Prst v nosu

Pri polni zavesti zdrav izjavljam, da je teden mobilnosti, ko je vsa Ljubljana stala, v celoti izpolnil želje in pričakovanja tistih, ki so si ga izmislili in uresničevali; toliko gibanja ter intelektualne, pedagoške in ekonomske koristi ni prinesla prebivalcem slovenske prestolnice nobena poprejšnja akcija. Protestiram proti vsem zlonamernim natolcevanjem v medijih in gostilnah, češ da smo Slovenci največji alkimisti na svetu, le da v obratni smeri - da znamo iz zlata narediti drek, pri čemer se kot argumente navaja nakup patrij, gradnja 6. bloka TEŠ, propad SCT, avtocestni križ in reševanje NLB. Naštel bom nekaj najpomembnejših pozitivnih dosežkov mobilnega tedna. Medtem ko v drugih državah zapirajo ceste nekaj kilometrov od centra in gnečo držijo na obrobju, smo mi zaprli zgolj nekaj ulic v središču mesta, tako da so vsi videli in občutili, kaj pomeni prevelik promet. Pedagoški učinek je bil dosežen, ko sta Poljak in Francoz hotela z Gosposvetske zaviti na Slovensko s smeri proti Nami. Gospodarji mirujočega prometa ali po domače redarji s širokimi pooblastili so na terenu utrjevali svoje sicer bogato znanje tujih jezikov. Tujca sta lahko slišala naslednjo razlago mobilne Ljubljane oziroma prepovedi vožnje: "nein, no, ne moreš, proibito, zakazno, jok bre, no pasaran, sun (japonsko ne), diell (albansko ne)...", kar je poneslo slavo o znanju tujih jezikov naših redarjev daleč čez naše meje. Podkrepljeno še z obilnim mahanjem rok in nog je bila tudi njihova mobilnost izjemna. Ker pa tujci, stisnjeni v stoječi koloni, do poznih ur niso mogli nikamor, se je povečalo število nočitev tujih gostov v naši prestolnici. Turistični delavci že predlagajo, da bi imeli kar leto mobilnosti. Neposredni uresničevalci mobilne Ljubljane so lahko na lastni koži občutili, kaj pomeni Einsteinova relativnostna teorija. Konkretno, da je ena minuta zelo relativen pojem. Na displeju avtobusne postaje pri Levu je pisalo, da pride osmica čez eno minuto. Ni je bilo več kot 30 minut. Kje je osmica? Osmica je stala zagozdena v pločevini pod železniškim podhodom iz smeri Bežigrada. Toda to ne pomeni nemobilnosti. Ravno nasprotno. Potniki v avtobusu, ki vrata odpre samo na postaji, so hodili po avtobusu gor in dol. Nekateri so tudi mencali, ker bi morali iti, saj veste kam, a vrat se ne odpira med vožnjo. Takisto so po postaji gor in dol hodili čakajoči na osmico, in bilo je videti izjemno mobilno in zdravo, samo ni mi jasno, zakaj so bili penasti okrog ust. Ker so avtomobili v glavnem stali ali pa se premikali s hitrostjo lenivca, se je občutno povečala prometna varnost, kajti s to hitrostjo ni bilo mogoče ogrožati ne pešcev ne kolesarjev in je akcija povsem v skladu z drugo akcijo - 10 odstotkov manj žrtev prometnih nesreč. Tudi tisti, ki so sedeli v stoječih avtomobilih, so bili nenavadno mobilni. Mahali so drug drugemu, kazali razne znake, hupali, hodili ven in noter, kar je zelo mobilno, nekateri pa so z vrtanjem po nosu nekaj ur trenirali kazalec. Stoječi avtomobili so res malce povečali emisije CO2, toda kaj je to v primerjavi s povečano porabo goriva, kar pomeni večji zaslužek dobaviteljev goriva, to pa, posledično, večje dobičke lastnikov in nagrade menedžerjem, znano pa je, da samo zadovoljni kapitalist zagotavlja prosperiteto države. Ravno zadovoljni državljani in napredna država sta bila cilja mobilne Ljubljane. Ali pa se morda motim?

Molitev naša vsakdanja

Prepoved opravljanja molitve muslimanov v Italiji je še en dokaz, kako sodobna in strpna je ta naša Evropa. Res ne gre, da se tam neka skupina v Alaha verujočih, meni nič tebi nič, obrnjena proti Meki, spravi na tla v parku in vpričo dam s pudlji na vrvici začne moliti. Pri tem nekaj žebrajo, roke molijo najprej, zadnjice v zrak in tako vnašajo nemir med miru željne sprehajalce. Ker pa se dobre ideje rade sprevržejo v svoje nasprotje, imam slab občutek, da se bo kmalu našlo dovolj politikov in pripadnikov civilnih iniciativ, ki bodo podobno prepoved zahtevali za vse. Da ne bo diskriminacije. Potem pa, zbogom katoliška Evropa. Zberejo se, denimo, vaščani okrog lepe nove šole, otroci so v najlepših oblačilih, učitelji ponosni in župnik začne molitev, priprošnjo bogu, naj čuva novo šolo in kaznuje podizvajalce, če bodo okna puščala ob prvem dežju. V tistem prileti policija in aretira župnika ter vaščane, ki so se udeležili molitve na javnem kraju, in jih vse nažene pred sodnika za prekrške. Če ne smejo muslimani, ne sme nihče! Ali pa se, bog ne daj, ob prazniku lokalnega svetnika občani v procesiji odpravijo po ulicah in skupaj z duhovnikom molijo za narodov blagor, se zahvaljujejo svetniku, ker je stročji fižol obvaroval pred točo, in ga prosijo, da tudi v prihodnje skrbi zanje. In spet so tu varuhi zakona in zaprejo kršitelje prepovedi molitve v javnosti, kip svetnika, ki ga nosijo ob takšnih priložnostih, pa zasežejo kot dokazni material. Kot nočna mora pa me spremlja možnost, da prepoved začnejo uresničevati na nogometnih tekmah. Ni ga več žogobrcarja, ki se ne bi ob vstopu na igrišče prekrižal in zamrmral kratko molitev, v kateri prosi boga za vsaj neodločen izid in naklonjenost sodnika. Po doseženem golu pa smo priča množičnemu križanju, pogledom v nebo in zahvalam vsevišnjemu, da žoga ni zadela prečke. Klasična molitev, ni kaj, in je težko verjeti razlagam, da gesta pomeni stik s pokojno staro mamo: "Babi, ta gol sem dal zate!" V tistem trenutku v skladu s prepovedjo javne molitve na zelenico vdrejo redarji in kršitelje z brcami in udarci v rebra odstranijo z igrišča. Mogoče pa ta zamisel o prepovedi javne molitve le ni tako briljantna.