Za vsako od teh orodij so izdelali dovolj jasna navodila za uporabo, ob tem pa so predpisali še stalno dežurstvo servisne službe za primer, če bi se uporabniku kakšnega od teh orodij le-to med uporabo zaskočilo. Čisto na koncu vseh mogočih postopkov za zamenjavo oblasti so predvideli razpis predčasnih volitev. Predčasne volitve so skrajno sredstvo, za katerega pisci Ustave priporočajo zelo omejeno uporabo rokovanje s tem orodjem namreč zahteva, da se mora delovanje države sredi političnih mandatov ustaviti samo zato, da bi lahko kadrovske službe neovirano objavljale nove razpise za politične funkcije.

Kakor se bere Ustava, je mogoče reči, da predčasne volitve same po sebi niso nikakršno orodje za spremembo režima, ampak so jih pisci Ustave predpisali kot kazen za tiste, ki jih je zapustila pamet. Če se, potem ko smo vam že dali oblast, ne morete ali nočete dogovoriti, kdo bo kje sedel in kaj bo tam delal, grozi Ustava politikom, vas bomo vrgli nazaj v roke ljudstvu, pa naj ono odloči o vaši prihodnji vlogi. Ker se z rednimi parlamentarnimi volitvami vzvodi moči in vpliva porazdelijo tako, da več tega "plena" pripade tistim, ki v državi za štiri leta prevzamejo izvršno oblast, je jasno, da razpis predčasnih volitev v večini primerov pomeni večje tveganje za politike in stranke, ki so v aktualni strukturi oblasti najvišje. Cilj očetov ustavnega reda je bil, da z Ustavo skonstruirajo stabilen političen sistem, to pa so naredili tako, da so stabilnost zasnovali na strahu pred predčasno izgubo oblasti. Ni kaj, pisci Ustave so vedeli, kaj delajo.

V torek, ko je padla vlada, poslanci in stranke pa so se začeli odpovedovati možnosti, da bi propadlo vlado nemudoma nadomestili z novo, se je izkazalo, da so očetje ustavnega reda vendarle preveč stavili na modrost političnih protagonistov, zato so predčasne volitve za njih še kako poštena in razumna kazen. Tudi zato, ker je skrb za državo, ki se prav v teh dneh kaže skozi razprave o tem, kaj sodi med tekoče posle vlade, ki naj jih ta opravlja v naslednjih treh ali štirih mesecih, ko bo država morala stati, zgolj navidezna: sklicevati se na interes države, tožiti, kako bo vse skupaj obstalo, istočasno pa siliti v predčasne volitve, je namreč hudo licemerno početje.

Ena od servisnih služb s stalnim dežurstvom je po Ustavi predsednik republike. Ker mu bodo politične stranke sporočile, da nimajo volje, da bi se v prihodnjih dneh ubadale z iskanjem kakšnega novega mandatarja vlade, Danilu Türku ne bo preostalo drugega, kot da vzame v roke koledar in za razpis predčasnih volitev poišče najprimernejši datum. Najprimernejši datum za odhod na volišča pa je 4. december 2011 - Dušan Kumer, vodja poslancev Socialnih demokratov, intervju s katerim objavljamo v tokratnem Objektivu, pripoveduje, da je bil že junija letos prepričan, da bodo predčasne volitve 4. decembra.

Četrti december bo tokrat zares "fantastičen dan". Je namreč dan, ko se bo v Zagrebu na volišče odpravila tudi Pahorjeva "arbitražna kolegica" Jadranka Kosor, saj so si politiki onstran Kolpe 4. december že veliko prej kot Slovenci rezervirali za svoje parlamentarne volitve. Redne, seveda! Če ta koincidenca predsednika Türka ne bo zmotila (upamo, da ga ne bo!) in si bo, ko bo podpisoval odlok o razpisu naših predčasnih volitev, v brado upal zamrmrati, da kar je dobro za Hrvaško, je dobro tudi za Slovenijo, bo 4. december dan, ki bo nabit s simboliko. Šefica HDZ bo, napovedujejo hrvaške javnomnenjske ankete, volitve izgubila, potem ko so prišli v javnost podatki o strankinih črnih fondih, iz katerih so financirali prejšnje volilne kampanje. Volitve bo, tudi če bi bile po predsednikovi milosti šele 11. ali 18. decembra, izgubil njen slovenski soborec Borut Pahor, napovedujejo tukajšnje javnomnenjske ankete. Podobnosti s Hrvaško pa s tem še ni konec. Predhodnik Jadranke Kosor Ivo Sanader ta čas obiskuje sodišča, predhodnik Boruta Pahorja Janez Janša pa prav tako. Oba pred sodnike vabijo zaradi obtožb o korupciji. In oba sta se, tako kot v zadnjih letih Kosorjeva in Pahor, svojčas močno trudila, da bi javnost prepričala o svojih prisrčnih odnosih, ki presegajo banalno dejstvo, da sta pač premierja dveh sosednjih držav. HDZ bo na oblasti zamenjala Milanovićeva levica (SDP), SD pa, če božja volja ne bo drugačna, Janševa desnica (SDS) - pri čemer se ve, da je bila Najvišjemu desnica vedno nekoliko bolj pri srcu kot levica.

Ja, to bo fantastičen dan. V smislu zmanjševanja stroškov, doseganja sinergijskih učinkov in zato, da se (tik pred podpisom hrvaške pristopne pogodbe) še bolje spoznamo, bi lahko slovenska in hrvaška televizija priredili več skupnih predvolilnih oddaj, znamenitih soočenj kandidatov. Zakaj pa ne, naše predvolilne teme bodo enake, kaj enake, skupne hrvaškim: arbitražni sporazum, korupcija, reforme, varčevanje, Evropska unija, Patria... Slovenci in Hrvati imamo veliko več skupnega, kot smo si pripravljeni priznati, Hrvati, ki so zaradi spleta okoliščin ravno zdaj bolj pod vplivom eunistične propagande, pa bi najbrž to razumeli kot dokaz, da smo vsi skupaj pač del velike evropske družine. In bi, kakopak, imeli prav.