Dandanes pač mrgoli tehničnih pripomočkov, katerih oživljanje je izrecna domena vrhunsko usposobljenih uradnih serviserjev in njihovih, kako pomenljivo, tehničnih pripomočkov. Tehno industrija se je namreč že zdavnaj odločila, da ne namerava več gledati, kako ogromne količine denarja, ki ga proizvedejo okvare njihovih izdelkov, odtekajo v žepe svakojakih možicljev, ki so prepričani, da je za popravilo kateregakoli aparata na svetu treba biti zgolj pravega spola. In zato se je industrija odločila svoje strojčke zaščititi pred temi genialci.

Nezaščiteni pa na tem tehnološko naprednem svetu še naprej ostajamo ljudje, saj našega notranjega mehanizma, kot kaže, nihče ne želi na podoben način zaščititi pred poplavo raznoraznih psihošalabajzerjev, ki tako radi malce pošraufajo našega duha in nas na hitro pokrpajo. Ne, mi smo dandanes povsem legalno na voljo vsakomur, ki je prepričan, da nam lahko odpre haubo in nam malce "prisluhne", pa če gre pri tem za pisce slavnih priročnikov za samopomoč, samooklicane vrače s čudežnimi močmi, lepotne kirurge ali pa za vedeževalke, ki po telefonu rešujejo naše probleme, medtem ko gledajo Razočarane gospodinje.

Duševno "pokvarjenih" ljudi je dandanes, še posebej v teh "nezaupljivih" časih, seveda v izobilju in razumljivo je, da to neusmiljeno izkoriščajo brezštevilni šarlatani, ki bi radi nesrečneže za majhen denar na hitro "popravljali" s takšnimi in drugačnimi šraufencigerji. Dovolj je namreč, da ste malenkost samozavestni, brezsramni in brez pretiranih moralnih zadržkov, in že se lahko čez noč iz človeka, ki si od nekdaj želi pomagati ljudem v stiski, prelevite v specialista za vse sorte harakirijev na bolnih dušah naivnih pacientov. Dandanes smo tako vsi mi le en štirinajstdnevni tečaj oddaljeni od častnega naziva "psiho-nekaj" in od možnosti, da tudi sami za dober denar malce pošarimo po kakšni ranjeni duši.

Naša brezčutna družba namreč molče dopušča, da so ljudje grobo kaznovani za svojo naivnost in da se jih najbolj grdo izkorišča takrat, ko so zaradi najrazličnejših tegob in bolezni najbolj ranljivi. Vsi mi molče sprejemamo, da se tudi pri najbolj resnih duševnih boleznih, kakršne so vse vrste depresij ali raznorazne fobije, ki so zelo pogost simptom resnih psiholoških težav, zavedeni bolniki namesto na primerno usposobljene psihologe in psihiatre raje obračajo na pohodnike tečaja poznavanja prihodnosti in druge ljubiteljske terapevte, ki so prepričani, da lahko po osmih urah dela v kozmetičnem salonu zvečer odigrajo še partijo psihoanalize.

Pomislite samo, kako obupani morajo biti reveži, ki se televizijskim oglasom pustijo prepričati, da se lahko na svojo sms-vedeževalko obrnejo z vprašanjem, ali jim bodo v banki odobrili kredit, in ki potemtakem verjamejo, da je s kalkulatorjem opremljeni visoko izobraženi bančni uslužbenec, ki se v najbližji poslovalnici že dolga leta ukvarja prav z izdajanjem kreditov, šele drugi (2.!) najboljši naslov za rešitev te razmeroma preproste matematične naloge. Pomislite na to in razumeli boste, koga pravzaprav naša družba prepušča na milost in nemilost poklicnim altruistom s telefonskimi ordinacijami, katerih "strokovna" pomoč je omejena s sto petdesetimi znaki.

Vse to na žalost še zdaleč ni tako zelo nedolžno, kot je, denimo, nedolžen napačno sešraufan pomivalni stroj, saj ima lahko nepravilno in pomanjkljivo zdravljenje duševnih bolezni dostikrat zelo tragične posledice, velikokrat pa vpliva celo na širši krog ljudi. A mi tovrstne grehe zgolj puščamo ležati na vesti ljudi, za katere nam je lahko bolj ali manj jasno, da nimajo nikakršnih težav s služenjem denarja na račun tuje nesreče. Pravzaprav je pri vsem tem še najbolj žalostno ravno spoznanje, kako zelo se je sposobna sprenevedati družba, ki ji je kristalno jasno, da pri zlomu roke, tej razmeroma nezapleteni in nenevarni telesni poškodbi, potrebuje zgolj in samo doktorja medicine, medtem ko pri duševnem zlomu, veliko nevarnejši in neskončno bolj zapleteni bolezni, tega ne ve. Oziroma noče vedeti.

Za razliko od naših vse bolj zaščitenih tehničnih pripomočkov je tako v tem krasnem novem starem svetu naša duševnost prepuščena prostemu trgu, na katerem kar mrgoli fušarjev in popoldanskih serviserjev, ki s čigumijem flikajo preluknjane avtomobilske gume in nam čistijo svečke, namesto da bi nam menjali karburatorje. In tudi ko nekdo konča na glavo obrnjen v jarku ob cesti, se nihče glasno ne vpraša, ali ni bilo mogoče krivo to, da mu je neki šalabajzer s šraufencigerjem po opravljenem servisu "pozabil" priviti nazaj njegove vijake.