Slab teden zatem so morali poslati poročilo, da je vlada padla na glasovanju o dopolnitvi ministrskih mest. "Tega seveda ni enostavno razložiti." Le zakaj tega niso naredili hkrati v enem dnevu? Z enim glasovanjem bi potrdili vladni proračun in vrgli vlado. Dvojni rezultat bi lahko predstavili kot varčevalni ukrep. Ampak to bi bilo preveč enostavno.

Običajen dan v državnem zboru

Stroga zgradba slovenskega parlamenta je v torek zjutraj kazala običajno podobo zaprte škatle, ki težko komunicira s svetom.

"Danes bo v parlamentu popolnoma običajen dan," je zgodaj zjutraj zagotovil njegov nekdanji predsednik Pavel Gantar, ki je letošnje poletje skupaj s svojo stranko Zares izstopil iz vladajoče koalicije in vlado potisnil v manjšinski položaj. "To je običajen dan, ki ne bo odločil niti o usodi Slovenije niti o usodi države," je z nasmehom ugasnil morebitna pričakovanja dramatičnosti. Vtis je bil, da v Sloveniji obstajata dve državi. V eni živijo njeni poslanci, v drugi pa vsi ostali.

Ker je hkrati napovedoval, kako bo s svojim glasom sodeloval pri tem, da pade vlada, v kateri je še letos sam deloval, je izzvenel nekoliko skrivnostno. Vendar slovenski parlament nikoli ni bil pretirano transparentna institucija.

To je najbrž edini parlament na svetu, ki pred vhodom nima monumentalnega trga, ampak cesto in veliko parkirišče. Na pročelju se Kalinov in Putrihov bronasti friz igra z vsemi obljubami boljšega življenja, ki jih politiki dajejo, odkar na forumih ljudje z glasovanjem oblikujejo razmerja moči. Ob vhodu so mir, družinska sreča, jasna in dobro zavarovana pot v prihodnost, nad njimi pa težka industrija, letalstvo, intelektualizem in surova moč mišic. Načrtovalci zgradbe so pot v parlament zabarikadirali z razsvetljenskim optimizmom. Previdno pa so ga pustili pred zgradbo in v njem naredili nekaj prehodov, da lahko gre skozi tudi kaj drugega.

Pročelje je na diskreten način junaško. Levo od njega pa stoji nekoliko zapuščena grobnica narodnih herojev, ki kaže na to, da Slovenija ne mara svojih junakov. Tudi v tem je prestolnica specifična. Nima spomenika neznanemu junaku. Za junake, ki so pokopani v parlamentarni grobnici, pa se je težko spomniti, kdo so bili in kaj so naredili.

Ko je Gantar napovedoval dan brez junaštva, je morda vedel, o čem govori, pa kljub temu ni zvenel najbolj prepričljivo. Manjšinska vlada Boruta Pahorja je po treh letih prišla v parlament s seznamom petih novih ministrov. Na glasovanje o njih je vezala zaupnico vladi. Premier je že zjutraj vedel, da v državnem zboru nima dovolj glasov. V resnici je prišel predat mandat. Iz tega so lahko logično izšle samo nove volitve in prestrukturiranje političnega prostora. V sadistični proceduri cefranja zadnjih treh let v dvorani državnega zbora je bila zakopana podoba Slovenije prihodnjih štirih let.

Zamenjave režima so letos po dvajsetih letih ponovno postale priljubljen žanr svetovne politike. Potekajo po železni logiki enosmernega političnega procesa, v katerem opozicija vrže z oblasti okostenelo strukturo in vzpostavi nekaj bolj dinamičnega. V torek so izpeljali nekaj bolj izvirnega. Vlade ni zrušila opozicija, ampak njeni koalicijski partnerji.

Gantar je brez zadržkov rekel, da je vlada najprej izgubila legitimnost v zavezništvu, ki jo je pripeljalo v vrh državne oblasti.

"Moje mnenje je, da razlogi za krizo ležijo v razhajanjih med koalicijskimi strankami v vladi. Ne v parlamentu, ampak v vladi. V parlamentu smo se zelo dobro razumeli. Skozi smo spravili vse. Ratifikacijo sporazuma s Hrvaško, pokojninski zakon in tako naprej. V parlamentu je bilo sodelovanje koalicijskih strank dobro. Okoliščine razpada koalicije lahko povežemo z dejstvom, da so bile od vsega začetka v njej zelo različne predstave o tem, kako ravnati v finančni in gospodarski krizi. To je pripeljalo do razpada koalicije in do glasovanja o zaupnici."

Veselo je razložil, da je bila vlada rojena pod nesrečno zvezdo in da se ni mogla izkopati iz njene temne sence. Ko je Pahor imenoval Dimitrija Rupla za svojega posebnega svetovalca, si je v očeh svojih kolegov začel kopati jamo.

"Iz temeljnih nesporazumov se vlada ni mogla izkopati," je rekel Gantar. "To je bilo zato, ker je bila koalicija zelo na hitro skomponirana v zadnjih desetih dneh pred volitvami. Bila je sestavljena brez temeljitega premisleka o programu, o tem, kaj nam je skupnega in kaj ni. To se ni moglo končati drugače, kot se je. Ni pa to neka velika tragedija."

Koliko lažje bi bilo življenje, če bi v Zaresu to povedali, ko so podpisovali pogodbo in preden so zaporedni referendumi spodkopali legitimnost vlade. Ko je Gantar govoril, se sicer ni končalo še nič. Do glasovanja je bilo še deset ur. Usoda vlade je bila v rokah poslancev stranke Zares. Vendar je tudi njen voditelj Gregor Golobič nestrpno govoril o njej v preteklem času. Vso odgovornost za krizo je prevalil na premierja osebno.

"Razlog, da je treba menjati vlado, ni v tem, da je Slovenija v krizi. Slovenija bi bila v krizi tudi ob najboljši možni vladi," je zagotovil. Problem je bil v njegovih očeh Borut Pahor. "On je krizo razreševal tako, kot Spielberg dela filme. Kriza je bila njegov osebni izziv. Način, kako bo on dokazal samega sebe. Iz tega sledi, da se s krizo ne ukvarja. Kriza je priložnost. Ne za to, da bi se jo rešilo, ampak priložnost, da nekdo dokaže, kaj vse zmore in je lahko krizni menedžer. Iz tega je izšel način upravljanja krize."

Golobič je govoril z zanimivega položaja. O političnih krizah in njihovem razumevanju kot osebnem problemu nekaj ve. Za seboj je imel spektakularen volilni poraz LDS leta 2004, razpad stranke, ustanovitev in krizo še ene stranke, ustanovitev in razpad vladne koalicije, v rokah pa je imel tudi padec vlade, ki jo je sam sooblikoval. V nobenem trenutku te zanimive politične biografije ni bil nevtralni opazovalec, ampak osrednja figura. Nekaj kredibilnosti je zapravil, ko je o svojem premoženju lagal novinarjem in povedal resnico finančni policiji, vendar je pred glasovanjem samozavestno govoril, da nobena vlada v Sloveniji ne bo mogla razrešiti slovenskih strukturnih problemov. "Globalno so problemi takšni, da jih Evropa ni sposobna relevantno nasloviti, Amerika pa tudi ne."

Od kod potem tolikšen srd nad Pahorjem osebno, če so problemi večji od katerekoli vlade?

"Na enem prvih sestankov krizne skupine, ki jo je vodil Gaspari, smo govorili, da je treba javnosti celovito predstavljati položaj, v katerem smo," je zgodbo povzel Golobič. "Pahor je bil prisoten in je rekel, to je vse res, ampak jaz imam jutri tiskovno konferenco. 'Rešimo najprej problem jutrišnjega dne'. V njegovem življenjepisu bo poglavje z naslovom Kako sem reševal problem jutrišnjega dne. Kriza je nastala zaradi opravilne nespodobnosti vlade. Vlada mora sprejemati odločitve, ne pa se jim izogibati in jih opuščati. Ključni krivec za to je Pahor. Če parlament sprejme zakone, ki serijsko padejo na referendumih, je to tudi parlamentarna kriza." Nekaj malega usmiljenja do Pahorja je pokazal ob očitnem dejstvu, da so vlado odnesli referendumi, ki so smisel življenja vzeli tudi parlamentu.

"Ne mislim niti, da je vlada nelegitimna, niti da je parlament nelegitimen. Nobena vlada v Evropi ne more sprejeti pokojninskega zakona. Pri nas je odveč ali parlament ali tako ekstenziven instrument delegitimiranja. Delegitimazijski potencial v naši ustavi je preprosto premočan." Morda imamo poleg vsega drugega tudi krizo ustavnega reda. Ni zvenelo ravno optimistično.

Obljuba boljšega življenja

Pahorjeva vlada je bila sredi dneva že preteklost. Dati so jo morali samo še v zadnje olje. Pa vendar na strani opozicijskih strank ni bilo videti kakšne posebne evforije. Najbolj veder obraz v dvorani državnega zbora je imela poslanka SDS Eva Irgl. Zdelo se je, da na prihodnost gleda optimistično. Vendar imajo v SDS stroga pravila komuniciranja, po katerih poslanec vpraševalca naslovi na njihov službo za stike z javnostjo, ta pa mu priporoči obisk strankarske spletne strani.

Na stopnicah sem ustavil poslanca SDS Jožefa Jerovška, ki je napovedal svoj glas proti zaupnici in kljub strankarski disciplini z veseljem ohranil pri življenju veselje do svobode izražanja.

Po padcu vlade je pričakoval razpis novih volitev, na katerih si je obetal strankarsko zmago. Vse ankete kažejo, da padec vlade predaja oblast njegovi stranki. Vprašal sem ga, zakaj ne kažejo nobenega navdušenja, ampak po Pahorjevi vladi že ves dan hodijo jamrajoče. Še noben politik ni zmagal s tem, da je obljubljal slabše življenje. Kakšna je njihova obljuba boljšega življenja? Jerovšek si je nadel zelo usoden izraz na obrazu.

"Država je tako zavožena, da bo kdorkoli v današnji Sloveniji zelo težko obljubil hitro in svetlo prihodnost. Vsak bo moral biti realist in bo lahko obljubil zgolj tisto, kar je Churchill zagotovil Angležem po koncu vojne, ko je rekel, da jim lahko obljubi samo solze, žulje in kri." Churchill je sicer dal to obljubo na začetku vojne, ko ni bilo jasno, kdo bo zmagal. Podoba prihodnosti je bila takrat negotova in obupana.

"A nismo tega imeli že do sedaj dovolj?" sem vprašal.

"Žal smo prišli v takšno situacijo, da je treba biti za bodočnost realist. Vsak naslednik bo v zelo težkem položaju in bo moral Slovencem to odkrito povedati. Treba se bo počasi dvigati, čeprav verjetno res še nismo na dnu."

"Je običajno, da v tej dvorani med razpravami vlada tako turobno vzdušje?" me je zanimalo.

"Situacija v Sloveniji je tako resna, da navdušenja in evforije ne morete pričakovati. Trenutek je resen in neizbežen in treba je preobrniti kretnico, da bo vlak zapeljal na drug tir k potencialnemu izboljšanju. Pri resnih razpravah v parlamentu običajno ni evforije. Meni se zdi dokaj normalno vzdušje. Res pa je, da je koalicijska stran, no, tisto, kar je ostalo od nje, poparjena. Zdelo se mi je nenavadno, da je kandidat za ministra na seji odbora za zunanjo politiko glasoval proti volji predsednika vlade. To kaže na stanje znotraj te opcije."

"Slovenija bo v času krize evra brez vlade. Koliko časa bo potrebno za rekomponiranje političnega prostora?"

"Pričakujem dolge procese. Leva opcija je razpadla v parlamentu in na vladi, ni se pa še predala in ne računa na predajo oblasti. Mislim, da računajo na reinkarnacijo. V zadnjem tednu se je veter spremenil. Postopki so komplicirani in jih je treba po pravilih izpeljati. Da se izračunati, da bi volitve lahko bile četrtega decembra. Realno pa to ni."

O petih ministrih pa nič

V državnem zboru je bil Jerovšek bolj strog kot na hodniku. Kolegom z levice je očital, ker svojih tajkunov niso obesili na spomeniku revolucije pred skupščino. Tudi oni so realisti.

Politična logika naslednjih mesecev se je zdela jasna: gospodarska kriza bo zavesa, pred katero se bo iskalo krivca za to, da boljšega življenja ne bo mogoče obljubiti. Ampak kako slabo življenje pa se da obljubiti? V državnem zboru so se možnosti zdele neskončne.

Vprašanje sem naslovil na ministra za promet Patrika Vlačiča, ki je potrpežljivo čakal na svojo razrešitev. Še preden je prišlo do glasovanja, tudi on ni imel nobenih dvomov, kako se bo razpletlo. Točka dnevnega reda, o kateri so poslanci razpravljali, je bilo pet ministrov, ki jih je Pahor predlagal. Vendar o njih skoraj niso rekli besede.

"V predvolilni kampanji bo zanimivo poslušati in si zapomniti, kaj bo kdo govoril," je rekel Vlačič. "Evropska unija nam postavlja omejitve pri primanjkljaju in pri zadolževanju. V položaju, ko je v proračunu osem milijard, porabimo pa devet šesto, je treba nekaj narediti."

To so splošno znane stvari, ki so pod seboj pokopale tudi Pahorjevo vlado. Zdelo se je, da ne ponuja nič, čeprav je mimogrede rešila spor s Hrvaško in začela resno urejati vprašanje izbrisanih. Dve travmatični točki politike je spravila z dnevnega reda. Saj se da obljubiti boljše življenje tudi, ko se obljuba zdi nemogoče namišljena.

"Ne," je bil Vlačič odločen. "Vsakdo, ki bo v tem položaju obljubljal boljše življenje, bo deležen mojega zelo sumničavega pogleda. Kaj obljubljaš? Dvomil bom v njegovo verodostojnost in iskrenost. Če pa politik obljublja, da bo slabše, ni v najboljšem izhodišču za volilno zmago. Vprašanje je tudi, kako pri nas gledamo na predvolilne obljube. Zgolj kot marketing ali kot zavezujoče obljube? Sam mislim, da je treba realistično govoriti o položaju, v katerem smo, to pa marketinško ni najboljše. Ta, ki bo v tej kampanji obljubljal, da bo z njim boljše, ni dobro preštel svojih možnosti."

Za ministra je to zvenelo nekoliko pogumno, vendar je Vlačič rekel, da sodobne politike morda ne gre jemati tako resno.

"Pred kratkim je Umberto Eco v L'Espressu lepo napisal, da so se v srednjem veku stvari spreminjale vsakih sto let. Potem je šlo nekoliko hitreje. V dvajsetem stoletju na deset let. Po letu 2000 so se stvari spreminjale vedno hitreje, zdaj pa imamo politiko on-line. Štiriletni mandati se zdijo že zastareli."

Mandat te vlade je bil nedvomno že močno zastarel. Medtem ko je imel Borut Pahor prvi poslovilni govor ob dveh, so poslanci prižgali ipade in mobilne telefone in se igrali v virtualnih socialnih skupinah.

Mirana Potrča, ki mu je ta navada nekoliko tuja, sem vprašal, kako on z mesta poslanca z najstarejšim mandatom v hiši vidi obljubo boljšega življenja. Najprej je rekel, da o njem ni treba govoriti v preteklem času, ker še ne misli umreti.

"Danes je dan brez evforije," je rekel. "En del bo zmagal, vendar je to zmaga za danes, ne pa za vodenje politike v prihodnosti. Naloge so težke in enake, način realizacije enako težak, ostaja upanje, da bodo morda imeli nekaj več opore v novi opoziciji. Ampak nihče danes ne obljublja, da bo boljše. To je dobro. Prišli smo tako daleč, da je bilo treba narediti presek, ker se ni moglo več vrteti v istem krogu. Težko je bilo pri vsaki razpravi poslušati opozicijo, da mora ta vlada pasti. To je zvenelo skoraj kot v starem Rimu, da je treba razrušiti Kartagino. To naj bi bila edina rešitev za vse probleme. No, zdaj jo imamo. Izvolite."

"Ampak, oprostite, saj vlade ni zrušila opozicija."

"Opozicija je vsako dobro rešitev prikazovala kot slabo. Vse, kar je Pahor naredil, ni nič veljalo. Problemi pa so bili v koaliciji. Slovenski politiki se niso naučili, da je skromnost in pripravljenost na sodelovanje ena od lastnosti, ki jih politika mora imeti. Ideja, da ima en človek rešitve, vsi drugi pa mu morajo slediti, ne pelje nikamor. V strankah smo vzpostavili mehanizme, s katerimi dva ali tri osebe odločajo o vsem. Dokler imajo široko podporo pri ljudeh, je stranka uspešna. Ko niso več simpatični, gre vse navzdol in prej ko slej izgubi tudi stranka. Stranke niso strukturirane kot demokratične tvorbe z možnostjo enakopravnega razpravljanja o vprašanjih in vodenja organizirane kadrovske politike. Med sabo pa se stranke ne obnašajo kot konkurentke, ampak kot sovražnice. V tem vzdušju se težko pride do sporazuma. In tudi ko se pride do sporazuma, vsi mislijo, da jih hočejo vsi drugi prinesti okoli."

Prej in potem

Mimo je prišel Jožef Školč, ki je bil razigrano razpoložen. Morda zato, ker v parlament ni bil izvoljen in se je preživljal kot državni sekretar še zadnje stranke, ki je podpirala vlado socialnih demokratov.

"Nam vi znate obljubiti boljše življenje?" sem ga vprašal.

"Vprašanje je naivno. Kdor si želi takojšnega izboljšanja, lahko za začetek ugasne televizor in neha spremljati dnevne novice."

Zvenelo je obetavno. Tudi prvak svobode tiska misli, da so novinarji krivi za vse.

"Zakaj ste tako dobre volje, ko ste na tem, da ponovno izgubite oblast?" sem ga vprašal.

"Za oblast je znano, da je znotraj votla, okrog pa je z njo tako, tako."

Stal je pod svojim portretom, ki so ga posneli v času, ko je bil leta 1994 predsednik parlamenta. Državni zbor je bil takrat enako prepirljiva institucija kot danes, vendar je v njem veljal vsaj konsenz, da je treba spremeniti ustavni red tako, da bo Slovenija nekoč prišla v EU. Pričkali so se o marginalnih temah, ustavni red pa spremenili mimogrede tako, da so ga sneli s strežnikov v Bruslju.

V trenutku resnosti je državni sekretar razložil, da padec vlade z miniranjem od znotraj res ni tako izjemen dogodek, kot se morda zdi. Imel pa je drugačno interpretacijo od Pavla Gantarja. Slovenska politična tradicija temelji na tem, da vlade ne zruši opozicija, ampak člani koalicije.

"Prva slovenska vlada je propadla, ko so Bavčar, Janša in še kdo, ki mu bom naredil krivico, ker ga ne bom omenil, ugotovili, da bi sami bili boljši premierji kot Lojze Peterle. Rezultat je bil, da so za zelo dolgo časa izgubili."

"Ampak vladam LDS, ki so jih nasledile, ni kazalo veliko boljše, kajne?"

"V vladah, v katerih je sodelovala LDS, se je dogajalo nekaj zelo podobnega. Vodstvo naše stranke je druge jemalo kot nujno zlo. Potreboval si potrebno število glasov za izvolitev vlade, za proračune in karkoli se je reklo, da se zgodovinskega počne. Partnerji so se hitro počutili prikrajšane. SKD je imel drugačno pogodbo z LDS kot SD. Lahko se spomnimo še kakšnih drugih stvari. LDS je v resnici manjkalo sposobnosti voditi koalicijsko vlado. Z zadnjo Janševo vlado se je zgodilo nekaj podobnega, ko je SDS požrla celo desnico."

Tudi v Pahorjevi vladi se je po besedah Školča razmišljalo nespodobno. Skoraj od prvega dne je bilo na dnevnem redu vprašanje, ali je Pahor najboljši možni premier trojčka ali ne.

"Ves čas so se ponujali boljši mandatarji, tako v vladi kot zunaj nje. Takšna vlada ne more biti prepričljiva. Pahor je tu še relativno dolgo zdržal. Vsak si je lahko obenj obrisal čevlje, on pa je to prenašal. To je bilo vprašanje dobrega okusa."

Zvenelo je, kot da vlada nikoli zares ni imela večine.

"Politiki dobijo mandat, da sestavijo večino in poskrbijo, da deluje. To je ključ vseh delujočih vlad. Drugače ljudje izgubijo zaupanje v politični razred in ga razumejo kot delo prepirljivih ljudi brez argumentacije z apriornimi stališči. Toliko lahko rečem, če poskušam biti nevtralen."

"Kaj pa, če za hip ne bi bili nevtralni?"

"Vlada ni znala dati na mizo energetske prihodnosti države, s katero so povezana vsa vprašanja trajnostnega razvoja. Drugo je policentrični razvoj Slovenije, kjer si vsak izvoli nekaj in to hoče izterjati ne glede na to, ali za kaj takega obstaja potreba ali ne. Minister je travmatiziran, če mu pade zakon in za poraz obsoja druge. Vse to se je dogajalo v kontekstu gospodarske krize. Vlada je imela možnost drugačnega izhoda iz krize. Diskusija pa nikoli ni tekla v okviru strategije razvoja, kjer bi morala."

Začelo se je glasovanje. Borut Pahor je s 36 glasovi proti 51 dobil nezaupnico. V dobro politika, ki si je ustvaril vtis omahljivca, je treba reči, da je izgubil zelo prepričljivo.