močno prizadela. Islandija je na primer zdrsnila z 20. na 30. mesto, Grčija s 67. na 90. mesto in Slovaška s 46. na 69. mesto. Prvi dve sta žrtvi izjemnega poslabšanja makroekonomske stabilnosti in delovanja finančnega sistema, pri čemer je Grčija daleč za Islandijo pri osnovnih kazalnikih konkurenčnosti, kot je učinkovitost delovanja institucij (veliko breme regulacije za poslovanje podjetij, neučinkovit pravni sistem, neučinkovita poraba javnih sredstev itd.).

Izjemno slabe kazalce ima Grčija tudi pri učinkovitosti trga dela, saj je povsem pri repu lestvice pri prožnosti določanja plač, zaposlovanja in odpuščanja, sooča pa se tudi z "begom možganov". Podobno slabe rezultate Grčija kaže na področju inovativnosti in razvitosti podjetništva - podjetja zelo malo vlagajo v raziskave in razvoj, sodelovanje med raziskovalnimi institucijami in podjetji pa je izjemno šibko. Slovaška je po lestvici zdrsnila zaradi poslabšanja položaja v pretežnem delu kazalnikov konkurenčnosti.

Na drugi strani lahko izpostavimo Poljsko, ki je po lestvici napredovala s 53. na 41. mesto in se tako uvrstila pred Slovenijo. Če za Slovaško velja, da je nazadovala po večini kazalnikov, ravno nasprotno velja za Poljsko. Indekse (ne nujno tudi uvrstitve na lestvici) je izboljšala na vseh področjih, z izjemo inovativnosti, kjer je v zadnjih treh letih stagnirala, poslabšala pa se ji je tudi makroekonomska stabilnost. Iz ocen podjetnikov o tem, kaj jih najbolj ovira pri poslovanju, je razvidno, da vse bolj narašča nezadovoljstvo z davčnim sistemom, medtem ko nezadovoljstvo z infrastrukturo upada, kar je razvidno tudi iz povečanja konkurenčnosti države z vidika razvitosti infrastrukture.

Slovenija najslabša v ključnem dejavniku - inovativnosti

Ker se je Slovenija doslej rada primerjala s Švico, se bomo osredotočili na letos najbolje uvrščeno državo. Že ob hitrem pregledu uvrstitve po 12 glavnih kazalnikih konkurenčnosti ugotovimo, da Švica izstopa tam, kjer je za državo na najvišji stopnji razvoja to najbolj potrebno - pri inovacijah in tehnološki pripravljenosti. Slovenija za svojim zgledom najbolj zaostaja prav po inovativnosti, za kar 2,22 točke, na lestvici, ki sicer sega od ena do sedem. Najslabše državi kaže število podeljenih patentov, po čemer za Švico zaostajamo za skoraj dvajsetkrat. Najvišjo oceno smo si priborili pri kazalniku kakovosti raziskovalnih institucij, kjer smo presegli tudi svoj splošni povprečni indeks, kar pomeni, da je to ena od slovenskih konkurenčnih prednosti. Kljub temu za Švico zaostajamo tudi po tem kazalniku. Pogosto je slišati kritiko na račun države, da ne namenja dovolj sredstev za raziskave in razvoj. A kot je razvidno iz podatkov WEF, tudi podjetja v Sloveniji po vlaganjih v raziskave in razvoj močno zaostajajo za svojimi inovativnimi konkurenti.

Drugi steber konkurenčnosti, kjer nas Švica močno prekaša, je učinkovitost trga dela, med podkazalniki pa se lahko vse prej kot pohvalimo z visokimi stroški odpravnin in rigidnostjo trga dela. Če mora v Švici delodajalec v povprečju za odpravnino delavcu odšteti za 13 tednov plače, ga v Sloveniji odpravnina stane 37 tednov plače. Zelo slabo smo se odrezali tudi pri praksi zaposlovanja in odpuščanja ter sodelovanju med delodajalci in delojemalci.

Zanimivo je področje razvitosti finančnega trga, še posebej, če pri tem upoštevamo, kaj so anketirani podjetniki navajali kot glavne ovire poslovanja v Sloveniji. Zadnji dve leti je glavna ovira poslovanju dostop do virov financiranja. Temu sledijo neučinkovita vladna birokracija, toga delovnopravna zakonodaja, višina davkov in na splošno davčni sistem. V finančnem stebru konkurenčnosti je Slovenija najslabše ocenjena po dostopnosti posojil, kar je v primerjavi s podatkom, da so slovenska podjetja v Evropski uniji nadpovprečno zadolžena, zanimiv fenomen.

A po drugi strani, koliko slovenskih podjetij pa poznate, ki so nedavno iskala svež kapital mimo bank z izdajo novih delnic? Pri tem seveda ne štejejo podjetja, ki jih je dokapitalizirala država, ampak zgolj tista, ki so okrepila kapital z vložki zasebnih vlagateljev. Takšnih je bore malo. V Sloveniji so podjetja (na žalost) preveč odvisna od bančnih posojil. Ob tem kot zanimivost še to: v poročilu o konkurenčnosti za leto 2008 podjetniki težav pri dostopu do financiranja skorajda niso zaznali. Po lahkotnosti dostopanja do posojil se je takrat Slovenija uvrščala med prvo trideseterico držav, danes pa je na 139. mestu (!) med 142 razvrščenimi državami. Skratka, imamo precej prostora za razpravo o tem, kaj dejansko pove kakšen kazalnik WEF.

Kljub slabši uvrstitvi ima Slovenija v nekaterih stebrih konkurenčnosti tudi prednost pred drugimi državami na najvišji stopnji razvoja, za najbolj konkurenčno Švico pa zaostaja le malo. Takšni področji sta zdravstvo in osnovno izobraževanje ter višje izobraževanje in usposabljanje. Ob tem je treba vedeti, da indeks zdravstva na primer vključuje vpliv nekaterih bolezni na posel (malarija, tuberkuloza, virus HIV), ki v razvitih državah ne predstavljajo pomembnega dejavnika za poslovanje. Še največje razlike med Švico in Slovenijo je opaziti pri vključenosti v terciarno izobraževanje, saj je ta v Sloveniji skoraj dvakrat višja kot v Švici. Zato pa je kakovost višjega izobraževanja precej slabša kot v Švici in predstavlja eno od slabosti, ko gre za konkurenčnost Slovenije. Sodeč po podatkih WEF nas rešuje predvsem kvantiteta.

Dokler je Slovenija lahko odločala o svoji monetarni politiki, torej pred vstopom v območje evra oziroma pred določitvijo fiksne vrednosti tolarja proti evru, je lahko konkurenčnost svojih izvoznikov krepila z depreciacijo tolarja. Ker so s tem slovenski izvozni izdelki in storitve postali cenejši, je bilo več možnosti za to, da so našli kupca na tujih trgih. A takšno spodbujanje konkurenčnosti je možno le začasno. Pomislimo na skrajen primer, ko bi to počele vse države. Izbruhnila bi klasična trgovinska vojna, katere rezultat bi bila podivjana inflacija, v konkurenčnosti pa ne bi pridobila nobena država. Skratka, zelo nezaželen izid. So se pa takšne trgovinske vojne v preteklosti dogajale precej pogosto.

Bolj aktualen primer spodbujanja izvozne konkurenčnosti s podcenjevanjem vrednosti valute je Kitajska. Poučen primer s tega vidika pa je/bo zagotovo Švica. Zaradi dolžniške krize v območju evra je njena valuta v primerjavi z evrom od začetka leta 2010 do avgusta apreciirala kar za okoli 40 odstotkov, kar je že začelo povzročati težave švicarskim izvoznikom. Švicarska centralna banka je zato napovedala "fiksiranje" tečaja. Z drugimi besedami, zavarovala je svojo izvozno konkurenčnost.

S prevzemom evra je Slovenija ostala brez možnosti, da pomaga svojim izvoznikom z uravnavanjem tečaja, v ospredje spodbujanja konkurenčnosti pa je stopila plačna politika oziroma gibanje plač v primerjavi s produktivnostjo. Toda, kot smo videli, bo morala Slovenija tako ali drugače začeti krepiti svoje inovativne sposobnosti. Slovenija svoje uvrstitve na WEF-ovi lestvici konkurenčnosti ne bo izboljšala čez noč. Čeprav je bil padec skorajda tako hiter. Težava je v tem, da inovativnosti ni mogoče "izsiliti" v mandatu ene vlade, ampak je to dolgotrajen proces.

Hkrati je šibka točka Slovenije učinkovitost pravnega sistema, kjer se uvršča kar v zadnjo tretjino lestvice. In prav učinkovit pravni sistem je eden osnovnih kazalcev konkurenčnosti. Država ima torej še veliko prostora za izboljšave tudi pri povsem osnovnih pogojih poslovanja. Če se ji je uspelo v nekaj letih z dna prebiti v sam vrh po enostavnosti ustanovitve podjetja, očitno ima recepte za izboljšave.

Toda, kot meni avtor modela diamant konkurenčnosti, ameriški ekonomist Michael Porter, podjetja so tista, ki na koncu ustvarjajo bogastvo. Tudi najbolj stabilno makroekonomsko okolje in najbolj učinkovite institucije še ne prinesejo blaginje, če podjetja ne ustvarjajo bogastva in niso sposobna konkurirati. Gospodarska kriza je v Sloveniji razkrila prav slednje. Podjetja, ki neredko že drugič v procesu tranzicije odkupujejo sama sebe, podjetja, ki so doslej preživela zgolj z večkratnimi subvencijami države, in podjetja, ki so bila "konkurenčna" zgolj zaradi izplačevanja minimalnih plač, pač ne morejo biti inovativna ter prispevati k blaginji.